Močnik, Matej (1827–1895)

Močnik Matej, šolnik in urednik, r. 13. sept. 1827 v Zalogu v cerkljanski fari na Gorenjskem, u. 15. apr. 1895 v Lj. Po dovršenem 6. gimn. razr. v Lj. (1845) je vstopil v jezuitski red, ki ga je zaradi živčne bolezni kmalu zapustil. Ko je na očetovem domu nekoliko okreval, je prevzel službo dacarja na Vačah, odkoder je prišel k okr. predstojništvu v Kamnik. Tu je z dekanovo pomočjo postal 1855 pomožni učitelj na dekliški šoli. Kot privatist je napravil avg. 1856 učiteljski izpit, bil nato na isti šoli imenovan za prov. učitelja, nov. 1864 premeščen za podučitelja na mestno deško šolo pri Sv. Jakobu v Lj., kjer je 1870 napredoval za učitelja,bil 1870 do 1873 okr. šol. nadzornik za kamniški okraj ter po daljšem bolehanju 1882 upokojen. — Iz Kamnika je dopisoval N o raznih lokalnih dogodkih (s psevd. Jurčkov Matevž), stalen sotrudnik pa je postal 1861 UT-u, ki ga je skoraj 30 let zalagal z razpravami, članki in poročili o vzgoji in šolstvu ter ga 1873 do 1881 tudi urejeval. Vztrajno je deloval na razpotju dveh šolskih dob, ko so se proti konkordatski šoli uveljavljali novi zakoni in ko je doživljalo slov. narodno šolstvo pod naraščajočim nemškim pritiskom težko preskušnjo. Dosledno se je boril za versko šolo na cerkveni podlagi (n. pr. Lepa odreja, UT 1861–6; Krščanska odreja, UT 1862–3) ter branil zlasti proti LSZg svoje odločno narodno prepričanje. V tem duhu je od 1861 marljivo sodeloval tudi pri ZD. Med njegovimi važnejšimi metodičnimi in pedag. zgodovinskimi spisi v UT je omeniti: Koliko računskih načinov naj se pri začetnem pouku o računanju ali rajtanju razločuje in vadi (1861, št. 8–11), Zakaj pesmi niso za narekovanje pripravne in zakaj se ž njimi ne smejo jezikoslovne vaje zedinovati (1862), Nauk o branju v srednjem in višjem razredu ljudskih šol (1863, št. 2–19), Koliko moči do mladine ima zgodnje soznanje lepoznanstva in kakšne dolžnosti izvirajo iz tega za odgojitelja in jezikoslovnega učitelja (1863, št. 2–7), Tudi od otrok se učitelj more učiti (1865); po Ahnovem sistemu je sestavil Praktično slov.-nem. gramatiko (1863–4), Zgodovina v ljudski šoli (1868, št. 14–7), Zemljepisje v ljud. šoli (1869–70 in ponat.: Zemljepisna začetnica, Lj. 1869), Slovnica v ljud. šoli (1870); Iz zgodovine krščanske ljudske šole (1862 do 1864), Obrazi iz odgojilne povestnice pri poganih (1865), Slomšek, prvi pedagog v novejših časih (1865, št. 20–3), Odgojevanje nekdaj in sedaj (poročilo I. mestne deške šole 1865, ponat. UT 228–31), Zanemarjeni otroci v našem mestu (por. I. m. deške šole 1868). Razna stanovska vprašanja je obravnaval v obliki pisem ali pogovorov dveh učiteljev z govorečimi imeni (Svetoslav in Tugoslav, Vohné in Rohné, Vedrilec pa Čmernilec). Pomagal je Praprotniku pri sestavi nem. dela v slov.-nem. Abecedniku (1869), sestavil Imenik šol. oblastnij, šol in učiteljev na Slovenskem, II. teč. (Lj. 1874), za prošta Jarca je poslovenil Liguorijevo Molitev velik pripomoček k zveličanju (Lj. 1888), sodeloval pri S, kjer je 1885 (št. 197–250) nadomestoval urednika; požrtvovalno se je udejstvoval kot tajnik ali blagajnik pri Društvu v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam, pri Društvu slov. učiteljev, pri Narodni šoli in dr. Svoje skromne dohodke je do zadnjega vinarja delil z mestnimi siromaki in ubogimi dijaki. — Prim.: Marn XXIX, 25–35; UT 1895, 172–3; Jer. Ravnikar, PLk VI, 1896, 178–201; M.-ova slavnost: UT 1898, 193–5 in P 1898, 300–2; Glaser III, 99–100, 260; Iv. Kiferle, UT 1910, št. 1 (s sliko). Šr.