Missia, Jakob (1838–1902)

Missia Jakob, 27. lj. škof, goriški nadškof, kardinal, r. 30. jul. 1838 (op. ur.: 30. jun. 1838) na Moti v župniji Sv. Križa pri Ljutomeru, u. 24. marca 1902 v Gorici za otrpnjenjem srca, pokopan na Sveti Gori. Rodil se je v kmečki hiši »pri Mislovih« očetu Martinu (u. 1847) in materi Neži, r. Pintarič (u. 1857). Po očetovi smrti je zanj skrbel najstarejši brat duhovnik Anton (r. 1818, ord. 1842, u. 7. jun. 1894 v Lj.). Osn. šolo je obiskoval pri Kápeli, kjer se je uril tudi v glasbi, v Radgoni in Mariboru. Brat Anton, takrat kaplan v Voitsbergu, ga je pripravil za vstop v gimn., katero je obiskoval 1849–57 v Gradcu kot gojenec škof. deškega semenišča. V 4. in 5. razr. je bolehal, zato je od 5. šole dalje prebil vsake počitnice pri škofu Otokarju grofu Attemsu na gradu Seggau pri Lipnici; v teh krogih si je pridobil ono aristokratsko vedenje, ki mu je bilo lastno vse poznejše življenje. Domov k materi in v slov. okolje vsaj za dalj časa ni več mogel prihajati. Po odlični maturi je študiral 1857–8 teologijo v Gradcu, nato ga je škof Attems poslal v Coll. Germanicum-Hungaricum v Rim, kjer je dovršil filozofske in teološke študije, bil 1863 ord. in dosegel filoz. in teol. doktorat. V kolegiju se je spoprijateljil z Jos. Stadlerjem, poznejšim sarajevskim nadškofom. Vrnivši se 1864 iz Rima, je bil do 1866 prefekt v graškem deškem semenišču, kjer je poučeval tudi petje, 1866–71 dv. kaplan in tajnik škofov Attemsa in Zwergerja, 1871–9 škof. kancelar in konzist. svetnik, 1879 stolni kanonik do 1884, ko ga je 14. jun. cesar imenoval za lj. knezoškofa; 10. nov. i. l. je bil v Rimu prekoniziran, 7. dec. v Gradcu posvečen in 14. dec. v Lj. vstoličen; že 30. dec. 1884 ga je cesar imenoval za tajnega svétnika, mu 1897 podelil red železne krone I. razr. in ga 12. dec. 1897 imenoval za nadškofa v Gorici, kjer je bil 22. maja 1898 vstoličen. Dne 19. jan. 1899 je postal kardinal z naslovno cerkvijo Sv. Štefana na Celiju. — Kot škof si je M. postavil za glavno nalogo, buditi katol. zavest in življenje med duhovniki in verniki. Pred vsem mu je šla skrb za duhovski naraščaj. Ob duh. vajah bogoslovcev o božiču 1884 je uvedel samostojno jutranjo meditacijo. Jeseni 1885 je sprejel prve abituriente s Češkega v lj. bogoslovje. Tudi domačih se je oglašalo vedno več. V skrbi za kar najboljše bogosl. profesorje je 1887 in v naslednjih letih poslal več gojencev v rimski Colleg. Germanicum. Jeseni 1892 je nastavil Jan. Ev. Kreka za prof. sholastične filozofije in sociologije na bogosl. učilišču. Spirituala Jož. Erkerja, ki je poučeval liturgiko, je spodbudil, da je sestavil Enchiridion liturgicum (Lj. 1896). Skoraj vsako leto se je udeležil skupnih duh. vaj duhovnikov in ob koncu navadno imel govor o najaktualnejših stvareh škofije. L. 1890 je oživil pastoralne konference, dajajoč jim v pretres važna sodobna vprašanja (o verski šoli, liberalizmu itd.). Za pospeševanje asketičnega življenja duhovščine je 1893 uvedel Sodalitas SSmi Cordis. Duhovnike je pozival k edinosti (pozdrav ob nastopu škofije) in strogi disciplini. L. 1887 je poklical v Lj. jezuite, ki so se najprej 12. nov. naselili pri cerkvi sv. Florijana. Hoteč imeti v škofiji tudi čisto molitven red, je ob istem času povabil iz Gradca prve karmeličanke na Selo pri Lj. Sploh je cenil in pospeševal redove in samostane; za njegovega škofovanja se jih je ustanovilo 13. — L. 1885 so avstr. škofje zasnovali vsakoletne skupne konference; tajnik ožjega odbora je bil M. Najtežje, najkočljivejše referate je imel on; krepko je sodeloval pri redakciji novega katekizma. L. 1886 so poslali škofje ministru za bogočastje in uk radi duhovniške kongrue kolektivno spomenico, po večini M.-evo delo, ki je bil že v Gradcu vprašanje temeljito proučil in obdelal v monografiji Zur Congrua-Frage des kath. Seelsorge-Clerus in Österreich (Graz 1883³) pod psevd. J. Martini (po očetovem krst. imenu). — Ko je 1887 Krutorogov (Dav. Hostnik) v SN imenoval papeža »izvrg človeštva«, je M. s škofi ilirske metropolije nastopil v skupnem past. listu 26. nov. 1887 proti SN in liberalizmu sploh. Ob zagonetni smrti cesarjeviča Rudolfa (30. jan. 1889) M. no škof. dvorcu ni dal razobesiti črne zastave. Ponoči so mu zato pobili okna in pomazali zid. Vzrok svojega ravnanja je pojasnil vernikom v posebnem pismu. V svojih pastirskih listih je obdeloval vedno aktualna vprašanja: 1885 je ob tisočletn. smrti sv. Metoda pozival k molitvi za ločene Slovane in opozarjal na nevarne pojave v slov. leposlovju; konec nov. 1885 je o priliki Vereščaginovega bogoskrunstva priporočal spravno pobožnost; 1887 je nastopil proti pijančevanju in uvedel družbo treznosti; 1889 je radi proticerkv. gonje ob odkritju spomenika Giordanu Brunu v Rimu razložil cilje framazonstva; 1891 je pisal o svetosti prisege; 1894 o kršč. družini; 1895 o zakramentu sv. zakona; 1896 o skrbi za bližnjega čast in dobro ime; z opominom k zaupanju v božjo Previdnost se je 1898 poslovil od lj. škofije. V Gorici je ob nastopu izdal poslanico o pobožnosti do presv. Srca Jezusovega, 1899 pisal o 4. cerkv. zapovedi, 1900 predložil načrt za razširjenje deškega semenišča z vinarskimi doneski, 1901 govoril o sv. letu in pomirjenju narodnosti v Kristusu. — V nov. 1891 so avstr. škofje izdali skupno past. pismo o koristi cerkv. društev in katol. shodov, o kršč. vzgoji otrok in družine, o dobrih knjigah in časopisih ter o srečni rešitvi soc. vprašanja (slov. tekst pri M. Napotniku, Pastirski listi I, 88—104). Po tukaj podanem načrtu je M. dosledno vršil obnovitveno delo v svoji škofiji, pospeševal ustanavljanje Marijinih družb in izvencerkvenih katol. društev in s tem posredno vplival preko škofijskih mejá. — V dneh 29.-31. avg. 1892 se je vršil v Lj. I. slov. katol. shod. M. je 30. avg. zvečer govoril o trojnem pomenu kršč. pozdrava: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« in ostro obsodil polovičarstvo v zasebnem in javnem življenju, ki »je, kar se tiče zadnjega, posebno pri nas v Avstriji od nekdaj jako priljubljeno«. Naslednji dan je imel v stolnici velik govor o katol. zavesti, kateri se »nikakor ne zadostuje samo s kakimi pobožnimi frazami, tudi ne z nekaterimi splošnoverskimi resnicami, ampak cela katol. vera ji mora biti podlaga, sad pa življenje in ravnanje po načelih katol. cerkve«. Ta programatični govor, v katerem se je dotaknil vseh takrat v slov. javnosti razpravljanih vprašanj, je ključ za razumevanje škofovega cerkvenega in javnega delovanja. Kot gor. nadškof in kardinal se je udeležil II. slov. katol. shoda 10.-12. sept. 1900 in v sklepni besedi priporočal vztrajnost, složnost, potrpežljivost in predvsem molitev. — V l. 1891 in 1897 so bile državno-zborske volitve. Avstr. škofje so obakrat izdali skupen past. list (po vsej priliki koncept škofa M.-a) s trojno zahtevo: s kat. poslanci naj se uredi šolstvo, pomirijo narodnostni boji in izvede pravičen družabni red (besedilo pri M. Napotniku, o. c., 79–87, 259–269; o kat. šoli skupen past. list 1890, ibid., 45–56). Jeseni 1895 so bile volitve v kranj. dež. zbor. V posebnem Monitum ad clerum de electionibus politicis je M. obnovil odredbo past. lista škofov ilir. metropolije iz 1887 o podpiranju nasprotnih listov in naročil, naj proti dobremu kat. laiku duhovnik ne kandidira, še manj duhovnik proti duhovniku, najmanj pa, da bi se duhovnik dal voliti na programu cerkvi nasprotnem; duhovnik, ki želi kandidirati, naj to naznani škofu in njemu prepusti odločitev; duh. naj za volitve delajo vneto, pa umerjeno, dostojno in resno, njih delo naj pokaže, da jih ne vodi osebna mržnja ali strast, ampak vnema za Boga in cerkev ter skrb za javni blagor (Lj. škof. list 9. okt. 1895). V začetku marca 1896 je radi nekega konkretnega primera svoje naročilo obnovil in poostril z zagrozitvijo suspenzije (Lj. šk. l. 6. marca 1896). V skladu s temi odredbami je ist. l. odločil kandidaturo dr. Šusteršiča za drž. zbor (mesto dr. Žitnika). — M.-jevo delo je naletelo na hudo nasprotovanje. SN 1889, št. 160 je prinesel silovit napad nanj v uvodniku Kje je nevarnost? — češ, da je škof v avdienci pri justičnem ministru grofu Schönbornu trdil, da slov. jezika tako rekoč ni, da se pri nas skoroda vsaki dve uri govori drug jezik in da ljudstvo svojih pridigarjev, ki z lece v slov. jeziku govore, niti ne ume. Radi tega članka je nastalo silno veselje v listih nemške državnozbor. opozicije, zlasti v N. Fr. Presse. Posl. Šuklje, ki je bil o škofovi avdienci zvedel od ministra samega, ko je bil s posl. Ferjančičem pri njem radi nemškega odgovarjanja na slov. vloge pri nekaterih sodiščih, in je o stvari zaupno pripovedoval v prijateljskem krogu v Lj., je v praški Politik 1889, št. 197 pojasnil, kaj je prav za prav škof rekel, da se njegov izrek »ni tikal slov. jezika, temveč le posameznih narečij in njihovih razmer« in kako je stvar »vsled obžalovanja vredne prenagljenosti SN, vsled nezanesljivosti njegovega poročevalca in zlobnosti nasprotnikov postala ,cause célèbre‘« (gl. Šuklje I, 160–2, 210–2). V krogih napred. inteligence je škofov ugled silno trpel; imeli so ga za protinarodnega (prim. Kettejeve verze Naš Mesija, Poezije2, 1907). Kakšno ozračje se je ustvarilo, kaže Tavčarjev paskvil »4000« (LZ 1891). I. Hribar je 1894 poslal papežu Leonu XIII. spomenico proti M.-ji, dolžeč ga protinarodnega udejstvovanja (Hribar I, 246–50). Ob kardinalovi smrti je SN 1902, št. 69 še suho trdil: »M. je vplival pri grofu Schönbornu proti rabi slov. jezika«. M.-jev odnos do slov. narodnosti je menda najbolj pravično označil Ign. Žitnik v pismu iz 1889 poslancu Šukljeju: »Verjemite mi, da se on (M.) čuti Slovenca, z vsacim le slov. občuje, nagovori ga slov., ako le sluti, da došlec slovenski ume itd., se ve, Slomšek on ni, kriva je njegova vzgoja itd.« (Šuklje I, 212). — Ob 300-letnici zmage nad Turki pri Sisku je M. naročil, naj se ob spominu na ta dogodek verniki v pridigah obenem spodbujajo k vztrajnemu boju zoper enako srdite, le bolj prikrite sovražnike vere in verskega življenja (S 1893, št. 141). Na to zvezo s Turki je SN odgovoril v podlistkih a svojo chronique scandaleuse duhovniškega zasebnega življenja. — V Gorici je nadškof M. našel obupne polit. razmere in najsrditejši narodnostni boj. V javnost ni toliko stopal, bil pa cilj napadov z italijanske in slov. napredne strani. Gotovo je bil na strani mladih agilnih kat. inteligentov.

M. je še do danes najbolj osporavana osebnost naše polit. in kulturne zgodovine. Na eni strani so trdili in trde, da je bil on kriv vsega razdora na Kranjskem in med Slovenci sploh (prim. F. Podgornik, Slovan. vek 1902, 471; Prijatelj II, 565; A. Gabršček, Gor. Slovenci, Lj. 1933, 446). Nasprotno pa sta duhovščina in ljudstvo na Kranjskem v ogromni večini ljubila M.-a kot svojega očeta. F. Lampe ga je v DS 1898, »iz izkušnje in iz srca« odločno branil. Ob kardinalovi smrti je KO zapisal tehtno besedo: »S škofom M.-jem smo kat. Slovenci doživeli drugo renesanso.«

M. je bil izredno harmonična osebnost. Odlikovala ga je vsestranska izobraženost in globoka srčna kultura. Sredi najhujših napadov in sumničenj se je popolnoma obvladoval; bil je poln milobe do vsakogar; le redkokdaj mu je ušla trša beseda. V trpljenju je tiskal tolažbe v molitvi in premišljevanju. Kakor je bil sam železno-vztrajen, je vztrajnost priporočal tudi svojim duhovnikom. Imel je jako dober okus za lepoto hiše božje, o čemer pričata kapelici škof. dvorcev v Lj. in Gorici, ki ju je dal sam zgraditi in urediti. Bil je glasbeno izvežban, sam dober pevec, in je pospeševal prizadevanja Cecilijinega društva za izboljšanje cerkv. glasbe. Po zunanjosti je bil visokega, vitkega stasa, veličastnega nastopa, a zdravja šibkega. V celoti ga je morda najkrajše in najtočneje označil Aleš Ušeničnik: »V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovščino prijatelj.« — Prim.: Laib. Diöcesanbl. 1884–05; Lj. škofijski list 1896–1902; Folium eccl. archidioec. Gorit. 1898–1902; Poročilo o I. slov. kat. shodu (Lj. 1893) 150–5, 187–201; Por. o II. slov. kat. sh. (Lj. 1901) 218–22 (s sliko); F. Lampe, DS 1898, 179–83 (s sliko); KMD 1886, 8; 1899, 33–4 (s sliko); J. Lesar, Drobtinice 1888, 118–28; A. Ušeničnik, KO 1902 (pril. med str. 184–5); 1902, 141–7, 181 sl.; VBV 1902, 255–7; S 1884, št. 144, 260, 283–8; 1898, št. 110–2, 117; 1902, št. 68 (s sliko), 71–6; SN 1884, št. 285; 1898, št. 109; 1902, št. 69; Prim. list 1902 (ob smrti); A. Karlin, Spom. knjižica ob 25-letn. Cec. društva 1902, 42–50; Prijatelj 322 (in dalje na mnogih mestih); Šuklje I, 160–2; Hribar I, 243–54 (slika 245); F. Erjavec, Zgod. kat. gib. na Slov. 37, 138; F. Ferjančič, CG 1932, 149 nsl.; M. Opeka, Bogoljub 1933, št. 1; A. Gabršček, Prim. Slovenci, 1933. Slike: Portreti v olju: Škof. dvorec v Lj., posvetovalnica Kat. tisk. dr. v Lj., Marijanišče v Lj. Dbv.

MISSIA Jakob, 27. lj. škof, 8. gor. nadškof, prvi slov. kardinal, r. 30. jun. (ne jul. – SBL II, 135) 1838 v zaselku Mota 10 (Hrastje), nekdaj v župniji Sv. Križ (Križevci) pri Ljutomeru, sedaj v župniji Kapela pri Radencih, pri »Mislovih«, kmetu Martinu in Neži Pintarič, u. 24. mar. 1902 v Gor., zadet od srčne kapi, pokopan 2. apr. 1902 v kapeli sv. Mihaela na Sveti gori, kakor je želel v oporoki. Osn. š. je pričel pri Kapeli, kjer je bil deležen tudi prve glasb. vzgoje, nadaljeval v Radgoni in v Mrbu. Po zaslugi najstarejšega brata Antona, kaplana v Voitsbergu (r. 1818, ord. 1842, u. 1894 v Lj.), je kot gojenec škof. dij. semenišča v letih 1849–57 obiskoval gimn. v Gradcu. Zaradi bolehnosti v gimn. letih (v 4. in 5. razr.) je odličnemu dijaku graški škof Otokar Attems poskrbel, da je od 5. razr. dalje preživljal počitnice v visoki družbi na gradu Seggau pri Lipnici. Posebnost vzgoje je M-evi osebnosti vtisnila trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnila stiku z domačim slov. okoljem. Po odlični maturi 1857 je prvo leto teol. študiral v Gradcu (1857–58), 1857 pa ga je škof Attems poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika izpopolnil svoje filoz. in teol. znanje na najboljši bogoslovni visoki šoli; ta mu je dala čiste pojme o verskih resnicah, kakor se je tedaj zanje zavzemal Pij IX. zlasti v boju s sodobnimi zmotami. V Rimu je bil 30. maja 1863 posvečen v duhovnika, naslednje leto (1864) pa je dosegel doktorat iz filoz. in teol. Po vrnitvi iz Rima je bil najprej prefekt in učitelj petja v graškem dij. semenišču (1864–66), v letih 1866–71 dvor. kaplan in tajn. škofov Attemsa in Zwergerja, 1871–79 škof. kancler in konzist. svetnik, 1879–84 stolni kanonik v Gradcu. 14. jun. 1884 je cesar Franc Jožef M. imenoval za lj. knazoškofa, 10. nov. 1884 ga je sv. Sedež potrdil na to mesto, 7. dec. istega leta je bil v Gradcu posvečen v škofa, 14. dec. 1884 je zasedel lj. škofijski sedež, 30. dec. 1884 ga je cesar imenoval za tajnega svetnika. 12. dec. 1897 ga je cesar odbral za goriškega knezonadškofa in mu obenem podelil red železne krone I. razreda, 28. mar. 1898 je bil od sv. Sedeža potrjen za gor. nadškofa, 22. maja 1898 v Gorici slovesna umeščen, končno ga je Leon XIII. 19. jun. (ne jan. – SBL II, 135, prim. FPG 1899, VII.) 1899 povzdignil v kardinala v redu prezbiterjev z naslovno cerk. sv. Štefana na Monte Celio, kardinalski »solideo« mu je 21. jun. 1899 v Gorici nadel papežev nečak grof Kamil Pecoi, kardinalski biret pa na Dunaju 27. jul. 1899 nadvojvoda Franc Ferdinand. – Po zunanjosti je bil M. visokega, vitkega stasa, dostojanstvenega nastopa in, dasi šibkega zdravja, izredno vitalen. Njegovo pastirsko delovanje je zajelo najrazličnejša področja cerkvenega in javnega življenja in menda ga v tem času ni bilo med Slov. moža, ki bi tako globoko posegel v vse življenje, naletel na eni strani na navdušeno odobravanje, na drugi strani pa istočasno, zaradi razgretih polit. strasti, na odločno obsojanje. – Že na začetku je njegov škofovski vpliv presegel zgolj lj. okvir. Ko so 1885 avstr. škofje osnovali vsakoletne skupne konference, je M. postal tajn. stalnega odbora avstr. episkopata in je tako sousmerjal cerkveno politiko v državi. Na zasedanjih je običajno nastopal z referati o najbolj kočljivih vprašanjih, izpeljal je redakcijo novega katekizma, 1886 je v imenu škofov zasnoval kolektivno spomenico o duhovniški kongrui, o čemer je obširno in temeljito spregovoril že v Gradcu v monografiji Zur Congrua-Frage des kathol. Seelsorge-Clerus in Oesterreich, Graz 1883, pod psevdonimom J. Martini (po očetovem krstnem imenu), končno so škofovski skupni pastirski listi v letih 1891–97 ne le izraz njegovih misli, ampak naravnost njegovo delo. – Na strogo cerkvenem področju je najprej vidna skrb za vzgojo duhovno zgrajenih, zvestih in predanih duhovnikov. Že o božiču 1884 je v lj. bogoslovju uvedel samostojno jutranje premišljevanje. Pospeševal je delo za nove poklice (jeseni 1885 je npr. sprejel v lj. bogoslovje tudi abituriente s Češkega, po prihodu v Gorico 1898 je oskrbel pripraven prostor za gradnjo Malega semenišča z nakupom vile von Boekmann in 15 ha obdajajočega zemljišča – prim. pastirsko pismo iz 1900 o vinarskih prispevkih za zgraditev novega zavoda). Duhovniškim kandidatom je omogočil temeljito znanstveno vzgojo tako s pripravo dobrega prof. kadra (nadarjene bogoslovce je pošiljal v Germanik v Rim), kakor z nastavitvijo na bogoslovnem učilišču priznanih strokovnjakov (npr. J. Erkerja za liturgiko 1890, J. E. Kreka za filoz. in sociol., 1892 v Lj., F. B. Sedeja 1898 za kanonika, stol. župnika in prof. Nove zaveze v Gorici). Redno se je udeleževal vsakoletnih duhovnih vaj za duhovnike in jih ob sklepu nagovarjal ter jih seznanjal s problemi v škofiji. Trajno izobraževanje duhovnikov je spodbudil z oživitvijo pastoralnih konferenc (1890), duhovno življenje med duhovniki pa je pospeševal z uvedbo sodalitete Presvetega Srca Jezusovega (1893). Mimo skrbi za škof. kler je posvetil veliko pozornost tudi redovnim družinam. Tako je 1887 poklical v Lj. jezuite, 1889 na Selo-Lj. karmeličanke z Dunaja (ne iz Gradca – SBL II, 136, prim. Karmelski spomini, Lj. 1939) in pospeševal nastajanje novih samostanov, saj se je za njegovega šlkofovanja v lj. škofiji ustanovilo 13 samostanov, v gor. nadškofiji pa je 1900 uvedel frančiškane na Sv. goro in na Barbano. – Ob nastopu škofovanja je kot popotnico prejel zagotovilo, da so »Slovenci dobro ljudstvo« (LŠL 1884, 12, 129) in da je »Slovencem vernost nekako prirojena«, a je kmalu pri njih ugotovil mnogo napak, npr. pijančevanje, krive prisege ipd. Zato je v svojih pastirskih pismih spodbujal k verski in nravni prenovi slov. naroda, ko je govoril o potrebi vere (1885), o pijančevanju in treznosti (1887 – uvedel je družbo treznosti), o zatajevanju samega sebe (LŠL 1889, IV, 21), o svetosti prisege (1891), o posvečevanju nedelje (1891), o krščanski družini (1894), o svetosti zakona (1895), o časti in dobrem imenu (1896), o četrti božji zapovedi (Gor. 1899). Pospeševal je razne ljudske pobožnosbi: češčenje sv. Jožefa in molitev rožnega venca (LŠL 1890, I, 2), pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega (Gor. 1898). Spodbujal je misijone, duhovne vaje, bratovščine, posebej Marijine družbe (1899 so bile ustanovljene prve Marijine družbe na Primorskem v Drežnici, v Kammjah, na Libušnjem, v Pevmi), gojil je cerkveno petje in glasbo (podpiral je npr. prizadevanje Cecilijanskega društva za izboljšanje cerkvene glasbe), rad je imel lepo cerkveno bogoslužje in okrasje (o tem pričata tudi kapeli v škof. dvorcih tako v Lj. kakor v Gor., ki ju je dal sam zgraditi). Najbolj pa je med Slov. pogrešal žive, močne verske zavesti. Čutil se je poklicanega, zbuditi to zavest, zato je bilo njegovo življenjsko geslo: Vse prenoviti v Kristusu! S krščanskimi načeli prekvasiti narodno življenje, umsko in nravno, zasebno in javno, polit. in socialno, da ne podleže intelektualni, moralni in socialni anarhiji; očistiti človekovo mišljenje vseh kužnih bacilov različnih nekrščanskih nazorov, ki se tihotapijo v človeka po najrazličnejših poteh sodobnosti (prim. past. p. o liberalizmu, okuženem s framazoniskim duhom, LŠL 1889, IX, 53), očistiti verovanje vseh nekrščanskih primesi in ga prepojiti s čistim naukom, da bodo dejanja zmeraj in povsod zares krščanska, sad čiste vernosti. Med resnico in neresnico značajen človek ne more viseti, ampak se zanjo odločati dosledno in brez popuščanja, pa tudi brez sovraštva. V tem oziru sta se z Mahničem (PSBL II, 325–28) še kako lepo ujela. Katol. zavesti se ne zadoščuje samo s kakimi pobožnimi frazami in samo z nekaterimi verskimi resnicami, ampak vsa katoliška vera ji mora biti podlaga, življenje pa naravnano po načelih katoliške Cerkve, ki vključuje tudi pokorščino papežu in škofom (prim. past. p. 1893, LŠL 1893, II, 11). Zato je hotel imeti v prvi vrsti edino in ob škofu složno, gorečo in požrtvovalno, s katol. načeli prežeto duhovščino v duhovnem, kult., polit. in social. delovanju, kjer je vsak separatizem poguben. Posebej mora biti podvrženo cerkveni disciplini duhovnikovo morebitno polit. delovanje, kjer je treba dati prednost poštenim in res katol. laikom (prim. LŠL 9. okt. 1895 in 1. mar. 1896). Ob katol. osveščenih duhovnikih naj bi se tudi v ljudstvu prebudila živa katol. zavest, zato je podpiral katol. tisk (omogočil je ustanovitev KTD v Lj. 1887 in prispeval v njegov fond 300 gold. zlate valute), pospeševal katol. stanovska, izobraževalna, polit., dij. društva (prim. past. p. avstr. škofov, LŠL 1891, X, 59). Vrh njegovih prizadevanj za katol. prebujo med Slov. je bil 1892 prvi slov. katol. shod v Lj., ki mu je bil M. pokrovitelj in je v lj. stolnici imel programatični govor o katol. zavesti, tako da so ga proslavljali kot drugega Hrena in mu je 186 kranjskih občin poslalo vdanostne izjave. Shod je dejansko dal katol. organizaciji vsega javnega življenja silno podlago. Tudi na drugem slov. katol. shodu v Lj. 1900 je bil – tedaj že kardinal – v ospredju dogajanja. – Posebej izstopajo tudi njegova stališča do nacional., polit. in social. vprašanja. Glede slednjega je odločno odklanjal materialistično-ateistično stališče socialne demokracije in videl rešitev v krščansko demokratični smeri, kjer naj bi se rastoče razredno nasprotje blažilo v duhu načel Kristusovega zakona ljubezni, zato je vneto podpiral gospodarsko-socialno pomoč z učinkovitimi delavskimi gosp. ustanovami. O narodnostnem vprašanju je razlagal, da ima vsak narod naravno in zgod. pravico, da goji in razvija svoje narodno življenje, vendar v svojih zahtevah ne sme žaliti pravic drugih narodov, ki žive zraven njega in z njim, prav tako se mora varovati vsega, kar spravlja v nevarnost edinost in moč države, tj. Avstrije. To filoavstrijsko razpoloženje je prišlo do izraza tudi ob 1000-letnici smrti sv. Metoda (prim. past. p. LŠL 1885, 3), ko se je oživilo zanimanje za slovan. bogoslužje in so se zanj vnemali zlasti narodnjaški krogi. Skupni pastirski list škofov goriško-ilirske metropolije (prim. past. p. LŠL 1887, IX, 73), ki mu je bil M. pobudnik, je to navdušenje odločno pogasil (prim. tudi LŠL 1895, VIII, 40) in zagovarjal obstoječo lituridčno ureditev, obsodil Cerkvi sovražne liste in duhovnikom prepovedal – celo pod grožnjo cerkvenih kazni – naročati in sodelovati pri njih (povod za tako stališče je dal Krutorogov-Dav. Hostnik, ki je 1887 v SN imenoval papeža »izvrg človeštva«), obenem je obsodil vsako protiavstr. razpoloženje. Narodnjaški krogi so M. tedaj proglasili za sovražnika Slov. in germanofila. Res je, da so dunajski listi s tem past. p. dokazovali slov. protidržavnost in protipapeško razpoloženje; čeprav škofje niso niti nameravali tistega, kar so tuji listi Slov. očitali, je vendar pismo med duhovščino povzročilo dokajšnje razburjenje in zmedo (pesnik S. Gregorčič tega p. M. ni mogel pozabiti, odklonil je podpis na pozdravno adreso ob M-evem imenovanju za gor. nadškofa, ga dolžil polit. razdora na Slov., dasi ni M. proti pesniku napravil nobenega neprijaznega koraka, pač pa mu je pomagal do višje pokojnine – prim. F. Koblar, S. Gregorčič, SM 1962, 140–43, 153). V resnici je M. ščitil in odobraval Mahničevo stališče proti vsemogočni državi in proti absolutni narodnosti ter zagovarjal podreditev narodnostne ideje verski kot obsežnejši in splošnejši, meneč, da do sloge in edinosti more dovesti Slov. le katol. načelo. M. je gledal slov. narodno življenje v potrebah tedanje verske in družbene preureditve. Ker je bil vzgojen večinoma na tujem in v visokih cerkvenih krogih, je kot škof spolnjeval svojo nalogo bolj v zvezi s preroditvijo vsega avstr. katol. življenja, zato za narodnopolit. potrebe Slov. ni bil toliko občutljiv. Nasproti očitkom narodnjakov, da je bil v narodnostnem pogledu mlačen in da je »slovensko narodnost proglasil za poganstvo ter... njej na škodo pospešuje "nepogansko" nemščino v nekej čisto slovenskej pokrajini« (SN 1889, št. 127–29) ter da omalovažuje slov. jezik v vladnih krogih (prim. SN 1889, št. 160, praška Politik 1889, št. 197, SN 1902, št. 69, Šuklje I, 160–62, 210–12), je vendarle materinščini priznaval vse pravice: lj. škof. listu je dal slov. lice, cerkv. uradom slov.-nem. napise, polagoma je uvajal slov. uradovanje in se pri vsej mladostni odtujitvi slovenstvu osebno čutil. Slov., s Slov. je redno občeval le v slov. jeziku, dasi Slomšek le ni bil (prim. Šuklje I, 212). Bil pa je od leta do leta v vedno tršem nasprotju s slov. narod. liberalizmom, ki se je hranil iz narodnega radikalizma in se zavijal v plašč zmernosti in popustljivosti nasproti Missiji vsekakor bližjemu narod. konservativizmu, ki je v svoji verskonravni miselnosti čutil, da ne sme verskih vprašanj podrejati narodni slogi. Boj proti liberalizmu in z njim povezana kulturno-polit. ločitev sta tedaj visela »v zraku«, izvršila bi se tako ali drugače, ker je katol. gibanje po Mahničevem nastopu dobilo večjo samozavest in odločnost. M. je ta proces pospešil. Ko je 1891 (prim. LŠL 1891, II, 6) in 1897 (prim. LŠL 1897, I, 3) zasnoval skupaj z drugimi avstr. škofi poseben pastirski list o volitvah in zahteval odločno katol. politiko, je s tem končno udaril tudi ob rahlo zgradbo slov. polit. sloge. S tem se ni le zameril liberalnim krogom, ki so mu očitali zlorabo vere v polit. namene, ampak naj bi bilo njegovo »klerikalistično in legalistično« zadržanje vzrok hujskanja, nestrpnosti, razdora in bratomornega boja med Slov., kakor tudi nespravljivosti in narodne mlačnosti. Olja na ogenj je M. prilli s spominskim govorom na bitko pri Sisku (S 1893, št. 141), ko je liberalce primerjal s Turki in so mu le-ti napovedali maščevanje »Oko za oko, zob za zob« s t. i. »farško gonjo« v SN (prim. Kettejev petošolski pamflet proti M. Naš Mesija, Poezije² 1907; I. Tavčar, 4000; Hribarjevo spomenico papežu Leonu XIII. 1894 v Hribar I, 246–50; F. Podgornik, Slovanski vek 1902, št. 41, 471; Gabršček I, 446; Prijatelj II, 565). Razdor na Kranjskem je po drugi strani pospešil strnjenost katol. gibanja, kjer je M. odločilno vplival na izbor kandidatov za drž. zbor: dr. Šušteršiča namesto dr. Žitnika 1896, dr. Kreka namesto dr. Gostinčarja 1897. Tudi na Goriškem je kasnejša M-eva zahteva po načelni politiki v katol. taboru prisilila A. Gregorčiča (PSBL I, 478–82) na prelom z liberalnim taborom in napravila konec slogaškemu obdobju gor. politike (1899–900). – Ni dvoma, da sta se needinost in razdor za njegovega škofovanja najbolj pokazala, a korenine so bile globlje in starejše. V tem kult. in polit. boju, ki ga je M. ob Mahniču bil proti liberalizmu, ni bilo razlik v narod. prepričanju, ampak v svetovnem nazoru, šlo je za načela. Katol. in narod. stranka sta se ločili, ker je prva postavila celotno zgradbo javnega življenja na katol. načela in pod brezpogojno cerkveno vodstvo, druga pa je pojmovala javno življenje kot prvenstveno narodno nujnost, zatorej hoče vse, tudi versko življenje, na narodni osnovi, trdeč, da ni v nevarnosti vera, ampak slov. narodnost. – Dasi je M. posegal v javno življenje, njegovo delovanje ni bilo v pravem pomenu besede polit., vedno je stal na stališču duhovnega pastirja. Polit. voditelj, ki bi bil odgovoren za vse strankine korake, ni bil. Njegovo katol. preroditveno delo je bilo dostojanstveno. Vsestranska izobraženost in pristna srčna kultura, ki ju je vztrajno žlahtnil z globokim duhovnim življenjem, sta razodevali izredno ubrano in skladno osebnost. Tudi sredi najhujših napadov in sumničenj se je znal obvladati, nikoli se ni spuščal v vsakdanje nižine, ohranil je vzvišenost svojega cerkv. poslanstva in plemenitost do človeka. Če mu ni bilo dano tisto plameneče čustvo za slov. narodnost, kakor ga ima, kdor je svoja mlada leta preživel med rodnim ljudstvom, se z njim veselil in trpel, gledal in čutil bedo ter nesrečo svojega ljudstva, ko je ječalo pod tujim jarmom, je M. vendar imel za slov. narod tisto moško, mirno in močno ljubezen, ki jo dajejo srcu načela.

Prim.: Taufprotokoll fare Križevci pri Ljutomeru za leto 1838; Laibach. Diözesanblatt 1884–96; Lj. šk. list 1896–98; FoliumGor 1897–1902; Šematizem lj. škofije 1893, 9; A. Ušeničnik, Kardinal Missia in katoliška renesansa med Slovenci, KO 1902, 141–70; Eco 1897 (10. dec.), 1898 (18. in 21. maja), 1899 (17. maja), 1902 (24. mar. s sl., 26. in 28. mar., 1. in 3. apr.); A. Faidutti, Spominski govor od smrti nadškofa M., DPast 1902, 358–64, 375; F. Lampe, DS 1893, 179–83 s sl.; D. Lončar, 59–70, z liter. 144–45; Gabršček II, 91–93; J. Debevec, Missia Jakob, SBL II, 135–37 z obširno liter.; 50-letnica KTD v Lj. 1937, 4 s sl.; H. Tuma, 234, 245–46; F. Koblar, Dragotin Kette, ZbD 1940, uvod, str. XI., XVI., XVIII., XXII.; Klinec, Zgodovina, 48–49; Isti, Marija 116, 121; E. Marcon, Carlo Margotti, 54; L. Legiša, ZSS III., 213; F. Koblar, Simon Gregorčič, SM 1962, 140–43; M. Miklavčič, Marija mati naše vernosti, Šmarnice 1962, 95–96; Nadškof. semenišče v Gorici – ob 50-letnici (1912–1962), 12–13 s sl.; M. Perc, Svetogorske šmarnice 1967, 32–34; Prijatelj V, 270–72 in nasl. do 345; B. Marušič, Slov. politika na Goriškem v zadnjem desetletju 20. stol., ZČ 1977, III, 35–48; Gestrin-Melik, Zgod. Slovencev, 1979, 515; J. Smej, Kard. M. vez slovan. držav, Nova M, III/1972, 224–28; Kard. dr. J. M. in Prekmurje, Stopinje 1973, 24–30.

Kralj