Mislej, Jožef (1761–okoli 1840)

Mislej (Misley) Jožef Peter Alkantara, filozof in zdravnik, r. 19. okt. 1761 v Podragi (Vipava), u. ok. 1840, neznano kje. Študiral je gimnazijo (1773–8) in filozofijo (1778–80) v Lj. Filozofija je bila vedno glavno torišče njegovega dela; na njo kot osrednjo vedo je naravnal vse študije, tudi ko je bil 1780–2 v lj. bogoslovju in potem šel na Dunaj študirat astronomijo in pozneje medicino, prom. 1787. Do 1791 je bil, po priporočilu Quarinija, sekundarij v dunajski splošni boln., nato do 1809 mestni fizik v Kisku (Güns), 1810–9 zdravnik in ravnatelj zdravilišča v Tobelbadu pri Gradcu. L. 1811 je brez uspeha stavil predlog, da sme predavati na medicinski fakulteti v Gradcu; dobil pa je 1815 poziv, da predava do prihoda prof. Likavca filozofijo. L. 1816 je prosil za stolico filozofije v Gradcu, 1818 za stolico filozofije v Gorici in 1819 v Linzu. Tedaj je skrajšal pogodbeno dobo v Tobelbadu in se preselil na Dunaj. K temu ga je nagnila želja njegovih dunajskih prijateljev, prenaporna zdraviliška služba v Tobelbadu in neuspehi pri kompetencah za filozofsko profesuro. Na Dunaju je bil priznan zdravnik z obsežno prakso, dasi ga je izvrševanje zdravniškega poklica zelo oviralo pri izdelovanju filozofičnega sistema. Pridobil si je krog prijateljev in učencev, ki jim je na svojem stanovanju tolmačil svoj sistem. Tu je pač dobil Matjašovsky pobudo za svoj spis Historia Misleyanae inventionis Pambaseomatheseos, ki prinaša M.-evo biografijo in deloma tudi komentar k njegovemu sistemu, in morda tudi Gouge za pesnitev Carmen sinceri cordis, ki poveličuje M.-evo filozofijo: »Solvere sic per te nunc omne problema valemus, tu solvis tenebras totius philosophiae, atque omnem nodum, qui mox vanescit ut umbra, et fugit auroram, ut tristissima noctua Phoebum.« Ni pa se uresničila M.-eva (in Matjašovskega) želja, da bi mogel »vzgojiti čim večje število učencev in izobraziti med njimi več javnih profesorjev«. Pridobil si je pač ime učenjaka (prim. recenzije na začetku 3. zv.), ni pa mu bilo dano vzgojiti si učencev, ki bi nadaljevali njegovo zamisel; niti Gouge ne izkazuje v lastnih spisih idejne zveze z njim (n. pr. »Kenne dich selbst«, Philosophia portatilis, 1829). Ostal je osamljen napram znanstvenemu svetu in tuj domovini. Na naslovnem listu 2. in 3. zv. svojega sistema navaja poleg medicinskega doktorata še članstvo c. kr. kmet. družbe za Štajersko in več učenih družb.

Njegovo življenjsko delo je sistem filozofije. Prvo pobudo zanj je dobil že 1778 v Lj. ob neki propovedi, ki je vzbudila v njem vprašanje, kaj je pravica. Istega leta se je kot slušatelj filozofije udeležil javne disputacije o principu kontradikcije in tedaj se mu je porodil dvom ne le o vrednosti tega principa, temveč tudi o njegovi resničnosti, dvom, ki je postal v zvezi s problemom pravičnosti idejni temelj njegovega sistema. Načrt za obsežni sistem je dozorel v Kisku 1794, v glavnem ga je izdelal 1805–9 (gl. posvetilo III/2), pozneje ga še izpopolnjeval, tako da je delal na sistemu preko 50 let. Izšel je v treh zvezkih:. I. Grundriß einer Totalgrundmathesis oder Anwendung der Mathematik auf reingeistige Gegenstände vermittelst der Construktion einer reflexionellen Mappe des Totalgrundes und der Grössenverhältnisse aller im Weltall möglichen Wissens- und Sittlichkeits-Entwickelungen zum unbeendbaren Wachstume der Weltall-Erziehungswirtschaft (Wien 1818, str. 193); II. Entdeckung der einzig möglichen totalen Grundwissenschaft durch eine totale Einigung der ersten bloß partial behandelten Ursprungsgründe der Philosophie und Mathesis, als zweiter Band der Totalgrundmathesis (Wien 1825, str. CLXXXVI in 320); III/1. Mathematisch bestimmte, folglich beste Einigung aller dialektischen Widersprüche und fortdauernden Streitigkeiten in der abstrakten Literatur durch Entdeckung einer fünften rationalen Grundwissenschaft in der Mitte der vier bisher angenommenen Fakultäten. Als erste Abtheilung des dritten Bandes der Totalgrundmathesis (Wien 1829, str. CXVI in 84); III/2. Panethikometrie als Abschluß der Pandiceomathesis, das ist: Meßkunst aller im Weltall möglichen Sittlichkeits-Veredlungen, and zugleich erster mathematisch-fester Vorbereitungs-Weg zum unerschütterlichen Glauben, aufgebaut durch glücklich erfundene asymptotische Gradleiter einer totalcentralen Naturforschung der Vermittelungs-Kräfte im ganzen Weltall nach dem Central-Gesetze der totalen Gerechtigkeit. Als zweite Abteilung des dritten Bandes der Totalgrund mathesis (Wien 1830, str. 126). Idejni začetek sistema je 1. del III. knjige; odtod postane jasna zveza med ostalimi deli.

Dalje je M. napisal: Kurzgefasste Methode alle Arten von Scheinbartodten wieder zu beleben, um der allergrausamsten Mordthat, Lebendige in das Grab zu legen, vorzubeugen, Wien 1790; Nachricht über die ganz bes. Eigenschaften u. Kräfte des im steyrisch-st. Dobbelbade nächst Grätz befindl. Gesundquellen-Wassers (Grazer Zg 1810, sobotna priloga k št. 68, 72, 76, 80, 84); Etwas über das st.-st. Dobelbad (Der Aufmerksame 1812, št. 29); Kurzgef. Nachricht von d. Wirkungen der Bestandtheile d. steyerm. Dobelbades (D. Aufmerks. 1813, št. 27, 32).

I. Metoda dela. Za M.-ev filozofski sistem je pomembna metoda njegovega dela. Pot, ki jo je ubral, sledi iz prepričanja, da moremo priti do bistva pojavov in končno do prabistva apriornim potom. Vendar ne izključno apriornim potom, temveč tako, da vzamemo za izhodišče skustvo in skušamo dobiti ob njem pogled v neskustveno, apriorno sfero. Značilna poteza dela je neempirični vidik ali »vidik groba« (Grabeshorizont III/1, 48, 78 itd.); gre mu za zakonitosti, ki naj veljajo brezčasno, in njegova želja je »die Begriffe aus der Endlichkeit in die Endlosigkeit hinüber nehmen und dieselben als Ideen sodann in ihrer Endlosigkeit entwickeln« (III/1, 23). Zato imenuje tako dobljene pojave, ki jih hoče obravnavati, »überendliche Gegenstände« (III/1, 17 i. dr.). Primer za tako usmerjena izvajanja so različna psihološka vprašanja, njegova teorija količin, zlasti pa njegova obsežna klasifikacija vesoljstva. Razen te metodične smeri je v sistemu še druga, nasprotna, namreč prenos apriornih zakonitosti na skustvo. Primer za to je predvsem uporaba matematičnega načela kontinuitetnosti na področje časovno realnih pojavov.

V obeh primerih je poudaril apriorno pot in posebnost dela je v tem, da skuša izkazati v okviru apriornih metod svojevrstno metodo, namreč protomatematično.

Kako je prišel M. do nje, kaže posebno poudarjena problematika »besede« in »slike«. M. je prepričan, da se je v zgodovini filozofije, od Thalesa do njegovih dni, premalo upoštevala razlika med sliko in besedo kot izraznim sredstvom, med vizuelno-plastičnim prikazom pojava in glasovno-verbalističnim. Le sliki gre značaj trajnosti in točnosti, beseda je le bežen in netočen izraz (večpomenske besede!); le slika vede do jasnih spoznanj, beseda je vir nejasnosti in ovira spoznanja (I, 4, 20; II, str. LXXI; III/1, 3 i. dr.; tabela IV tretje knjige). Ta problematika je sprožila v M. vprašanje: ali je mogoče priti na temelju »slike« do posebne metode raziskovanja? Njegov namen je »zu versuchen, ob die wahren Deutungen der philosophischen Worte an etwas Unverdrehbares, und mathematisch Bestimmtes so fest gebunden werden könnten, daß sie … mathematisch bestimmt, and absolut unverdrehbar wären« (III/1, 64). Zaslutil je, da more to le matematična slika. To zamisel M. podrobno utrjuje. Sem spada njegova teorija čutnosti in klasifikacija predstav, ki skuša izkazati poseben, nov tip predstavljanja. V razpredelbi čutnosti oriše tri vrste čutov (Vitalisationssinn, Ohren — Anhörungssinn, Augen — Anschauungssinn) in postavi vid na najvišje mesto (I, 4; III/1, 45–7, 56 s.); zato loči v nadaljnjem vizuelne predstave od glasovnih. Vizuelne predstave (v najširšem smislu) deli v predstave individualnih pojavov (Ebenbilder, effigies) in predstave splošnih pojavov (Reflexionsbilder, schemata); le-te deli v simbolne predstave (Symboloschemata) in v merilne (Metroschemata). Simbolna predstava podaja kvalitativna, n. pr. sličnostna določila objektov (»pomenske predstave«, »znaki«), merilna predstava pa kvantitativna določila, matematično-količinska razmerja objektov (uporablja jih geometrija, astronomija, mehanika itd.). Prav na tej točki je hotel pokazati nov tip predstavljanja in vsa delitev predstav (v celoti navaja 8 vrst in različne pododdelke!) naj bi čim bolj pojasnila svojevrstnost novega tipa. So to predstave z znaki matematičnih predstav, a jim gre še ta posebna funkcija, da so izraz za psihične pojave. Tako izpopolnjeni tip merilnih predstav postavi v svoji razpredelbi na najvišje mesto (I, 15, 99; II, str. XXIII—XXXI in tabela v II.). To predstavljanje je po M.-u psihološki, pa tudi spoznavnoteoretični višek. Te predstave imenuje totalno dokazne (protoapodixiometroschemata) in le njim pripisuje evidenco (II, str. XXIV). — S tem je utrdil pomen slike napram besedi in prišel do iskane metode. Tako postane razumljiva značilna stran M.-evega sistema, da izsledke shematično-grafično ponazori, stran, ki je psihološko fundirana v teoriji predstav in spoznavnoteoretično fundirana, kolikor mu shematične ponazoritve niso simboli, temveč matematično-kvantitativni izrazi, ki pomenijo načelni višek spoznanja. V tem smislu je težišče dela na priloženih tabelah, računih in geometrično podanih likih, kjer prikazuje različne psihične pojave, njih razvoj, odnose med njimi, sistem znanosti in sliko vesoljstva. Besedilo razlaga in utemeljuje slike. Odtod postane tudi vidno, da je M.-evo dokazovanje, kolikor gre to pot, le posredno, apagogično ali, kakor sam pravi, refleksionelno-matematično (svoj argument imenuje posreden ali protomatematičen). Z orisom metode je v jedru podana M.-eva filozofska usmerjenost, njegova borba za predmet, ki mu ne more biti adekvatni izraz beseda (Hegel!), temveč le matematična slika.

II. Protomatematika in njen odnos do ostalih tradicijskih ved. Izkaz matematično izraznega predstavljanja je za M.-a tudi zahtevek posebne nove vede; imenuje jo »matematiko pratemelja«, protomatematiko ali protometrijo (Totalgrundmathesis) in ji določi mesto napram matematiki, nato napram ostalim znanostim in končno napram veri.

Matematika je veda o količinah in imamo toliko vrst matematičnih ved, kolikor je vrst količin. Če naj je nova veda matematična, treba izkazati posebno količino, ki jo raziskuje. V ta namen je podal M. sistem količin, ki jih obravnavajo dotedaj realizirane matematične panoge, in dobil sledečo razpredelbo: 1. neskustveno abstraktne količine (številske količine; obravanava jih čista matematika), 2. neskustveno ekstenzivne količine (prostorne količine; obravnava jih n. pr. čista mehanika), 3. skustveno ekstenzivne količine (prostorne količine; obravnava jih n. pr. skustvena mehanika) in 4. skustveno intenzivne količine (psihične količine; obravnava jih n. pr. skustvena psihologija, kolikor raziskuje na skustveni duševnosti količinske strani). — Ta razpredelba je opozorila M.-a na možnost posebne količine, ki bi bila neskustvenega značaja, pa intenzivna. Taka količina bi morala imeti zlasti dvoje znakov: 1. splošno in nujno veljavnost, ki bi družila novo količino s predmetom čiste matematike in čiste mehanike, obenem pa jo razlikovala od predmeta skustvene mehanike in skustvene psihologije, 2. intenzivni značaj, kot gre objektom skustvene psihologije, ki bi družil novo količino s predmetom skustvene psihologije in jo obenem razlikoval od ostalih navedenih količin. M. je našel, da odgovarja orisanim zahtevam res poseben pojav. So to psihične sile, ki jim gre značaj splošne veljavnosti in nujnosti in ki so možne stopnjevanja, torej količinsko določene. Te sile predstavlja apriorna plast duševnosti, duhovnost (spoznanje in volja) in njene stopnje. Kolikor gre tu za posebno, neskustveno-intenzivno količino, toliko je torej M.-eva veda posebna vrsta matematike in zato postavi »aritmetiki skustvenega življenja« ob stran še »matematiko neskustvenega, čistega, apriornega življenja« in jo imenuje mathesis intensorum purorum, seu virium pure spiritualium (I, 22 ss., 29, 41 ss.). Iz navedene klasifikacije količin je tudi razvidno, da gre peti količini, po lastni njeni naravi, osrednje mesto v sistemu količin: na eni strani so neskustvene količine (abstraktne in ekstenzivne), na drugi pa skustvene (ekstenzivne in intenzivne). Zato je tudi veda, ki to količino obravnava, »centralna veja matematike, mathesis per eminentiam« (I, 24; II, str. LI itd.). M. dostavlja, da je ta panoga po času zadnja v sistemu matematičnih ved; ustvaril jo je šele on. V nadaljnjem določi mesto nove vede v sistemu znanosti. Obsežna vedoslovna izvajanja kulminirajo v teoriji »coronae arboris scientiarum« in njeni tabelarični ponazoritvi.

Da gre izkazanim psihičnim silam tudi poseben kvalitativen značaj, pokaže M.-eva razvrstitev predmetov in z njo vzporedna razvrstitev vrednot. Celokupnost predmetov deli v troje skupin, v prvotne, drugotne in posredujoče predmete (Prato-, Deutero-, Mesogegenstände). Prvotni predmeti so »čisti«, apriorni predmeti, gre jim brezčasna veljavnost in nujnost (n. pr. spoznanje, čisto zanimanje, dolžnost, prostost, volja, pravičnost). Drugotni predmeti so empirični, gre jim le empirična veljavnost (n. pr. prirodni pojavi, zgolj skustvene strani duševnosti). Med obema skupinama so posredujoči predmeti, ki združujejo po svojih lastnostih prejšnje (III/1, str. LI ss., 1; I, 44 s.). Tej trojni predmetnosti odgovarja tudi trojna vrednostna določenost. M. razlikuje le dvoje svojevrstnih vrednot: »dostojanstvo«, ki je znak prvotnih predmetov, in »ceno«, ki je znak drugotnih. Posredujoče predmete označuje tudi posredujoča vrednost, ki se ravna po vrednostnem značaju činitelja, do katerega naj posredujoči predmet vede. Ob razliki v vrednosti M. pokaže, da je razlika med prvotnimi in drugotnimi predmeti kvalitativna, notranje bistvena in ne le graduelna; najmanjša stopnja dostojanstva neizmerno presega največjo ceno (I, 45; III/1, 1): prav tako je tudi med pripadajočimi predmeti razlika kvalitativna. Vesoljstvo ni le vesoljstvo količin, temveč tudi kvalitet, in M. naglaša, da njegove »lestvice pojavov« niso le matematični kontinui, temveč tudi kontinui bistev, kjer se torej pojav od pojava razlikuje »der ursprünglichen Lebens-Wesenheit nach« (II, str. XVII, CII). Iz tega razloga tudi enačbe, ulomki, proporcije itd., ki jih uporablja, nimajo strogo matematičnega značaja. Osnovna črta M.-eve protomatematike je torej združitev količinskega in kakovostnega vidika. Izvrši jo tako, da motri dvoje znanstvenih panog, tipičnih zastopnic teh vidikov, namreč tradicijsko matematiko in filozofijo: pozitivna, zdrava stran matematike je v njenem formalno kvantitativnem značaju, pozitivna stran filozofije pa v njenem materialnem značaju, v prikazovanju življenja, ki je v M.-evem smislu prapojav; negativna, bolna stran matematike je, da kot izključno formalna veda ni mogla dobiti zveze z materialno stranjo, z zakonitostmi življenja, negativna stran filozofije je, da ne upošteva količinskega vidika (matematično izraznega predstavljanja!), ki je nujno potreben, da se prikaže celotna, ne le delna slika praživljenja. Ker torej manjka eni disciplini prav to, kar druga ima, združi M. pozitivne strani obeh ved v enoto nove discipline in postavi to združitev kot načelno nepresegljivi ideal vsega bodočega znanstvenega dela. Tako je protomatematika načelni višek ved, saj združuje obe zahtevi: materialno-življenjsko plat v obliki apriorno intenzivne predmetnosti, hkratu pa formalno plat kot uporaba količinskega vidika na tem področju. Geslo M.-evega sistema je: Ureinigung der Urlebendigkeit mit Urmaßstäblichkeit (II, str. VIII, XXXI—XXXIX, 24 s.). To je jedro nove, centralne in univerzalne vede.

Podrobno je M. obravnaval odnos te vede do drugih ved. Da ni tradicijska matematika, je M. izrečno poudarjal in dokazoval (kljub temu ga prišteva Wurzbach k matematikom); obenem pa tudi da protomatematika ni filozofija (II, str. LXXII ss; III/1, 32 s, XLII i. dr.), temveč posebna panoga znanosti, ki ostale discipline predpostavlja in se nanje gradi. Filozofija, teologija, juridika in medicina so temelji te vede, ki je peto, svojevrstno področje znanosti. Protomatematika raziskuje prvotne ali protopredmete, ki pa niso izključno njen objekt, temveč imajo delno domovinsko pravico tudi na drugih znanstvenih področjih, saj je najvišje prizadevanje vsake znanosti raziskovanje prav takih predmetov in štiri fakultete so izraz četverne historične poti tega prizadevanja (III/1, 41, 67 s, XLII, LIII). Posamezne panoge raziskujejo posamezne protopredmete (razen teh tudi deutero- in meso-predmete) in skušajo tako priti do bistva lastnega objekta. Protomatematika pa je korak naprej: obligatorno raziskuje le prvotne, apriorne predmete in njena naloga je, da pokaže bistvo vseh bistev, torej prabistvo vsega, kar je (Urgrund, Totalgrund). To more le, če se gradi na izsledkih ostalih znanosti. Protomatematiko primerja strženu in vrhu drevesa znanosti in označi s to primero njen trojni odnos do ostalih ved: kot stržen daje vsemu znanstvenemu delu moč in ga utemeljuje, kot vrh se gradi na njem, porablja snov in izsledke ostalih ved in jih zaključuje; razen tega je vrh po svojem časovnem nastanku, saj izkaže, oprt na svojo apriorno teorijo čutnosti, da je doba, ki je dala protomatematiko, tretja svojevrstna doba v zgodovinskem razvoju, ki ji ne sledi nobena enako svojevrstno struktuirana, temveč je na tej točki razvoj načelno zaključen (Hegel!) (III/.1, 12 ss., 45 ss., 50, 55 ss., 79, LIII s., LXXIII, XXXVII, tabela IV). V M.-evem smislu je ta protomatematika normativna podlaga znanostim, uvod, obenem pa logični in časovni vrhunec in zaključek znanosti. Po tej dvojni plati predstavlja zato združitev ostalih znanstvenih panog, združitev štirih fakultet. S to vedoslovno teorijo je M. orisal in utemeljil tudi svoje stališče napram Kantu in njegovemu spisu »Über den Streit der Fakultäten«: ne ločitve, temveč združitev vsega znanstvenega dela, združitev na področju apriornih predmetov po načinu protomatematičnega prikazovanja (III/1, str. XLII, XLVII, 18 s.). K tem izvajanjem podajajo tabele shematično-grafično ponazoritev; n. pr. tabela čutnosti, duhovnosti in razvoja (III, tab. IV: »Tres sensus cardales ad Misleyanam protoorientationem), tabele sistema znanosti (III, tab. II, III; Corona arboris scientiarum in statu praesenti et futuro).

Končno je označil tudi razmerje protomatematike do vere. Naloga te vede je, da odkrije prabistvo vsega. Tako prabistvo je našel v Bogu, kot najidealnejšem primeru duhovnosti, podstatnosti itd.; protomatematika vodi torej do spoznanja Boga, kolikor je tako spoznanje za človeka sploh možno. Protomatematika je ena pot, druga pot je verovanje. Nadalje je še ugotovil, da soglaša edino krščanska vera z avtonomno dobljenimi rezultati protomatematike, in je porabil to kritje kot nov dokaz za resničnost krščanske vere. Protomatematika je torej utemeljitev in priprava za vero (III/1, str. LXXIII, 63, 82 s.; III/2).

III. Oris sistema. M.-ev sistem hoče biti enota med nasprotji. Poudarja, da je njegova zamisel enote nova, v zgodovini filozofije še ne ostvarjena, in jo loči zlasti od Hegelove sinteze, češ, da je Hegelova dialektika le besedno osnovana, on pa hoče pokazati možnost, osnovati jo stvarno-količinsko in kakovostno. Za oris M.-eve protomatematične sinteze porabim poleg njegovih spisov še njegovega učenca in komentatorja Matjašovskega, na katerega se je M. sam skliceval (III/1, str. LXXII). Svojo teorijo je M. razvil v II. in III. delu, dočim je v I. delu problem komaj naznačil (II, § 12, str. 144 s.; III/1, str. LVII ss., LXII, XCIII, 49, 81; I, 13, 47; Matjašovsky, 3 ss.).

Kritika tradicijskih logičnih sistemov je M.-a prepričala, da je temeljni pogrešek Aristotelove logike v tem, ker se je oprla na načelo exclusi tertii (A, non A) in je s tem načelom onemogočila prehod od A do non A. M. skuša pokazati, da je to načelo neveljavno in ga moramo izločiti iz logike. Izhaja iz veljavnosti načela matematične kontinuitete, da je med dvoje matematičnih činiteljev vedno še mogoče vriniti tretjega (pojem infinitno majhne količine). Načelo exclusi tertii torej ne velja na polju čistih količin. M. pa gre za tem, da pokaže, kako to načelo tudi ne velja na polju kvalitet, torej na področju filozofije. Vzame nasprotja n. pr. velik-ne velik, ubog-ne ubog, lep-ne lep itd. in končno nasprotje med afirmacijo in negacijo. Povsod je možen in potreben prehod, ki ga ne more upostaviti logika s svojim načelom izključenega tretjega. Ta prehod se dobi, če se upošteva vsakokratna stopnja pojava, n. pr. stopnja velikosti, uboštva, lepote itd.; enako je tudi pri razmerju med afirmacijo in negacijo, češ, da je tudi tu nepretrgano stopnjevanje od maksimalne afirmacije do maksimalne negacije. M. je izdelal v pojasnitev tega vprašanja posebno tabelo (II. knjiga), kjer navaja 75 primerov premostitve temeljnih idej (totale Einigung der Grundideen); tu vidimo, da je prehod tudi med ontološko stranjo nasprotja afirmacija—negacija, namreč med bitjem in ničem. Vse takšne prehode zahteva ideja pravičnosti. Vidno je, da je M. zamenjal sicer različno naravo navedenih nasprotij s povsem drugačno naravo nasprotja A-non A. Non A v smislu principa exclusi tertii ni »ne velik«, »ne ubog«, »ne lep« itd., temveč vse, kar ni »velik«, »ubog«, »lep« itd., torej tudi luč, stol, pero, misel itd. Zaslutil pa je, da tudi razmerje med pozitivno in negativno mislijo ni razmerje A-non A. Njegova argumentacija sicer ni pravilna (pozitivna misel ne gre v isti liniji do negativne), tembolj pa je važna in pomembna problematika, ki jo je s tem načel. Za M.-a je nastala tako potreba, da dá logiki novo načelo; to je načelo vključenega tretjega, inclusi tertii, ki velja o njem, »daß es überall ein Mittleres Drittes mathematisch bestimmtes zwischen jeden zwei Widersprechenden einschließt, hiermit aber auch jeden Widerspruch mathematisch abschließt (III/1, str. LIX). To načelo predstavlja torej zahtevano sintezo količinske in kakovostne strani: je izraz matematično količinskih odnošajev, uporabljenih ob predmetu filozofije. To novo načelo pomeni po M.-u totalno premostitev nasprotij; z njim je dano bistvo totalne pravičnosti. Imenuje ga tudi pravičnostno ali prvo krščansko načelo, in logika, ki se naj na njem zgradi, bo »logica iustitiae«. Načelu inclusi tertii je dal protomatematični izraz v tejle obliki:

(P pomeni potenco vsakokratnega pojava, proporcijsko razmerje členov je razvidno iz eksponentov, znak

pa naj pove, da ne gre za navadno matematično, torej le količinsko sintezo.) S to formulo je po M.-u podana definicija pravičnosti, ki stoji v osredju njegovega sistema in ki je, po manjšem ali večjem idejnem ovinku, v zvezi z vsemi obravnavanimi problemi. (M.-evo geslo je: Iustitia regnorum fundamentum, ergo totalis iustitia totale fundamentum et mathesis eiusdem: Panbaseomathesis.) Zato ni presenetljivo, če rešuje s to formulo vse ostale probleme. Načelo inclusi tertii je temelj M.-eve psihologije, pokaže namreč stopnjevanje zavesti, čutnosti, duhovnosti, razmerje duševnosti do telesnosti, različna čuvstva in njih medsebojni odnos, vest kot posredujočo silo med samodejavnostjo in trpnostjo. Ob tej enačbi prikazuje M. različna etična, hagiološka ter vzgojna vprašanja, premosti z njo subjektivnost in objektivnost, fenomenalnost in numenalnost; s tem načelom rešuje vprašanja panteizma, ateizma, idealizma, materializma, možnost čudežev, zagovarja državni monarhični princip, svetovni mir, poda protomatematično zasnovano teodicejo in naposled strukturo vesoljstva.

Arhitektoniko vesoljstva podaja M. z različnih strani: ontološko-spoznavne, etično-hagiološke in psihološko-vzgojne.

Ontološko-spoznavna slika vesoljstva. Bistvo vsega je življenje, duhovnost; to je podstat. Sta pa dve podstatni sili, ki sta zmožni stopnjevanja (Urlebenskräfte): notranja ali samodejavna sila (Innengeistigkeit, spiritus internus) in vnanja ali trpna sila (Aussengeistigkeit, spiritus externus); združuje ju posredujoča sila (Vermittelungsgeistigkeit, spiritus intermedians), ki predstavlja enoto vsakokratne življenjske oblike (pri razumnih bitjih je to vest) (I, 91 s., 120; II, str. XVII, 65, 220 s. i. dr.). Ti trije činitelji določajo vsak pojav, z ugotovitvijo razmerja med njimi je podana notranja narava, struktura, vsakega pojava. Ta razmerja tvorijo matematično progresijo in taka linija pojavov je linija količin, obenem pa je to tudi linija življenja, bistev, ki se med seboj kakovostno razlikujejo.

Po skustvu ima vesoljstvo pet plasti: plast razumnih bitij, živali, zoofitov, rastlin in kristalov. Vse te plasti so oblike življenja, ker so deležne podstatnih, praživljenjskih sil; posebej ugotovi M. to za kristale, češ, da je tudi tu poseben življenjski princip, posebna »rast«, ki ni le mrtvo sklapljanje. K navedeni empirični razvrstitvi ga je nagnila psihološka svojevrstnost teh pojavov, njihove psihološke sposobnosti: n. pr. živali so skupina zase, ker so zmožne dojemati samo črte (premikajo se v črtah!); rastline so skupina zase, ker so zmožne dojemati ploskve (razprostirajo liste, veje in korenine v ploskvi!); zoofiti so skupina zase med rastlinami in živalmi, ker dojemajo kote (žive v zakotjih!) itd. Iz takih in podobnih razlogov imenuje človeka točkovno bitje (Punktwesen), živali črtna bitja (Linienwesen), zoofite kotna (Winkelwesen), rastline ploskovna (Flächenwesen) in kristale telesna bitja (Solidenwesen). S to razvrstitvijo je zaključena sfera empiričnih pojavov (II, str. LII—LXX). Neodvisno od empirične razvrstitve sledi razvrstitev petero elementarnih matematičnih činjenic: namreč točka, črta, kot, ploščina in telo. Druga apriorna razvrstitev odgovarja prvi empirični, ki je s tem dvignjena na višino matematično veljavne zakonitosti. Med točko, črto, kotom, ploščino in telesom je kontinuitetni prehod, ki ga M. prenese na razmerje med prirejenimi pojavi, torej med skupinami kristalov, rastlin itd. Dobljena linija pa je obenem linija samodejavnosti in trpnosti ali linija podstatnosti: kristali so primer najmanjše dejavnosti in največje trpnosti (suborganska plast), s skupino rastlin, zoofitov in živali dejavnost raste in se trpnost zmanjšuje (nižja, srednja, višja organska plast). Kontinuitetno rastoča dejavnost zahteva, da postavimo razumna bitja (človeka in angele) kot najvišjo organsko plast. Isto načelo pa zahteva še nadaljnje stopnjevanje dejavnosti, ki je v vseh omenjenih plasteh relativna, do absolutne dejavnosti, absolutne podstati (Urkraft aller Urkräfte, II, 58, CLXXI), do pradejavnosti, Boga. (Na kontinuu matemat. činjenic odgovorja temu mestu »idealna točka«.) To je absolutno organska plast in sfera realitetnosti je s tem zaključena. Zahtevek in utemeljitev ideje Boga je torej pri M.-u posledica veljavnosti matematičnega načela; hkratu mu je to nov, protomatematični dokaz za bivanje božje (II, 277 s.). Kakor zahteva kontinuitetni vidik skrajno točko v eni smeri, tako tudi v nasprotni; kot zaključek suborganske plasti treba postaviti absolutno anorgansko plast, »nič«. Vesoljstvo pojavov je torej vloženo med dvoje krajnih točk: Boga in nič, realnost in imaginarnost.

S podanim kontinuom pa je M. zadel ob sledečo težkočo. Hotel je upostaviti prehode med pojavi, pa se mu je prejasno izkazalo, da ni prehoda med Bogom, absolutnim, brezkončnim, in med vrsto končnih razumnih bitij, čeprav najvišjih (duhov, angelov). Videl je, da mora izpopolniti svojo linijo s prehodom med absolutno dejavnostjo, brezkončnostjo, in relativno dejavnostjo, končnostjo. Narava te prehodne točke mora biti dvojna, brezkončna in hkratu končna, združevati mora absolutno organsko plast z organsko (II, str. LXXXVII s.), imeti mora delež samodejavnosti in trpnosti, vendar tako, da predstavljata ti dve sili idealno enotno razmerje (II, 17 s., CXXXIV), ki postane potom stopnjevanja navzdol disharmonično, dočim je točka pradejavnosti tudi v tem pogledu praenota (II, 275 ss.). Zahtevek takega posredujočega bitja je pri M.-u imanenten, sledi iz sistema samega. Iskal je, pravi, idejo takega bitja v vsej filozofski literaturi, v različnih religijah, in je prišel do spoznanja, da je uresničena edino v krščanstvu, namreč v ideji druge božje osebe, ki je postala človek. Krist, Bog-človek, premosti prepad med brezkončnim in končnim, ker združuje v svojem bistvu božjo naravo in človeško. Radi te svoje narave je ontološki pravzor, in vsa ostala bitja so »bistveno-gradativni« njegovi posnetki (II, 51; I, 62, 84 ss.).

Vse to je prikazal M. matematično izrazno. Petero plasti vesoljstva deli na razrede, vsako plast na 10 razredov; to delitev je uvedel zaradi preglednosti, v načelu mu gre za matematično kontinuitetni prehod; vsaka zadnja točka razreda je obenem prva naslednjega itd. Tako je dobil 50 razredov svetovnih pojavov in en razred, ki predstavlja pravzor. Strukturo posameznih pojavov določi s količino dejavnosti (koncentracijska sila) in trpnosti (discentracijska sila) in nato z ulomki (sinteza), kjer pove števec idealno stopnjo teh sil za posamezni slučaj, imenovalec pa dejansko doseženo stopnjo. Take ulomke, ki imajo svoje posebne zakonitosti (sešteva n. pr. števce in imenovalce), imenuje »refleksionalne« in poda z njimi aritmetično osnovan pregled vseh plasti vesoljstva; temu sledi pregled v obliki geometričnih risb. — Nadalje ugotovi še sedem zakonitosti, ki prevevajo te plasti. Na točki pravzora je čista duhovno-prostostna zakonitost; v plasti duhov (angelov) ta zakonitost še prevladuje, vendar ne v smislu absolutne enotnosti, zato je tu že možnost kolebanja med samodejavnostjo in trpnostjo, med dobrim in zlim (matematično osnovan izkaz možnosti padlih angelov!); ta možnost postaja tem večja, čim bolj se približujemo človeku. Razen tega pa se uveljavi tu poleg prostostnega zakona še čutno-mehanski. Človek je torej kolebajoče bitje v dvojnem smislu: koleba namreč med duhovno dejavnostjo in trpnostjo ter med duhovnostjo in čutno prirodnostjo. Izpričuje to lastna zavest (empirični vidik!) in razvoj človeštva (II, str. CVIII s.); utrjuje to zopet načelo matematične kontinuitete. Od te točke naprej se uveljavlja bolj in bolj prirodna stran v obliki fiziološko-mehanske zakonitosti (živali), fiziološko-kemijske (zoofiti), strogo mehanske (rastline) in strogo kemijske (kristali). Tudi točka »niča« ima lastno zakonitost, ki pa je diametralno nasprotna duhovno-prostostni (Vernichtungsgesetzlichkeit). Šele ta zadnja zakonitost povsem izključuje prvo, dočim je povsod drugod duhovna zakonitost v večji ali manjši meri soudeležena. Orisani sistem zakonitosti pojasni, kako ima vse vesoljstvo svoj notranji, strukturni delež na absolutni dejavnosti in podstati (II, str. CXXXV—CXXXXII). Ker je torišče duhovne zakonitosti obenem torišče spoznavanja, zato je s tem podana tudi lestvica spoznanja.

Etično-hagiološka slika vesoljstva. Etika je v svojem jedru prenos načela inclusi tertii na normativno polje. M. gre za tem, da upostavi prehode med prav — ne prav, med zaslugo — grehom, izpreobrnitvijo — zakrknjenostjo, rešitvijo — pogubljenjem itd. Take prehode da zahteva pravičnost. Nato določi mesto, ki ga imajo posamezni pojavi v vesoljstvu z vidika svetosti. Pojav svetosti (v najširšem smislu) se razdeli v četvero tipov: v absolutno svetost pradejavnosti (das Allerheiligste), v absolutno svetost pravzora (das Heiligste), v relativno svetost razumnih bitij (duhov in človeka) in v svetost bitij pod človekom, tja do prahu, kot najnižje vrste kristalov. Zadnji tip svetosti imenuje pozdravnost, salutaritas (II, str. CLXXI; III/2, 28 s.). Vse vrste pozdravnosti in relativne svetosti tvorijo zopet lestvico, ki preide, preko vmesne plasti pravzora, do svoje pozitivne skrajne točke; po drugi strani pa preide pozdravnost stopnjema v nesvetost. Po svoji naravi je pravzor svetostni ideal, ki ga ostali tipi svetosti nikdar ne morejo doseči, temveč se mu le asimptotično približujejo. To približevanje in oddaljevanje se vrši na dvojen način: aktivno (po vesti) in trpno (po instinktu); prvo je značilno za razumna bitja in je bistvo relativne svetosti, drugo je značilno za bitja pod človekom in je bistvo pozdravnosti. Pozdravnost, ki je psihološko dana z goni, je sicer najnižji primer svetosti, ima pa svojo pozitivno stran v tem, da je tu, radi gonske narave same, onemogočen odpad bitja od naravne svetostne linije, odpad, ki je tako značilen za višje strukturirana bitja in je obenem tragika njih narave.

M.-eva etika podaja zopet z ulomki etičnohagiološki razvoj posameznih vrst bitij, linije zasluge in greha, podedovanega in osebnega greha, sinceričnega in farizejskega greha, linije izpreobrnitve, pogubljenja itd. Geometrična slika asimptot ponazori, kako se bitja po različnih potih (naravnost in po ovinkih) pravzoru — premici približujejo in od njega oddaljujejo in ga v smislu asimptot nikdar ne dosežejo.

Ontološko sliko vesoljstva je M. zaključil s protomatematičnim dokazom za bivanje božje, idejni zaključek njegove etike in hagiologije pa je protomatematično osnovana teodiceja (II, str. CIII ss.). Če tvori svetloba in tema, dobro in zlo, zasluga in greh matematični continuum, potem so vsi vmesni členi teh nasprotij nujni in bitjem na vseh točkah kontinua gre značaj nujnosti. Torej tudi onim, ki se približujejo negativni skrajni točki. S tem je rečeno, da sam Bog ne more spremeniti te zakonitosti, da ne more odstraniti legitimnega mesta neetičnih, nesvetostnih itd. dejanskih členov te lestvice. Ne more jih odstraniti, ker so nujni, more pa jih odrešiti. V soteriološkem poudarku vidi M. jedro nove, matematično osnovane teodiceje. Odrešitev je vedno večje ojačanje aktivnosti napram pasivnosti, duhovnosti napram čutnosti; taka odrešitev je možna v vseh plasteh vesoljstva in pomeni torej dvig posameznega pojava v okviru lastne narave. S tem je odprt prehod k psihološko-vzgojni sliki vesoljstva. Temelj psihološkim izvajanjem je misel, da je vsemu življenju, in zlasti volji, imanentna težnja po razvoju (I, 55 s. i. dr.). Izhodišče je zato teorija razvoja (apriorna), ki jo moramo združiti z že omenjeno apriorno teorijo čutnosti. Ideja popolnega razvoja zahteva empiričen in transcendenten razvoj; vsak od teh je zopet razvoj v receptivno-pasivnem in produktivno-aktivnem smislu. Med temi četverimi tipi je graduelni prehod. Pasivno receptivni razvoj imenuje M. tudi razvoj, čigar bistvo je, da je subjekt vzgajan (Erzogenwerdensperiode), aktivno-produktiven pa je razvoj kot samovzgajanje in vzgajanje drugih subjektov (Selbsterziehungsperiode).

Obistinitev zahtevanega razvoja je M. dobil edino v razvoju Kristove duše; le to življenje razpada v četvero dob (prva se začenja s koncepcijo, druga z učiteljstvom, tretja z vstajenjem od mrtvih, četrta z vnebohodom). Ker odgovarja Kristov razvoj ideji popolnega razvoja, zato postavi M. to dušo za psihološko-vzgojni vzor in merilo vsega ostalega življenja. Tudi empirično-časovna določenost Kristovih življenjskih dob dobi tako apriorno veljavo; podlaga za račune mu je zato proporcija 10957 dni : 40 dni = 40 dni : x (razmerje dob pasivnega razvoja) in 1095 dni : 10 dni = 10 dni : y (razmerje dob aktivnega razvoja); drugi razvoj gre po M.-evem mnenju kontinuitetno naprej.

Teorijo razvoja je uveljavil M. najprej za razumna bitja, nato za celotno vesoljstvo. Vsi pojavi imajo torej svoj empirični in neempirični (kontinuitetno nenaključni) razvoj, ki je za vsako vrsto pojava specifičen in se z vsake točke orisane lestvice približuje — seveda na svoj način — svojemu psihološkemu pravzoru. Duhovno prostostna zakonitost prešinja vesoljstvo, ga odteguje od »niča« in ga dviga do vedno večje popolnosti. In tu je idejna zveza z M.-evo teodicejo. Razvoj v smislu dviga je delo pravzora Krista (absolutne aktivitete), ki je tudi soteriološki princip. S tem pa dobi sprva navedena psihološka tendenca razvoja navzgor — metafizično utemeljitev.

M. je z različnih strani določil mesto človeka v odnosu do ostalega stvarstva; razmišljal pa je tudi o naravi človeka neglede na njegov odnos. Sem spada že omenjeno razlikovanje med dvojno, duhovno in čutno človeško naravo, ki označuje človeka kot »kolebajoče bitje«; v ostalem mu je človek enota po trojni strani: enota trojne zavesti (apriorno abstraktne, apriorno konkretne in totalne zavesti, II, str. CLI—CLIX), enota trojne duhovnosti (notranje, vnanje in posredujoče duhovne sile, II, str. LXX—CXXXII) in enota trojne telesnosti (strogo snovne, poduhovljene in telesnosti, ki predstavlja združitev obeh, II, str. CLIX—CLXVIII, CL s., 217 s.). To je M.-eva antropologija, zgrajena na načelu inclusi tertii.

Ontološko-spoznavna, etično-hagiološka in psihološko-vzgojna pot omogočajo M.-u končno arhitektoniko vesoljstva (protometrum mundi), kjer so vse te zakonitosti aritmetično in geometrično prikazane. Ta slika, dobljena na temelju pravičnostnega načela, je tudi nazorni izraz definicije totalne pravičnosti.

Naposled se dobe pri M.-u razglabljanja, ki spadajo v področje filozofije zgodovine. Svetovni proces ima svoj določeni smisel, namreč približevanje vseh svetovnih plasti pravzoru; na točki človeka, pri najizrazitejšem razvoju, je ta smisel in cilj še posebej poudaril in ugotovil, da dosega človeštvo svoj cilj po trojni poti: prva je pot čuvstva (humanistika), druga je pot besede (dialektika, Wort-Lehre, dia-lexis), tretja je pot slike (protomatematika). Idejni začetek in idejni konec M.-evega sistema je kritika in odklonitev dialektične filozofske smeri, kakor jo je izoblikoval Hegel in njegova šola. Ta odklonitev je rodila protomatematiko.

IV. M.-eva vedoslovna teorija kaže, da in kako se je bavil z vprašanjem možnosti posebne vede, ki naj ostale združuje, jih predpostavlja in utemeljuje. Taka scientia universalis je po njem protomatematika, ki naj objasni prapojav in njegovo razmerje do ostalih pojavov. Zahtevana univerzalna veda je torej v svojem jedru ontologija.

Izgraditev sistema je vedla M.-a v polemiko s sodobnimi filozofskimi smermi. Odtod njegov odpor proti Hegelu in »besedni dedukciji ter sintezi«, odpor proti Kantu in njegovi delitvi numenalne in fenomenalne sfere, enako proti Kantovemu stališču ločitve ved itd.; odtod tudi odklonitev Herbarta, ki da je sicer skušal upoštevati v filozofiji količinski vidik, a se ni povzpel do načelne odločitve tega vprašanja. Vse to jasno izpričuje, da M.-eva problematika ni bila v direktni zvezi s sodobniki, marveč da je odklanjal tedanje filozofske sisteme. Pač pa je idejna zveza med orisanimi M.-evimi mislimi in nekaterimi osnovami Leibnizovega filozofiranja. Idejna sorodnost je vidna že pri vedoslovnih izvajanjih. Oba razmišljata o možnosti univerzalne vede in totalne metode; pri obeh je grafična ponazoritev v obliki matematičnih izrazov sredstvo, ki naj vede do nove vede. Na tej točki gre idejna linija preko Leibniza še nazaj do Rajmunda Lulla. Zlasti značilen pa je za Leibniza in za M.-a zahtevek kontinuitetnega razvoja, osnovan na pojmu infinitno majhne količine. Leibniz je porabil svoj »lex continui« pri različnih filozofskih vprašanjih, M. pa je postavil svoj »princip inclusi tertii« celo v središče svojega sistema. Kljub poudarku količinskega vidika je nadalje pri Leibnizu nič manjši poudarek notranjebistvenih razlik med pojavi: Leibniz se je prejasno zavedal, da se življenje (duhovnost) ne da vkleniti v izključno količinske odnose. Prav ta misel pa se nahaja tudi pri M.-u in je izhodišče za njegove »bistveno-gradativne« lestvice. Skupen je n. pr. tudi estetski vidik (zahtevek nazornosti, enote v mnogoterosti!), ki je tako značilen za oba sistema, dasi njuna avtorja o estetskih vprašanjih samih nista mnogo razpravljala.

Poleg te idejne sorodnosti pa je pri M.-u še posebna stran, ki ga bistveno razlikuje od Leibniza. Je to njegova kristološka kozmologija in soteriologija. V smislu načela inclusi tertii zahteva M.-ev sistem tudi vmesen člen med brezkončnim in končnim. Ta vmesni člen je M.-u konkretna oseba, Krist, kot posredovalec in pravzor, po katerem se vse vesoljstvo tolmači in ocenjuje. Po analogiji številčnega razvoja Kristove duše poda številčno tudi razvoj vseh ostalih bitij. To je gnostični element sistema. Na ta gnostični element je opozoril Fr. Veber. M. je izviren gnostik, kolikor podaja psihični razvoj človeka po analogiji Kristove duše; ni pa gnostik po svojem pojmovanju razmerja med spoznavanjem in verovanjem.

Filozofski sistem M.-ev združuje torej dvoje idejnih smeri in M. je izviren v tem, kako sledi sam tej dvojni smeri: svojevrstno je utemeljil potrebo shematično-grafičnega izraževanja v znanosti in je tako podal kristološko kozmologijo in soteriologijo, osnovano na načelu matematične kontinuitete. — Prim.: D. Mattyassovszky, Historia Misleyanae inventionis Pambaseomatheseos, Viennae 1826 (s sliko; dodana A. Gougejeva pesnitev »Carmen sinceri cordis«, ponatisnjena v 3. delu M.-evega sistema); Gräffer und Czikann, Oesterr. National-Encyclopädie, Wien 1835, III, 689; VI, 556; IB 1843, 167; Rieger, Slovník naučný s. v.; Pohlin 36; Poggendorf, Biogr.-liter. Handwörterbuch zur Gesch. der exacten Wissenschaften, Leipzig 1863, II, 157; Wurzbach XVIII, 360–1; R. Zimmermann, Die Anfänge der mathematischen Psychologie in Wien, Wiener Zg 1887, 37–39; J. Pajk, Dr. J. M., slovenski modroslovec, LZ 1891; A. Schlossar, Die Literatur der Steiermark², 240; A. Sodnik, GMDS XIV (1933); ista, Čas XXVII (1933/4). Sdk.

MISLEJ (Mislei, Misley) Jožef (Peter Alkantara), filozof in zdravnik, r. 19. okt. 1761 v Podragi na Vipavskem kmetu Jožefu in Mariji Mislej, u. ok. 1840 bržkone nekje izven Dunaja, kjer je sicer bival. Gimn. (1772–78) in filoz. (1778–80) je kot prvi odličnjak v razr. dovršil v Lj. V letih 1780–82 je najprej študiral v lj. bogoslovju, nato je 1783 odpotoval na Dunaj, da bi se posvetil astronomiji, a se je iz neznanih vzrokov lotil medicine ter 1787 promoviral za dr. med. Na Quaninijevo priporočilo je bil do 1791 sekundarij v dunajski splošni bolnišnici, nato je bil do 1809 mestni fizik v ogr. Kiseku (Közseg-Güns). Kot dober poznavalec slatinskih voda in toplic je bil v letih 1810–19 ravn. in zdravnik v zdravilišču Tobelbad pri Gradcu. Zaman si je že 1811 prizadeval, da bi dobil docenturo za medicino na Medic. fak. v Gradcu, pač pa je v akad. letu 1815/16 predaval teoretično in praktično filoz. na graški U, do prihoda Likavca (Likawetz J. K., SBL I. 662–63). Tudi ni prejel redne stolice za filoz., za katero je prosil v Gradcu 1816, v Gor. 1818, v Linzu 1819. Zaradi prenaporne zdraviliške službe v Tobelbadu in razoračan nad neuspelimi poskusi profesure se je na prigovarjanje prijateljev preselil 1819 na Dunaj, kjer je kot privatni zdravnik imel dokaj dobro vpeljano ordinacijo. Glavnino svojega časa je na Dunaju posvetil filoz., ki jo je gojil pretežno le v ožjem krogu svojih prijateljev. Bil je tudi član Kmetijske družbe za Štajersko in več učenih družb. Večji del svojega življenja je preživel v nem. okolju, zato je svoje spise objavljal le v nem. jeziku. – Kot zdravnik je napisal dela: Kurzgefasste Methode alle Arten von Scheinbartodten wieder zu beleben..., Wien 1790; Nachricht über die... Eigenschaften u. Kräfte des im... Dobbelbade... Gesundquellen-Wassers (Grazer Zg 1810, sobotna priloga k št. 68, 72, 76, 80, 84); Etwas über das. st.-st. Dobbelbad (Der Aufmerksame 1812, št. 29); Nachricht von d. Wirkungen der Bestandtheile d. steyerm. Dobbelbades (Der Aufmerksame 1813, št. 27, 32). Napisano, a neobjavljeno je ostalo njegovo fiziološko-psihol. delo Pancarpomathesis. – M-evo življenjsko delo je filoz. narave. Zasnoval in razvil je svojski in celovit filoz. sistem, na katerem je delal več kot petdeset let, saj je spodbudo zanj dobil že kot gimnazijec v Lj. 1778. Svojo filozofijo je obdelal v treh knjigah, ki so izhajale od 1818–30. Obsežno delo nosi naslov: Totalgrundmathesis (Matematika totalnega temelja), v posameznih zvezkih pa: I. Grundriss einer Totalgrundmathesis..., Wien 1818; II. Entdekkung der einzig möglichen totalen Grundwissenschaft..., Wien 1825; III a. Mathematisch bestimmte, folglich beste Einigung aller dialektischen Widersprüche..., Wien 1829; III b. Panethikometrie..., Wien 1830. – V prvi knjigi (Očrt matematike totalnega temelja ali uporaba matematike na čistih duhovnih predmetih itd.) je M. izdelal osnutek celotnega sistema, ki ga je v drugi in tretji knjigi potem podrobneje razvijal. Poglavitne teze svojega sistema je nenehno ponazarjal in podkrepil z uporabo obširnih in zapletenih matem. izpeljav, formul, tabel, grafikonov itd. Glavni namen M-evega dela je bil, izdelati novo vedo, ki bi postala osnova vse filoz. in bi tej šele omogočila, da bi postala zares znanstvena. Ta veda naj bi bila nekakšna univerzalna matem. logika, s katero bi filoz. zmogla zajeti zgradbo vesoljstva od najbolj snovnih pojavov do Boga. Po M-evem mnenju z običajnim besednim jezikom tega ni mogoče doseči, zato je treba izdelati jezik logično matem. simbolov. M. vidi v vesolju nepretrgan razvoj od najnižjih do najvišjih plasti. Na dnu odkriva čisti nič, na vrhu Boga. Vesolje se razpenja med končnim in neskončnim, prehod med obema pa predstavlja druga božja oseba – Kristus, kakor je opisan v Sv. pismu Nove zaveze; vesolje teži od niča k božji popolnosti, to pa dosega preko Kristusa, ki je pravzorec vseh bitij vsesvetja, podlaga vse resnice in s tem vseh znanosti ter filozofije. – V svojih izvajanjih je v mnogočem sledil Leibnitzu, zlasti kar zadeva poskus z racionalno matem. metodo zajeti celotno realnost ter jo metafizično utemeljiti in kar zadeva razlago nepretrganega razvoja vesolja. Polemiziral je na eni strani z Aristotelovo logiko glede premostitve nasprotja med protislovnimi pojavi (nasproti zakonu izključene tretje možnosti je postavil zakon vključene tretje možnosti in s tem omogočil kontinuiranost vesoljskega razvoja), po drugi strani pa je skušal združiti Aristotelove ideje s krščanskim gledanjem. Spopadal se je s Heglovo dialektiko kot besedno špekulacijo in se odvračal od Kantove teze, da stvari na sebi ni mogoče spoznati; glede pedagogije in filoz. zgodovine pa je v njegovih tezah viden vpliv J. G. Herderja in G. E. Lessinga. – Čeprav si je pridobil ime učenjaka, mu ni bilo dano, da bi si vzgojil učencev, ki bi prevzeli in nadaljevali njegove ideje. M-ejev filoz. sistem ni imel večjega odmeva v slov. filoz., pa tudi v širšem kult. življenju je ostal osamljen in ni zapustil sledov. Kakor je bil nenavadno originalen in najbrž edinstven tovrsten sistem na svetu, je vendar njegova misel zgrešila zgod. bistvo evrop. mišljenja in je ostala le na njegovem obrobju, bolj zanimivost kot pojav trajne vrednosti.

Prim.: Krstna knjiga župnije Št. Vid (Podnanos), zv. III., 1761; J. Pajk, dr. Jožef (Peter Alkantara) Mislej, LZ 1891, 281–85; 344–48; 395–99; A. Sodnik, Mislej (Misley) Jožef, SBL II, 127–35 z obširno liter.; Mislej Jožef, EJ 6, 1965, 136; J. Urbančič, Jožef Peter Alkantara – misteriozna matematika temelja sveta, v Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sholastiko in neosholastiko, SM 1971, 156–73 s sl.; J. Kos, Jožef Mislej, v Temelji filozofije za gimnazije, 1977, 162, 272, 273.

Kralj