Milek, Dragojila (1850–1890)

Milek Dragojila (Karolina), učiteljica, Gregorčičeva »planinska roža«, r. nižjemu lj. magistratnemu uradniku v Zalogu pri Lj. 11. nov. 1850, u. 22. jul. 1889 (op. ur.: 22. jul. 1890) v Lj. Šolala se je v Lj. v zavodu gospe Moosove ter kot prva učiteljica prišla 1872 v Kobarid, kjer je bil Gregorčič kaplan. Tukaj se je takoj začela pridno udejstvovati v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, izdelovala paramente, prirejala veselice s petjem, deklamacijami in igrami ter božičnice za revne šolarje. Vodila je ženski cerkveni pevski zbor, bila tajnica čitalnice ter režiserka diletantskega odra. V P 1880 je priobčila Črtico o preji in njeni obrtniji, v V sodelovala s psevd. Petrovna, pri LZ kot Črnogorka. Nabirala je narodne pesmi in za Erjavca narodne izraze za floro. Marca 1889 je bila zaradi bolehnosti premeščena v Podzemelj v Beli krajini, a kmalu umirovljena. Rokopis njenih pesmi se hrani v Cimpermanovi korespondenci v Drž. bibl. V Lj., rokopisne priprave za knjigo Ženska ročna dela v ljudskej šoli so zgubljene. Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas, Ti meni svetlo solnce. — Prim.: SN 1890, št. 182; UT 1890, 254, 280; LZ 1890, 572; Zober, LZ 1915, 476–8; Grafenauer, DS 1918, 106; D. Stříbrný: S. Gregorčič, slov. izdaja, 63; Glonar, Jadr. almanah 1923, 163–70; Rakež, Triglavanski listi I, 34. Slika: DP 1932, 73. Gl.

MILEK Dragojila (Karolina), učiteljica, pesnica, kulturna delavka, r. 11. nov. 1850 v Zalogu pri Lj., u. 22. jul. 1890 v Lj. Oče Anton, nižji uslužbenec na magistratu, mati Katarina Leban, gospodinja. Kasneje se je družina preselila v Lj. (Žabjek 6). M. se je najprej šolala pri uršulinkah, za učiteljske izpite se je pripravljala na zavodu Julije Moosove. Bila je za tedanji čas zelo izobražena, poleg nem. je govorila franc. in it. jezik. V Kobarid je prišla kot prva učiteljica jeseni 1872, ko je bil tam pesnik Gregorčič kaplan. Bila je zelo prizadevna v š. in izven nje. Uvedla je pouk žen. ročnih del v š. in za odrasle in ob sklepu leta prirejala razstave; organizirala je majniško praznovanje in božičnico, ko so s pomočjo tržanov šolarje pogostili in obdarovali. Izdelovala je paramente, vodila je ženski cerkv. pev. zbor. Bila je tajnica kobariške čitalnice ter režiserka diletantskega odra; z vodjem čitalnice S. Gregorčičem sta prirejala veselice (besede) s petjem, deklamacijami in igrami. A. Gabršček ugotavlja, da je prav ona veliko pripomogla, da je postal Kobarid najbolj narodno zaveden trg na Slov. Bila je tudi pesniško nadarjena, G. je našel v njej sorodno dušo. V obeh se je zbudilo ljubezensko hrepenenje, a kmalu sta spoznala, da je njuna ljubezen brezupna, saj na celibat ni bil obsojen samo on kot duhovnik, ampak tudi ona kot učiteljica, ker bi s poroko izgubila službo. Dekan A. Jekše je kot predstojnik modro ukrepal in G. so prestavili v Rihemberk (Branik). Čustva ob ločitvi sta oba izpovedala v verzih: Dragojila v pesmi Sloves, S. Gregorčič pa s kantato o »planinski roži« Ohrani Bog te v cveti, ki jo je uglasbil prvi G. Ipavec. Njej veljajo še Gregorčičeve pesmi Cvete, cvete pomlad; Dobre starke umne glave; Enkrat te v življenju sem videl samo, Megla pada na ravnine; Ne zveni mi; Nikar, nikar se me ne boj; Ti meni svetlo sonce; Kropiti te ne smem. – M. je v Kobaridu službovala do 1888. Dobro je poznala slov. slovstvo, brala pa je tudi hrv. in rusko. Naročena je bila na Z, LZ, V, UT in rusko Njivo. Za V je uporabljala za svoje objave psevdonime Petrovna, za LZ pa Črnogorka. Sodelovala je tudi pri Popotniku (Črtica o preji in njeni obrtniji) ter v rkp. pripravila knjigo Ženska ročna dela v ljudski šoli (rkp. izgubljen). Zbirala je ljudske pesmi in za Fr. Erjavca rastlinska imena. Ker je bila šibkega zdravja in se je z delom preutrudila, je morala 1885 na daljši bolniški dopust. Takrat je bila več mesecev pri sestri Viktoriji, učiteljici v Šmarju pri Jelšah, kjer je spoznala pesnika Aškerca. Ker je bilo podnebje v Kobaridu zanjo preostro, je morala 1888 v začasni pokoj; ob novem l. 1889 pa je bila nameščena v Podzemlju v Beli krajini. Tu je kmalu zbolela za jetiko in u. na domu svojih staršev v Lj. Za jetiko so že prej umrli trije njeni bratje. – Z Gregorčičem si je še po ločitvi dopisovala, a ta pisma se niso ohranila; njegova pisma in mnogo njenih pesmi je po smrti uničila sestra Viktorija. Pač pa se je ohranilo 21 njenih pisem J. Cimpermanu in zvezek njenih pesmi (NUK Ms 484).

Prim.: Krstne in mrliške knjige v NadškALj; SN 1890, št. 182; UT 1890, 254, 280; V 1890, 135; Zober, LZ 1915, 476–8; I. Grafenauer, DS 1918, 106; Glonar, JAlm 1923, 167–70; Gabršček I, 191, 263; SBL II, 1933, str. 125; Tuma 40; M. Boršnikova, Anton Aškerc. Lj. 1939, 42–44; Istra 1937, št. 35; Koblar, Gregorčič, 45–51, 348–49; J. Dolenc, Simon Gregorčič, Lj. 1989, 55–63 s sl.

Dolenc