Miklošič, Janez (1823–1901)

Miklošič (Miklosich) Janez, glasbenik in učitelj, r. 29. maja 1823 v Radomerščaku pri Ljutomeru, u. 3. avg. 1901 v Mariboru. Bil je brat slavista Franca M.-a. V Ljutomeru je obiskoval »vzorno« šolo, opravil 1842 na preparandiji v Gradcu tromesečni tečaj za trivialne šole, bil 1842–4 učitelj v Lučanah; 1844/5 na preparandiji v Gradcu, kjer se je intenzivno gojila glasba, dovršil polletni tečaj za glavne šole. Nato je bil nameščen v Stadlu na Gor. Štajerskem (1845–8) in je odtod prišel v mesto Murau (1848–51). Ker se je na teh službenih mestih odlikoval, je bil 1851 premeščen v Maribor na c. kr. okrajno glavno šolo, ki je imela tedaj naslov »normalke«, kot glavni učitelj. Z normalko je bila združena pripravnica. V Mariboru je bil »elementarni« učitelj ter poučeval osnovne predmete in petje. Tu se mu je nudila možnost, da poglobi in izpopolni tudi svoje glasbeno znanje. Stopil je v stik z mariborskimi glasbeniki. Kot učitelj je bil med najboljšimi in kot organist si je pridobil toliko spretnosti, da je zaslovel po mestu kot izboren igralec. Zaradi tega je bil poklican na gimn. za učitelja petja. Ker pa v glasbi ni bil sistematično izšolan, ga je ministrstvo za bogočastje in pouk dispenziralo od polaganja učnega izpita iz glasbe. Ko je prišel 1859 A. M. Slomšek v Maribor, je prišel tja tudi Peregrin Manich, izvežban glasbenik, ki je bil služil kot organist že v Št. Andražu. M. je bil z njim v stalnem stiku. Ko so uvedli novi šolski zakon, je prišel M. kot osnovni učitelj na državno vadnico, kjer je deloval do svoje upokojitve 1900. Poleg tega je pa poučeval tudi petje na učiteljišču po tri ure, a klavirsko igro po dve uri na teden. Kot učitelj petja in vodja zborov na gimnaziji in učiteljišču je dvignil petje; imel je zbor dijakov, ki je štel 140–160 grl. Uvajal je tudi na srednji šoli slovensko pesem — poleg nemške seveda. A v čitalniškem zboru, ki ga je prevzel po Manichu, je položil temelj slovenskemu petju v takrat popolnoma nemško usmerjenem Mariboru, ki je postal središče za slovensko muziko v spodnjem Štajerju. Kot vodja petja je prirejal s svojim zborom tudi izven Maribora koncerte že od 1864 dalje. Posetil je Ptuj, Ljutomer, Slov. Bistrico in Fram, ne vštevši manjše neoficielne posete v okolici Maribora. S tem je postal važen činitelj v razvoju slovenskega koncerta. A čitalniško petje je zamrlo (ok. 1874) in M. je sprejel znova pouk petja na gimnaziji (1874–80), ker je bil prej pustil to službo, da se more posvečati bolj čitalniškemu zboru. Pa tudi na gimnaziji je morala pod nemškim pritiskom utihniti slovenska pesem. V čitalnici je ustanovil glasbeni arhiv, istotako na gimnaziji in na učiteljišču. — Kot skladatelj je lokalnega pomena: kompozicije so namenjene domačim potrebam; nekatere so tiskane v Majcenovi zbirki »Šolska pesmarica«; Slovenska maša za moški čveterospev, violon in orgle je bila posebe tiskana 1863 (za meš. zbor prired. H. Sattner, Lj., 1922). — Kot didaktik na polju ljudskošolskega pouka je zasledoval moderno gibanje in je sam delal v tem smislu. Sestavil je: Stenske tablice za čitanje po analitično-sintetični metodi (Maribor 1874); Navod o rabi 80 pregibljivih črk za prvi poduk v čitanju (Maribor 1875); Začetnica in prvo berilo za ljudske šole (Dunaj 1878; nadaljnja izdanja 1880, 1883, 1884, 1887–90); Slovenisch-deutsche Fibel für Volksschulen. Slovensko-nemška začetnica za ljudske šole (Dunaj 1881; 2. izd.: »… für allgemeine Volksschulen. — … za občne ljudske šole«. Dunaj 1887; nadaljnje izdaje: 1889, 1894, 1896). Od M.-evega dela je odvisen v precejšnji meri razvoj slovenskega petja. — Prim.: H. Druzovič, ČZN 1924, 89–92; Izv. gimn. v Mariboru 1857 nsl. Mnt.