Miklošič, Franc, vitez pl. (1813–1891)

Miklošič (Miklosich) Franc, jezikoslovec, r. 20. nov. 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru, u. 7. marca 1891 na Dunaju. Do 1819 je bival v rojstni vasi, se nato preselil s starši v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru do 1824, prva dva gimn. razr. v Varaždinu do 1826, ostale štiri 1826–30 v Mariboru. V jeseni 1830 je odšel v Gradec študirat modroslovje in pravo. Po končanih pravnih naukih (1836) se je zopet lotil modroslovja, spomladi 1837 odlično napravil prvi rigoroz in bil v maju 1837 imenovan za suplenta filozofije na graški univerzi še pred doktoratom, ki ga je dosegel 23. jun. 1838. Ko ni dobil redne stolice za filozofijo v Innsbrucku, je v sredi sept. 1838 odšel na Dunaj, da bi tam končal študij prava in se posvetil odvetništvu. 28. dec. 1840 je bil na Dunaju promov. za doktorja prava, bil nato (menda 1843) nekaj časa koncipient pri advokatu Fingerju, kratko dobo tudi pri dr. Bachu, očetu ministra Aleks. Bacha. 8. maja 1844 je dobil mesto v dunajski dvorni knjižnici, kjer je ostal do 1849 (formalno do 1862), ko je bil 30. apr. imenovan za izrednega, 1850 pa za rednega prof. na dunajski univerzi; 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 rektor univerze. 1854–79 je bil predsednik izpraševalne komisije za srednješol. prof. izpite. L. 1852 se je oženil s hčerko svojega druga v dvorni knjižnici Eichenfelda, ki je u. 1867, zapustivši mu dva sina. S koncem šol. l. 1885 je bil upokojen. Tudi poslednja leta je preživel na Dunaju, kjer je pokopan na centralnem pokopališču.

M. je bil že v gimn. skoraj vedno med prvimi dijaki; posebno se je odlikoval v klasičnih jezikih. Njegovo sijajno nadarjenost je spoznal v Mariboru njegov profesor Iv. Ant. Zupančič (Suppantschitsch), ki je M.-a imenoval nebrušen diamant. Gradec, kjer je M. študiral in živel 1830–8, je bil tedaj kulturno središče štaj. Slovencev, ki so tukaj nadaljevali svoje visokošolske študije. Prihajali pa so tja dijaki tudi iz drugih slovanskih krajev. M. se je v Gradcu mnogo družil z ožjim rojakom Stankom Vrazom, s katerim sta bila v mariborski gimn. sošolca, a sta se poznala že z doma. Vraz ga je poleg romantično navdahnjenega Zupančiča navduševal posebno za slovenski jezik. Vse življenje sta si ostala prijatelja. V graških letih se je M. živahno udeleževal vsega družabnega in literarnega življenja. Pridno se je učil svojih predmetov in poleg njih raznih jezikov, predvsem slovanskih. Poučeval je svoje tovariše celo poljščino, ki se je je naučil v družbi Poljakov, tedaj interniranih v Gradcu, zlasti v hiši grofa Vladisl. Ostrowskega, kjer je bil domači učitelj. V romantični navdušenosti sta hotela z Vrazom celo izdajati almanah »Metuljček«, ki naj bi bil nekak protives »Kranjski Čbelici«, vendar do izvršitve tega načrta ni prišlo. M. se je v tej dobi tudi sam literarno udejstvoval. Čital je z Vrazom svetovno literaturo in iz nje prevajal. Vraz omenja dva prevoda iz Krištofa Schmida, in sicer »Kanarček« in »Kresnica« (Der Kanarienvogel, Das Johanniskäferchen), ter se v svojem »Babjem klanjcu« (1839) lepo spominja M.-a in njunega skupnega literarnega življenja v tej dobi. Z Dunaja je M. poslal Vrazu celo dve lastni pesmi v ilirščini. Vraz ju je priobčil v Danici (1840).

Na Dunaju je prišel M. po raznih priporočilih iz Gradca kmalu v stik z visokimi krogi. Tudi za Kopitarja je prinesel s seboj priporočilno pismo, vendar je ta postal nanj pozoren šele tedaj, ko je M. večkrat zahteval v dvorni knjižnici razne slavistične knjige. M. je namreč prišel na Dunaj že z velikim slavističnim zanimanjem in obširnim filološkim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se le polagoma utrjevalo in prešlo v intimno prijateljstvo. M. je bil »v nekem smislu«, kot sam pravi, celo Kopitarjev učenec, da ga je namreč ta vzpodbujal k slavističnemu študiju; M. je bil zelo kritičen duh, ki je sam veliko študiral in razmišljal. Povrh pa je bil Kopitar v prvi vrsti historik in filolog, ki se n. pr. ni nikdar temeljito naučil sanskrta in litavščine, ki ju je M. kot primerjalni jezikoslovec in slovničar popolnoma obvladal. Od Kopitarja je M. prejel t. zv. panonsko hipotezo o izvoru starocerkvenoslovanskega jezika, ki so jo pri M.-u podpirali še krajevno domoljubni razlogi. Kopitar je M.-a po dolgem prigovarjanju pridobil za dunajsko dvorno knjižnico (dekret z dne 8. maja 1844). V svoji prošnji za to mesto je M. navedel znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine ter slovanščine v vseh njenih narečjih. Tako je bil M. trajno pridobljen za slovansko vedo. Kmalu potem (11. avg. 1844) pa je umrl Kopitar. M.-a je to zelo potrlo, a delal je neumorno v Kopitarjevem duhu dalje tako, da je postal Dunaj ugledno slavistično središče, kot si ga je Kopitar vedno želel. Po Kopitarju je M. podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in rumunske spise.

Še pred vstopom v dvorno knjižnico se je M. pokazal pred znanstvenim svetom s svojo temeljito in resno oceno Boppove Vergleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Griechischen, Lateinischen, Litthauischen, Gothischen und Deutschen, I—IV, Berlin 1833–1840, ki je izšla v dunajskih »Jahrbücher der Literatur« Bd. 105, 1844, 43 do 70 z naslovom Sanskrit und Slawisch. V tej bistroumni recenziji je M. pokazal napake, ki jih je Bopp zagrešil v svoji slovnici, ker ni poznal slovanskih jezikov. Tu je M. razodel svoje ogromno in temeljito znanje. Naslednje leto (1845, a napisano že 1844) je izšla v Leipzigu njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti, kratek etimološki slovar staroslovenskega jezika, ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. S tema dvema spisoma je M. zaslovel kot najboljši filolog, ki je s svojim obširnim znanjem, kritičnostjo, pridnostjo in plodovitostjo zasenčil celo svojega učitelja Kopitarja. Še isto leto 1845 je izdal na Dunaju S. Joannis Chrysostomi homilia in ramos palmarum, staroslovensko-latinsko-grški tekst s kritičnimi opazkami in slovarjem ter dodal 2 listini iz srbske zgodovine. L. 1847 je izdal na Dunaju Vitae Sanctorum, t. j. življenjepise treh svetnikov, ki se jim god praznuje 9., 11. in 19. marca. Starocerkvenoslov. tekst je kot pri prej navedeni homiliji vzel iz tako zvanega strsl. supraslskega cirilskega rokopisa, ki ga en del hrani lj. državna biblioteka. — Kopitarjevemu spominu je posvetil izdajo Vita s. Clementis episcopi Bulgarorum (1847), važen grški tekst za zgodovino sv. Cirila in Metoda. Naslednje znamenito delo je bila ocena Vostokova izdaje Ostromirovega evangelija (St. Peterburg 1843) tiskana z naslovom »Altslavisch« v dunajskih »Jahrbücher der Literatur, Bd. 119, 1847, 1–39. Tukaj M. proti Vostokovu pravilno poudarja večjo starost in pravilnost oblik v strsl. spomeniku Glagolita Clozianus in v tekstih, ki jih je izdal iz supraslskega kodeksa, proti oblikam v Ostromirovem evangeliju. Podlago strsl. slovnici morajo nuditi panonskoslovenski spomeniki, glagolski in cirilski.

V takšnem in tolikšnem znanstvenem delu je dobilo M.-a burno leto 1848, ki je potegnilo tudi njega za nekaj časa v politični vrvež. Stopil je v javnost kot predsednik takrat ustanovljenega društva »Slovenije«, ki mu je baje napisal tudi proklamacijo, v kateri se je zahtevala združitev vseh Slovencev v »slovenskem kraljestvu«, jezikovna ravno pravnost v šoli in v uradu. Kot delegat »Slovenije« je bil tega leta tudi v Lj., kjer so ga navdušeno sprejeli. Spodnještajerski rojaki pa so ga v šentlenartskem volivnem okraju v Slovenskih goricah izvolili celo v prvi avstrijski državni zbor na Dunaju in pozneje v Kroměřižu. — Ko pa je bila 1849 na dunajskem vseučilišču osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan M. L. 1848 ga je dunajska akademija izbrala za dopisujočega člana, in tako je bilo M.-u kot akademiku in vseučiliškemu profesorju odprto široko polje delavnosti. Že 1848 je v Denkschriften I, 167–206, izšla njegova Lehre von der Conjugation im Altslovenischen, nekak poskus, da bi prikazal starostov. konjugacijo v luči primerjalne slovnice. Za učno porabo pri seminarskih vajah je izdal 1850 tri knjige: 1. Lautlehre der altslovenischen Sprache; 2. Formenlehre der altslovenischen Sprache in 3. Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti.

L. 1848 je dunajska akademija razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. M. se je lotil dela in predložil 26. maja 1851 pod geslom »non fumum ex fulgore« svojo Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen, ki je izšla 1852. Delo sta pohvalno ocenila in priporočila za nagrado Šafařík in Palacký. L. 1851 je bil tudi izvoljen za pravega člana dunajske akademije. S svojo redno univerzitetno profesuro in z rednim članstvom akademije je M. dosegel za svoj učenjaški smoter vse ter ni imel več povoda, da bi Dunaj trajno zapustil. Dosegel je tukaj časti, kakršnih je bil še malokdo deležen. Bil je tudi član raznih akademij in učenih društev v državi in izven nje. Dobil je številna domača in tuja odlikovanja. L. 1864 je dobil celo dedno avstrijsko plemstvo, vendar se je tudi pozneje skoraj vedno podpisoval s preprostim »Miklosich«.

L. 1851 je obiskal Carigrad ter to potovanje zanimivo opisal v svojem Slovenskem berilu za peti gimnazijski razred, 1853,146–50. L. 1836 in 1842 je potoval v Italijo, 1852 po Francoskem in Nemškem. To so bila večinoma potovanja za zabavo in razvedrilo. V znanstvene svrhe je potoval M., ki je bil tipičen kabinetni učenjak, samo 1856 v Dalmacijo in Črno goro, ko je po arhivih in bibliotekah zbiral stare srbske listine, ki jih je izdal v knjigi Monumenta serbica spectantia historiam Serbiae, Bosnae (Ragusii, 1858). Knjiga vsebuje 497 listin in je posvečena mecenu, srbskemu knezu Mihaelu M. Obrenoviću.

M.-evih del je 34 samostojnih knjig v 44, po večini debelih zvezkih, dočim je raznih monografij in drugih spisov, ki so izšli zvečine v publikacijah dunajske akademije znanosti (Denkschriften in Sitzungsberichte), po številu 108 in so nekateri med njimi sami zase že debele knjige. — Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije, slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje, izdanja tekstov itd.

Jedro svojih slovniških raziskovanj je podal v svojem glavnem delu Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen I—IV, ki je nje I. zv., Vergl. Lautlehre der slav. Sprachen, izšel 1852. Vanjo je vnesel skoraj vso svojo Lautlehre der altslov. Sprache iz l. 1850. Stara cerkvena slovanščina je tudi najbolje in najobširneje obdelana. Ostale slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa tudi med seboj. Staroslovenščini sledi glasoslovje drugih slovanskih jezikov v temle redu: novoslovensko, bolgarsko, srbsko, malorusko, rusko (t. j. velikorusko), češko, poljsko, zgornjelužiškosrbsko in dolnjelužiškosrbsko. Tega reda se je po večini držal v vseh svojih slavističnih spisih. Vergl. Lautlehre je bilo epohalno delo, ker do takrat slovanske fonetike kot posebnega dela slovnice sploh še ni bilo. M. je delal po primerjalnozgodovinskih metodah Boppovih in J. Grimma. Posebno pozornost v tej knjigi zasluži njegov točni dokaz za eksistenco nosnih vokalov ę in o̯ v stari cerkv. slovanščini, ki ga je deloma spoznal in na poljski rinezem oprl ruski slavist Vostokov že 1820, vendar niti Dobrovský niti Kopitar nista hotela tega priznati. Druga izdaja tega dela primerjalne slovnice je izšla na Dunaju 1879. M. jo je popolnoma predelal ter ima s prvo izdajo skupen le isti predmet obravnavanja. Staroslovenski del je obdelal še obširneje kot v prvi izdaji. Pri posameznih glasovih je navedel ogromno gradivo, kjer je dostikrat izčrpal vse primere. Po popolnosti gradiva, ki ga je s čitanjem in izpisovanjem večinoma sam nabral, se odlikujejo sploh vsa M.-eva dela in vprav radi tega ne bodo nikdar izgubila svoje vrednosti. K Lautlehre je napisal dolgo vrsto posameznih študij, deloma pripravljalnih, deloma dopolnilnih. Najvažnejše so: 1. Lautlehre der bulgarischen Sprache (1851), prvi poskus znanstvene obdelave bolgarskega jezika; 2. Ueber den Ursprung der Worte von der Form aslov. trъt (1877); 3. Ueber den Ursprung der Worte von der Form aslov. trêt und trat (1878); 4. Ueber die Steigerung und Dehnung der Vocale in den slavischen Sprachen (1878); 5. Ueber die langen Vocale in den slavischen Sprachen (1879). — Drugi del njegove primerjalne slovnice slovanskih jezikov, t. j. Vergleichende Stammbildungslehre der slavischen Sprachen je izšel v prvi in edini izdaji šele 1875. Knjiga, ki vsebuje zopet izredno bogato gradivo, podaje nauk o tvorbi imenskih in glagolskih debel. V posameznih oddelkih razpravlja o vokaličnih in konzonantičnih sufiksih. Posebno važen pa je njegov nauk o sestavi imenskih debel, o kateri je razpravljal že prej v razpravi Die nominale Zusammensetzung im Serbischen (1863), kjer pravilno razlikuje prave sestavljenke od nepravih. — K tej knjigi so izšla poleg že omenjenega še tale pripravljalna dela: 1. Die Bildung der Nomina im Altslovenischen (1858); 2. Das Suffix ъ im Altslovenischen (1858); 3. Verba intensiva im Altslovenischen (1858) in 4. Suffix (1858). — Oblikoslovje, Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen kot III. del primerjalne slovanske slovnice je M. prvič izdal 1856. Tudi tukaj je najbolje obdelal starocerkvenoslovanski del, dočim je oblikoslovje ostalih slovanskih jezikov prikazano po današnjem stanju. Zgodovinski razvoj jezika je M. premalo upošteval. — Drugo izdajo primerjalnega oblikoslovja (1876) so pripravljale tele važnejše razprave: 1. Ueber die Genitivendung go in der pronominalen Declination der slavischen Sprachen (1869); 2. Ueber die zusammengesetzte Declination in den slavischen Sprachen (1871); 3. Das Imperfect in den slavischen Sprachen (1874); 4. Beiträge zur altslovenischen Grammatik (1875) in 5. knjiga Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus glagolitischen Quellen (1874), odkoder je vzel stcsl. sklanjo. — Za zadnji, IV. del primerjalne slovanske slovnice, za Vergl. Syntax der slav. Spr. (1868–74 v snop.; 2., neizpr. izd. 1883) je M. napisal tele razprave, ki jih je sprejel v sintakso sámo: 1. Die Verba impersonalia im Slavischen (1865), ki je v 2. izdaji izšla 1883 kot samostojna knjiga z naslovom Subjectlose Sätze in je eno izmed najboljših M.-evih del; 2 Der praepositionslose Local in den slavischen Sprachen (1868); 3. Ueber den accusativus cum infinitivo (1869); 4. Die Negation in den slavischen Sprachen (1869). — Duhovita in svojevrstna je M.-eva delitev sintakse v dva dela: I. O pomenu besednih vrst, II. O pomenu besednih oblik. Stavka kot takega sploh ne obravnava samostojno. Njegovo stališče do sintakse odobravajo nekateri nemški slovničarji še danes. S tem ogromnim in natančnim delom slovanske primerjalne slovnice si je M. po pravici zaslužil priimek »očeta slovanske primerjalne slovnice«. V njegovem času bi je nihče ne mogel spisati bolje.

M.-evo slovarsko in etimološko delo je obseženo zopet v dolgi vrsti monografij in samostojnih knjig. Poleg že omenjenih knjig Radices (1845) in Lexicon (1850) je izdal poslednjo knjigo v drugi, popolnoma predelani in mnogokrat povečani izdaji z naslovom Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, emendatum, auctum (1862–5 v snopičih). V dobi sedemdesetih let, odkar je izšla ta druga izdaja, se še kljub nujni potrebi nobenemu slavistu ni posrečilo, da bi priredil novo izdajo čistega starocerkvenoslovanskega jezika, kar pač najbolje priča za ogromnost, pa tudi važnost tega dela. — Prav tako važno in ne dosti manj obširno delo je njegov Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. — Manjšo vrednost ima Dictionnaire abrégé de six langues slaves (1885), ki je izšel pod njegovim imenom in njegovo redakcijo, a po večini ni njegovo lastno delo. — Važnejše razprave k slovarju so: 1. Die Wurzeln des Altslovenischen (1857); 2. Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen (1867); 3. Die türkischen Elemente in den südost- und osteuropäischen Sprachen (grščini, albanščini, rumunsčini, bolgarščini, srbščini, maloruščini, velikoruščini, poljščini) I. del (1884), II. del (1885), Dodatek I (1888), II (1890); 4. Ueber Fremdwörter (1888). — Izredno važne so M.-eve etimološke razlage osebnih in krajevnih imen ter podobno. O njih je napisal več razprav, n. pr.: 1. Die Bildung d. slavischen Personennamen (1860); 2. Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im Slavischen (1864); 3. Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen I—II (1872, 1874); 4. Die slavischen Monatsnamen (1867); 5. Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen (1875).

Zgodovinsko-filološke ali čisto zgodovinske so razprave Glagolitisch (1859), kjer M. dokazuje, da je glagolica starejša pisava kot cirilica; obenem govori tukaj o plemenih starih Slovanov ter podrobneje razpleta svojo panonsko hipotezo, ki jo je objavil že v prej omenjeni oceni Ostromirovega evangelija v izdaji Vostokova (1847) ter na kratko še večkrat, podrobneje pa v uvodu k Altslovenische Formenlehre in Paradigmen (1874). M. tu med drugim trdi, da je jezik panonskih Slovencev, ki so jih Madžari deloma absorbirali, tudi pravi starocerkvenoslovanski jezik, v katerem so napisani stari glagolski in cirilski spomeniki, in ga zato M. zove »staroslovenski« v razliko od današnjega slovenskega, ki mu je »novoslovenski«. Vendar se M.-u dokaz za to trditev ni posrečil.

Prijateljstvo z Vukom Karadžičem je vzbudilo M.-u zanimanje za narodne pesmi, predvsem srbskohrvatske. O slovanskem, zlasti srbskohrvatskem narodnem pesništvu je napisal štiri razprave. 1. Die serbische Epik (1863); 2. Beiträge zur Kenntnis der slav. Volkspoesie. I. Die Volksepik der Kroaten (1870); 3. Über Goethes »Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga« (1883); 4. Die Darstellung im slav. Volksepos (1890).

Razen že omenjenih je izdal še več starocerkvenoslov. in drugih tekstov, važnih za slovanske jezike ali zgodovino; tako med drugimi: Monumenta linguae palaeslovenicae e codice suprasliensi (1851), Apostolus e codice monasterii Šišatovac (starosrbski rokopis, 1853), staroruski letopis Chronica Nestoris (1860), Die Legende vom heil. Cyrillus (skupno z Dümmlerjem), Vita sancti Methodii … itd.

Mnogo se je M. bavil tudi z raznimi neslovanskimi jeziki, z albanščino, o kateri je napisal tri večje študije (Albanische Forschungen I—III), še več pa z rumunščino, o kateri je priobčil štiri daljše razprave v 9 zvezkih ter postal tako začetnik albanske in rumunske filologije. Pisal je tudi o novi grščini, turščini in madžarščini. Znamenite in obširne so tudi njegove študije o ciganih in ciganskih narečjih.

Potrebi slavističnega časopisa je M. skušal ugoditi s svojo Slavische Bibliothek, ki naj bi izhajala v nedoločenih razdobjih; izšla pa sta samo 2 zvezka (1851, 1858). — Izdal je tudi prvi del Kopitarjevih zbranih spisov (1857). — Slovanskega bajeslovja se tiče razprava Die Rusalien (1864). Razprava Die Blutrache bei den Slaven (1887) pa je pravnozgodovinskega značaja.

M.-ev vpliv na razvoj slovenskega knjižnega jezika in slovenskega šolstva je mnogo večji, kot se navadno misli. L. 1849 je nekaj mesecev pomagal pri prevajanju državnega zakonika, ki je imel v takratni ilirski mešanici velik vpliv na slovenski jezik in katerega prvi zvezek je M. poslovenil. Po njegovih učenih slovničnih delih so takrat dajali slovenskemu jeziku obliko in smer možje: Navratil, Svetec, Cigale in kmalu nato zlasti Levstik. V Slavische Bibliothek II (1858), 170 pa je pozval Slovence, naj rajši zbirajo narodno blago in skrbijo za tisti jezik, ki jim ga je Bog dal, ne pa da se nevedni lovijo po prazgodovini Slovencev, o kateri ne moremo ničesar vedeti, in da skušajo ustvariti en sam enoten slovanski književni jezik, ne poznajo pa niti elementov jezikovne filozofije.

M.-eva slovnica je bila pri nas vedno najvišja instanca v slovniških prepirih. Posebno važnost imajo še njegova »Slovenska berila« za srednje šole (V., VI., VII. in VIII. gimn. razred), ki so utrdila našo pisavo. Berila imajo tudi nekaj njegovih lastnih sestavkov.

M.-ev pomen za razvoj slovanskega jezikoslovja je velikanski. Ostal je do danes največji slovanski filolog; sodobniki so ga imenovali »največjega slovničarja 19. stoletja«. Njegova primerjalna slovnica je še danes monumentalno delo, v katerem je nagromadeno in sistematično urejeno ogromno gradivo iz vseh slovanskih jezikov. Njegova klasifikacija gradiva se je v nekaterih knjigah slovanskih jezikoslovcev obdržala do danes. M. je oče primerjalne slovnice slovanskih jezikov. Razumljivo pač je, da so njegova dela odvisna od tedanjega stanja lingvistike, ki se je šele ustvarjala. Zato seve marsikatera njegova trditev danes ne drži več. Njegovo ogromno gradivo pa bo vedno ohranilo svojo vrednost. Vse svoje gradivo je imel absolutno v oblasti in pri njegovem znanstvenem delu moramo občudovati zlasti strogo sistematičnost, metodičnost in eksaktnost. Izražal pa se je vedno skrajno kratko in jasno. — Prim.: Seznam literature o M.-u v Času XXI (1926/7) 1–23; poleg tam navedene še: F. Brentano, Vom Ursprung sittlicher Erkenntnis 109–22; A. Belić, NE II, 757–8; R. Nahtigal, LZ 1926, 561–72; R. Kolarič, LZ 1928. V Času 1926/7 in LZ 1928 so navedeni tudi zborniki in časopisi, kjer je Miklošič priobčil svoje razprave, ki niso izšle kot samostojne knjige. Klč.