Mikec, Mihael (?–1620)

Mikec (Mikèz) Mihael, antiprotestantski borec in mecen slov. knjige, v Lj. r. neznano kdaj, u. 24. avg. 1620 (Ljubljančana ga imenuje Thalnitscher, medtem ko je bil novomeški kanonik Martin M. iz 1581 menda Novomeščan, prim. IMK 1907, 135). Kje je obiskoval šole ter kje in kdaj je postal dr. cerkv. prava in mašnik, ni znano. Menda 1591, po smrti Janeza Latoma, je postal lj. kanonik, torej Hrenov tovariš, ter dobil osnovo za vplivno kariero, kateri je bil po svoji izobrazbi tudi dorasel: vsaj 22. jan. 1598 je bil menda prisednik dež. vicedoma, torej nekak dež. svetnik, ki je utegnil nadomeščati tudi vicedoma (v podpisu nadvojvodi se je označil kot »Verwalter des Vicedomamtes«), a vsaj že i. l. je bil tudi član dež. zbora; 1599 je postal Hrenov naslednik »v dekanatu in prebendi«; ko je Hren katoličanom izbojeval pravico do upoštevanja v službi dež. stanov, je bil lj. stolni dekan obenem 1602–7 stanovski odbornik; 1603 mu je naklonila Sabina pl. Lamberg beneficij M. B. v Vačah, torej v območju oglejskega patriarhata, in po 3letni pravdi je beneficij obdržal; 1609 je dobil naslov apostol. protonotarja. — M. je bil samozavesten, a izobražen katol. prelat onega tipa, ki je mogel prizadevanja novega škofa Hrena za rekatolizacijo dežele brez ozirov in bojazni podpirati, ker je bilo njegovo privatno življenje vsaj glede predpisov o celibatu po vsej priliki v skladu z disciplino njegove cerkve. Nekaj njegovih antiprotest. akcij priča o precejšnji odločnosti: v dopisu na dvor 22. jan. 1598 je, kot »upravnik vicedomskega urada« branil proti boštanjskim Lambergom in nameram stanov odlok, ki je vzel Barbari, vdovi po predikantu Gočevarju, v Radečah 2 hiši; 5. marca 1598 je v dež. zboru v zvezi s stiškim opatom predlagal, da začnejo brez ozira na polit.-verske pritožbe stanov obravnavati dovolitev davkov; 26. jun. 1599 je obenem s Hrenom zopet podpiral predlog, da je treba davke dovoliti brez ozira na verske pritožbe protestantov. Več ko verjetno je, da je bil M. v oporo Hrenu tudi kot predsedniku reformacijske komisije. Spričo tega preseneča, da je mogel protonotariat spraviti stolnega dekana z ordinarijem v resen konflikt. M. je namreč mislil, da mu kot protonotarju ni treba več opravljati oficija, asistirati škofu itd. Ko je 1610 zvedel, da je Hren s pritožbo v Rimu uspel, se je pač vdal, vendar je Hren še 1612 tožil a dekanovi zanikarnosti in o njegovem slabem vedenju. Nekaj let nato je bil Hren z M.-em pač zopet zadovoljen, ker ga je napravil po 1615 za svojega generalnega vikarja. Morebiti je pripomogel k zboljšanju razmerja tudi M.-ev odnos do slov. knjige. — M., ki je sam spisal menda le latinski »Speculum charitatis et patientiae«, je bil med lj. prelati za dobo 50 let izza trident. koncila poleg Hrena edini, ki je dejansko dokazal, da se zaveda dolžnosti do katol. slov. knjige: »v zakladi tiga velike časti vredniga gospuda Mihaela Mikeca, s. pisma doktérja inu dehanta v Lj.«, je namreč izšel 1615 po 18. jan. v Augsburgu drugi slov. katol. katekizem, ki ga je priredil lj. jezuit, najbrž Čandik. Po 1615 je postal še nadvojvodov svetovalec. — Prim.: Valv. VI, 351; VIII, 691, 760; IX, 79; Pohlin; Dimitz, Urkunden, MHK 1867, 95; Dimitz III, 281, 294, 332; Marn XVIII, 41; XXI, 27; Koblar, Drobtinice iz furl. arhivov, IMK 1892, 65; 1894, 16–7; Thalnitseher, IMK 1900, 160; Koblar, Ljubljančani, IMK 1900, 211; Prelesnik, Protiref., KO 1901, 215, 303; Steska, Čandik, IMK 1902, 10; Kidrič, Opombe, ČJKZ III, 82, 106; Turk, Hren 11. Kd.