Mikec, Ema (1877–1967)

Mikec Ema (Neža), vezilja, r. 9. jan. 1877 v Brusnicah pri Novem mestu. Ljudsko šolo je obiskovala doma in v samostanu v Šmihelu pri Novem mestu, 1892 vstopila na zaseb. žensko učiteljišče šol. sester v Mariboru, 1896 v njih kongregacijo, 1897 naredila izpit za šol. vrtnarico. Vezla je že v Šmihelu, 1899 vstopila v vezilnico šol. sester v Mariboru, se 1903–4 tehn. izpopolnila na umetnoobrtni šoli Marijinih sester na Dunaju, 1907 prevzela vodstvo samostanske vezilnice v Mariboru in jo dvignila do tehn. in estetsko vzorne višine. Na izdelkih prvega desetletja je nakopičenih kar največ zelo spretno porabljenih tehnik, po risbi pa so brez večjih estetskih vrednot. V novo smer pa je šla, ko je našla zvezo z umetnikoma prof. arh. Ivanom Vurnikom in njegovo ženo Heleno; iz njiju sodobnega čuvstvovanja in smotrnega hotenja so se razvile nove oblike in nova tehnika. Vsa ta dela s preprostimi sredstvi dosegajo elementarno monumentalnost. Material obdelujeta Vurnika njegovim naravnim lastnostim primerno tako, da se pokažejo njega naravne estetske vrednote: tkanine predvsem ploskovito bodisi pri čisto dekorativnih (Ivan Vurnik) bodisi pri figuralnih (Helena V.) delih. Anatomija naznačata le z najnujnejšimi črtami in lisami, vendar anatomični deli učinkujejo plastično in duhovni izraz je prav zaradi teh asketsko odtehtanih sredstev izredno globok. Rabijo se sicer vse vrste veziljske tehnike, vendar ne radi samih sebe, ampak pri posameznih delih enotno in smotrno. Zlasti tehnika aplikacije, ki je bila iz veziljstva docela izginila, je v delih po načrtih obeh Vurnikov prenovljena zaživela; v materialu se poudarja ploskovitost tkanine in nje naravna lepotna sila, risbo in plastiko pa daje krepki šiv robov in naivno, skromno, hkratu pa prevejano in drzno označevanje anatomije. Najvažnejša dela, ki kažejo izredno poglobitev in veliko spretnost s. Eme in njenih tovarišic in učenk, so: Mašni plašč in antipendij pri Sv. Katarini nad Medvodami (1918); ornat za Selca (1919); nébes za Št. Peter v Lj. (1921); antipendiji za Domžale (1928), Marijanišče v Lj. (1932) in franč. cerkev v Mariboru (1932); zastava prosvet. društva v Komendi — vse to po načrtih prof. Iv. Vurnika; — ornat za jezuitsko cerkev v Lj. (1922); ornat za zlato mašo škofa Jegliča (1923); mašni plašč sv. Frančiška za dr. Kimovca (1928, višek aplikacijske tehnike); pluvial in velum za Predoslje (1929); plašča Srca Jez. za Ihan in Kristusa Kralja za Šmartin pri Slov. gradcu; zastavi Mar. dr. v Ptuju (1930) in Konjicah (1931); orlovske zastave za Teharje (1919), Sv. Križ pri Ljutomeru, Ribnico i. dr.; zastava Srca Jez. za Cleveland; mašni plašč Srca Jez. za Kansas City; blejska cerkv. zastava (1932, krasna aplik.); zastava Mar. dr. v Šiški (1933, »žena v solnce odeta«, aplik.); Marijino oznanjenje (last Kobijeve rodbine na Borovnici, aplik.) — vse to po načrtih Helene Vurnikove; — zastavi Mar. dr. v Tržiču in dijaške kongreg. v Križankah v Lj. po načrtu arh. inž. Iv. Pengova; — zastava šentpetrske Mar. dr. v Lj. (1933) po načrtu slikarja Pengova. — To je doslej vrhunec slov. veziljstva tako po umetniški zasnovi, ki je v svetovni produkciji čisto osamljena, kakor po izredno popolni tehn. izvršitvi. Kc.