Mesar, Janez (1832–1895)

Mesar Janez, gospodarski organizator, r. 12. jun. 1832 na Jesenicah, u. 3. maja 1895 v Šmartnem pri Kranju. V Lj. je študiral gimn. (1844–51) in bogoslovje (ord. 1855). Služboval je kot kaplan v Boh. Bistrici (1856), Radovljici (1860) in Boh. Beli (1862), kot župnik v Boh. Bistrici (1864) in v Šmartnem pri Kranju (1894). Na gimnaziji je bil Trdinov vrstnik in član dijaške zarotne družbice, ki je bila nezadovoljna z medlo politiko slovenske stranke 1848 (Trdina, LZ 1905, 718). V Bohinju se je trudil za povzdigo lanarstva, sadjarstva, živinoreje in mlekarstva ter je bil načelnik bohinjske podružnice Kmetijske družbe od njene ustanovitve (1871). Odločilna za M.-jevo delo so bila sedemdeseta leta, ko je razpisovalo ministrstvo za kmetijstvo vsakoletne nagrade za ustanovitev sirarskih družb. 1872 je bila na Dunaju mlekarska razstava in N so priporočale po goriškem gospodarskem listu, naj bi se tudi na Kranjskem ustanavljale mlekarske in sirarske zadruge. Prihodnje leto so prinesle N že vrsto člankov o sirarstvu, sirarskih družbah in planinarstvu (N 1873, 97, 107, 122, 129). Istega leta je odšel M. z ministrsko podporo na Vorarlberško, kjer je proučeval planinarstvo in sirarstvo; njegovo poročilo S planin predarlskih so natisnile N (1873, 272). Po vrnitvi je ustanovil prvo sirarsko družbo za Boh. Bistrico, Bitnje in Lepence, ki je pričela delovati 10. jun. 1873 na Bitenjski planini in na planini Govnjač (družba 12 gospodarjev) ter na planini Bareča dolina (8 gospodarjev). Kmalu so nastale pod M.-jevim vodstvom nove družbe v Nemškem Rovtu, Nomenju in na Ravneh. Prvi kotel so naročili iz Kobarida, prvi učitelji za sirarstvo, med katerimi sta imenoma znana Šavar in Fr. Ravnik, so prišli iz Tolminskega ali so se tam učili pri Švicarju T. Hitzu, sirarju v Podlubinu pri Tolminu. Hitz je pomagal M.-ju tudi pri nabavi orodja, je pregledal 1876 bohinjske zadruge in opisal njih delovanje v N (Napredek sirarstva v Bohinju, N 1876, 269): V petnajstih dneh so predelali 22.380 bokalov mleka v mastni sir in skuto, sira so dobili 5307 funtov in ga prodali v Lj. po 37 gld. cent. Hitz se je zavzemal tudi še pozneje kot potovalni učitelj mlekarstva in sirarstva za bohinjsko planinsko gospodarstvo: Razmere pašnikov v Bohinji (N 1878, 327, 336). L. 1876 so imeli v Bohinju že štiri učitelje, ki so bili izučeni v švicarskem sirarstvu, in pozneje se je ustanovila v Boh. Bistrici šola za mlekarstvo in sirarstvo, ki jo je vodil M. Tudi število mlekarskih in sirarskih družb je rastlo, 1884 je bilo že devet zadrug, v katerih so bili združeni bohinjski gospodarji, samo Srednja vas, Gorjuše in Koprivnik se jim še niso bili pridružili (Korist mlekarskih družb, ki so vredne posnemanja, N 1884, 83 s tabelaričnim izkazom o delovanju 1883 l.). Velike ovire za razvoj mlekarstva in sirarstva so bile gozdne in pašne razmere na Gorenjskem, nastale so tožbe med kmeti in gozdnimi veleposestniki, med katerimi sta bila najmočnejša kranjska obrtna družba in verski zaklad kot lastnika velikega dela bohinjskih gozdov in pašnikov. Že 1876 je tožil M. v poročilu o delovanju in končnem računu prve Kranjske sirarske družbe Bitnje (N 1876, 89 ss.), da jim je vzela obrtna družba planino Govnjač in blejska graščina planino Bitnje; 1869–77 so plačali gorenjski kmetje že približno 80.000 gld. kazni in so dobili več tisoč dni zapora (Gozdne in pašne razmere na Gorenskem, N 1877, 90), tudi T. Hitz je očital kranjski obrtni družbi, da ovira planinsko gospodarstvo in da grozi njeno spekulantstvo uničiti planinarstvo in živinorejo (Razmere pašnikov v Bohinji, N 1878, 327, 336). M-ju gre zasluga, da se je širilo umno mlekarstvo in sirarstvo tudi po drugih krajih Kranjske. L. 1875 je obiskal po naročilu Kmetijske družbe in v dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo Veliko in Malo planino nad Kamnikom, Nanos in Stanarije v Gozdu pod Snežnikom; poučeval je umno uporabo planinskega sveta, oskrbovanje živine, umno porabo mleka, sirarstvo in pozival kmete k ustanavljanju pravilno urejenih sirarskih družb. M. je o tem potovanju obširno poročal Kmetijski družbi in N so iz njegovega poročila natisnile O zboljšanji planinskega gospodarstva (N 1875, 303, 312, 320, 328, 335) in Popis sedanjega gospodarstva na nekaterih kranjskih planinah (ib. 343, 351, 359). Prvi uspeh pa je bil, da so na Veliki planini takoj ustanovili zadrugo, na Nanosu pa šele 1882, ko je prosila vipavska podružnica Kmetijske družbe za podporo in naj bi prišel M. poučevat sirarstvo (N 1882, 35). — V kranjskem deželnem zboru je zastopal kmečke občine Radovljica-Kranjska gora od 1891 do smrti; govoril je 1892 za uravnavo hudournikov v Kranjski gori in za gospodarske potrebe Bohinja. V Boh. Bistrici je skoraj na novo zidal župnišče, pri zidavi nove cerkve, ki je bila posvečena 1885, se je zrušil zvonik in pokopal kaplana ter več delavcev (KMD 1883, 94). — Prim.: Šematizmi lj. škofije; Obravnave dež. zbora; N 1887, 329 s sliko; K 1887, 175 s sliko; 1895, 70; S 1895, št. 101; Gruda I, 135 s sliko. Pir.