Mertlic, Lenart (med 1490 in 1500–1548)

Mertlic (Mertlitz) Lenart, duhovnik, izmed prvih pristašev Luthrove reformacije v lj. stolnem kapitlju, r. menda v Kamniku v zadnjem deceniju 15. stol., u. v Lj. 1548. Kje je študiral in kedaj si je pridobil doktorat, pač bogoslovja, ni znano. Ni izključeno, da je istoveten z Lenartom M.-em iz Kamnika, ki ga je posvetil lavant. škof 1515 v akolita in subdiakona, 1516 v diakona. Za vladikov. Ravbarjevega je postal lj. kanonik (izpričan prvič 1533) in gen. vikar (izpričan prvič 9. apr. 1537), ostal škofov namestnik pač tudi za Kazianerja in Textorja, a bil obenem menda še arhidiakon za gorenjske župnije lj. škofije (stolni prošt in župnik radovljiški ni bil). — Protestantsko miselnost si je osvajal v dobi latentnega protest. v Lj. menda počasneje od tovariša Wienerja, znanca Klombnerja ali prijatelja Budine. Ko je odgovarjal Wiener 8. febr. 1536 na prvo pismo Friderika Nausee je dal tudi M. sporočiti svoje pozdrave dunajskemu borcu za katolicizem. Za Wienerja, ki ga je dal mestni sodnik zapreti, se je gener. vikar 9. apr. 1537 res potegnil, vendar bi utegnil biti to samo odmev povsem stanovske solidarnosti. Toda po vsej priliki je M. pod vplivom čtiva in občevanja vse iskreneje soglašal a stvarmi, ki so merile na preorientacijo lj. stolnega kapitlja: z določilom o pridiganju »čiste, preproste in zveste evangeljske resnice« v novem šenklavškem cerkvenem redu iz 1533, ki ga je sopodpisal; z delovanjem Wienerjevim; s pridigami onega Trubarja 1535–40 in od 1542 dalje, ki mu je morda pomagal gladiti prihod; z nazori novih stolničnih vikarjev Jurija Dragolica in Gašperja Rokavca. M.-eva izpoved v preiskavi, ki jo je vodil v cesarjevem imenu na ovadbo iz Lj. okt. 1547 škof Textor, sicer ni ohranjena, a glavna vsebina očitkov proti njemu se da posneti iz izpovedbe prič in drugih sodobnih poročil. Posebno so mu očitali: grožnjo, da bi imenovanje. Marije v cerkvi sploh zatrl, če bi se to dalo doseči; da Trubarja, ko je govoril, da maša niti za žive niti za mrtve nima pomena, ni zavrnil; da se je dal s svojo gospodinjo tajno poročiti. Kar so pa očitali splošno vsem osumljenim 5 lj. duhovnikom, velja po vsej priliki tudi zanj: da tako zvana litania Gregoriana, t. j. procesija o Markovem, nima nobene cene; da so vigilije za mrtve nepotrebne; zagovor krščevanja brez krizme in krstne vode; zasmehovanje katol. obredov; zanemarjanje kanoničnih ur, posta itd. V zapor na lj. grad z Wienerjem in Dragolicem Textor M.-a, ki je veljal za starega in medlega moža ter putigromca«, menda ni poslal, pač pa ga je izobčil ter mu vzel vse prebende. Razsodba je najbrž pospešila smrt bivšega gener. vikarja 1548: medtem ko je nürnberški Veit Dietrich, katerega je o omenjenih dogodkih osebno obvestil Trubar, v pismu, ki ga je pisal Wienerju približno v zač. apr. 1548, še omenjal »Mycillija«, t. j. M.-a, je govoril v pismu z dne 10. maja i. l. samo še o Wienerju in Dragolicu. Verjetno je, da je M. poznal Trubarjeva razmišljanja iz 1542–47 o potrebi, da začnejo protestanti tudi s slovensko knjigo širiti svoje ideje. Andreae je zabeležil pač izporočeno mnenje, da je bil M. ob zač. preiskave 1547 med prvimi, ki so Trubarja svarili. Nagrobni spomenik, na katerem je bilo menda tudi slovensko geslo, mu je dal napraviti Lenart Budina. — Prim.: Andreae Jak., Leichenpredigt b. d. Begräbnis des (itd.) Trubern, Tüb. 1586, 49–50 (prim. tudi Pintarjevo prireditev v SN 6. jun. 1908); Valv. VIII, 691, 704; Strobel G. Th., Nachr. v. Leben u. d. Schriften Veit Dietrichs, Altdorf-Nürnberg 1772, 152, 154 (»Mycillius«); Hitzinger, D. kirchl. Eint. Krains, Klunov Archiv II (1854), 102; Dimitz, Histor. Notizen a. d. im Mus.-Archiv aufbew. Kalendern des Bischofs Th. Chrön, MHK 1862, 17 (zavaja k napačnim sklepom, ker letnica 1520 ne spada v rokop. niti k Wienerju niti k M.-u, ampak k prejšnjemu imenu); Elze, Superint. 4; Hitzinger, Beiträge, MHK 1864, 1, 4, 5; Dimitz II, 211, 212; Elze, Anfänge, JGGPÖ 1880, 23; Elze, Wiener, JGGPÖ 1882, 3, 4, 6, 9, 14; Slekovec, Odlični Kranjci 9; Barle, Obseg lj. škof., IMK 1895 Koblar, Stari urbar v lj. kapit. arhivu, IMK 1899, 142; Elze, Prediger, JGGPÖ 1900, 184; Gruden, Textor, Čas 1909, 3, 4, 6, 7; Gruden, Zgod. 613, 618; Kidrič, Ogrodje za biogr. Prim. Trub., RDHV I, 213, 214, 220, 236, 240, 241; Kidrič, Zgod2 20–6. Kd.