Merhar, Ivan (1874–1915)

Merhar Ivan, narodopisec in literarni kritik, r. 9. nov. 1874 v Prigorici pri Ribnici na Dol. kot sin posestnika, padel 4. jul. 1915 kot rez. nadporočnik pri Sv. Martinu na Doberdobski planoti. Osnovno šolo je obiskoval v Dolenji vasi, 2 gimn. razr. v Kočevju, ostale v Lj. (mat. 1895), študiral na dunajski univerzi klasično in slovansko filologijo, odslužil med tem enoletno prostovoljstvo v Pragi, promov. 1901 in bil okt. 1900 imenovan za suplenta na drž gimn. v Trstu, kjer je za upok. prof. Glaserjem poučeval slovenščino; jul. 1905 je postal pravi učitelj, 1908 profesor. Že na gimn. se je M. živo zanimal za slov. književnost in sodeloval pri raznih dijaških listih. Na univerzi se je poleg književnosti in slovan. jezikoslovja (obvladal je m. dr. češčino in ruščino) poglobil v študij jugoslov. narodopisja, posebno v Valvasorjeva dela, o čemer priča njegova obsežna disertacija »Würdigung der Tätigkeit Valvasors als Ethnographen, ein Beitrag zur Geschichte der südslav. Volkskunde«, ki jo je pozneje napisal za SM tudi v slovenščini, a je ostala v rokopisu; objavil je le posnetek monografije: Valvasor als Ethnograf. Eine Charakteristik (izv. gimn., Trst 1910). Iz pisem mladega rus. slavista Sreznevskega materi je poslovenil ona, ki poročajo o prosvetnih in etnografskih razmerah na Hrvaškem in v Sloveniji (DS 1899). O narodni umetnosti govori v svojih počitniških vtisih in spominih »Umetnost na kmetih« (INK 1907); na podlagi starega ilustr. rokopisa o Antikristu, ki ga je kupil od nekega kmeta na Gorenjskem (zdaj last lj. muzeja), je napisal književnozgod. študijo »Antikrist« (še neobjavljeno); v glavnih obrisih je očrtal »Gospodarsko življenje naših dedov v zadnjih stoletjih« (NZ 1907) ter poročal o ženskem srednjem šolstvu v Avstriji (Ska 1902). Med njegovimi slovstvenimi članki je omeniti esej o Prešernu (Ska 1901), zlasti pa se je marljivo udejstvoval kot literarni kritik naše sodobne beletrije in poezije (LZ 1907–13, Ska 1901 do 1902), predvsem je obširno ocenjeval Cankarjeve spise, kar jih je izšlo 1902–10. Razen tega je sodeloval v tržaških slov. kulturnih društvih in bil 7 let zelo delaven član vodstva DCM. — Prim.: UT 1915, št. 13; KCM 1916, 41. Šr.

MERHAR Ivan, publicist, r. 9. nov. 1874 v Prigorici pri Ribnici na Dolenjskem, padel 4. jul. 1915 pri Sv. Martinu na Krasu kot rezervni nadporočnik avstro-orgske armade. Osn. š. je obiskoval v Dolenji vasi, gimn. v Kočevju in Lj. (matura 1895), na dunajski U je študiral klas. in slov. filologijo (promoviral 1901). Okt. 1900 je postal suplent na tržaški drž. gimn. (1905 pravi učitelj, 1908 prof.), kjer je za prof. Karlom Glaserjem (gl. čl.) poučeval slovenščino. Poleg jezikoslovja je M. zanimalo narodopisje in prav z oznako Valvasorja kot etnografa je na dunajski U promoviral. Svoje narodnopisne prispevke in književne kritike je objavljal v LZ, NZ in tržaški Ski; obširno je zlasti ocenjeval Cankarjeva dela (pozornost je vzbudila zlasti ocena Cankarjeve Knjige za lahkomiselne ljudi v Ski 25. febr. 1902). M. je učil v Trstu vse do vpoklica v vojsko. Bil je aktiven član slov. društev, sodeloval je v tržaški DCM in predaval v Ljudskem odru. Njegov sin Boris M. slov. literarni zgodovinar (gl. čl.).

Prim.: SBL II, 97; I. Cankar, Zbrano delo. 1–30, Lj. 1967–1976, pass.; H. Tuma. Pisma. Osebnosti in dogodki (1893–1935), Lj. 1994, pass.

B. Mar.