Medved, Anton (1869–1910)

Medved Anton, pesnik, r. 19. maja 1869 v Kamniku, u. 12. marca 1910 na Turjaku, pokopan v Kamniku. Oče Alojzij, strog mož (1838–99), je bil kamniški meščan in sodar, posestnik majhne hišice na Grabnu, mati Barbara (1838–82), globoko čuvstvena žena, velika ljubiteljica knjige in čitalniška igravka. Številna družina — od 11 otrok jih je živelo 9 — se je preživljala v skromnih razmerah; Anton je bil najbolj podoben materi in njena ljubezen in zgodnja smrt (tedaj je bil drugošolec) je zapustila v njem trajen spomin. Gimn. je študiral v Lj. (1880–8); od 3. do 5. razr. je bil tudi gojenec Alojzijevišča. Sošolci in alojzijeviški tovariši so mu bili rojak in poznejši zgodovinar Jož. Benkovič, slikar Gašpar Porenta in Aleš Ušeničnik. Živahni dijak je po maturi vstopil v bogoslovje (1888–92) in bil posvečen v mašnika 23. jul. 1892; novo mašo je opravil 31. jul. v pokopališki cerkvi Na Žalah ob materinem grobu. Prvo kaplansko službo je dobil v Semiču (21. sept. 1892–13. jun. 1894); tu je bil kljub napornemu delu zadovoljen, posebno ga je zanimala bogata belokranjska govorica, toda vinorodni kraji niso bili v prid njegovi mehki naravi; iz Semiča je 3 mesece prebil še kot kaplan v Črnomlju, nato je bil premeščen v Šmarje (21. sept. 1894–21. sept. 1896); tu se ga je lotila želja po nadaljnjem študiju, toda niti prošnje dr. Fr. Lampeta pri škofu Missiju, da bi poslal M.-a v Rim, niso uspele. Ker je M. postajal bolj in bolj nemiren in nesrečen, so ga premestili na Bohinjsko Bistrico (21. sept. 1896–8. jun. 1898), kjer se je čutil zelo osamljenega. Škof Jeglič, ki mu je bil tudi pozneje zelo naklonjen, ga je poklical za škof. tajnika v Lj. (8. jun. 1898 do 1. sept. 1898), toda v škofovi odsotnosti so ga poslali v Kainbach pri Gradcu, kjer se je zavedel, da ni v sanatoriju, ampak v poboljševalnici; nato ga je škof na njegovo prošnjo dodelil kot kaplana v Trnovo, kjer mu je bil župnik in prijatelj Iv. Vrhovnik, toda Lj. ni bila zanj in ostal je le do 1. jan. 1899; po polletnem bolniškem dopustu je odšel na Vače (1. jul.–1. dec. 1899), izčrpan je moral spet pol leta na dopust, ki ga je prebil pri svoji sestri Frančiški v Šiški pri Lj.; 1. jun. 1900 je odšel kot ekspozit na Konjščico nad Zagorjem. Tu je nekaj časa ustvarjal v miru in zadovoljnosti, imel je tudi zasilno šolo in se odlično pripravil za župniški izpit (1900); toda popolna samota ga je utrudila in zbolel je na živcih in želodcu, da je moral v bolnišnico v Kandijo, pol leta pa je živel na oddihu pri prijatelju Fr. S. Finžgarju v Želimljem; 1. jan. 1905 je nastopil kaplansko službo v Preski, po 2 mesecih pa je vnovič zbolel; s podporo škofa Jegliča je odšel v spremstvu Andr. Kalana v protialkoh. zdravilišče Pranthof na Niže Avstr. in se čez pol leta vrnil okrepčan in popoln abstinent; 1. sept. 1905–26. sept. 1907 je bil za kaplana na Breznici; tu je pri župniku Tom. Potočniku, modrem in plemenitem možu, preživel svojo najlepšo službo. Po nevarni operaciji na slepiču in črevesju, ko bi bil skoraj umrl, je prebil pol leta na dopustu na Vrhpolju pri Kamniku in po škofovem nasvetu mislil že na pokoj — tedaj je po prizadevanju prijatelja F. S. Finžgarja, ki ga je predstavil grofu Auerspergu, dobil župnijo Turjak (9. apr. 1908). Ker je odslej — že precej slaboten — moral zelo redno živeti, si je kmalu duševno in telesno opomogel, toda prekršil je red, prišla je katastrofa: 11. marca je nenadno zbolel za vnetjem črev in naslednjega dne v hudih bolečinah izdihnil. Truplo so peljali slovesno skozi Lj. v Kamnik, kjer so ga pokopali poleg staršev. Ob IV. slov. kat. shodu so mu odkrili lep nagrobnik, delo Sv. Peruzzija, in 7. jun. 1925 so mu na rojstni hiši odkrili ploščo (gl. M 1925, 307 s sliko).

Kot človek je bil M. širokoumna in nemirna narava, svoboden in iskren v besedi in vedenju; svojo prirojeno notranjo razdvojenost je najbolje povedal v pismu iz semenišča svoji sestrični Terez. Karolnikovi 14. okt. 1890: »V meni se spajati res dve nasprotji. Včasih sem ves (prav iz srca nikoli) šaljiv, brez vsake resnosti, a včasih se me z vsemi močmi oklene resnost. Kadar pri svojem oknu pogledam v svet, navda me taka mržnja in sovraštvo nanj, da kar trepečem. Tako se mi zdi ničev, tako podel, da sem v nekem oziru vesel, da ga namreč ni treba bližje gledati« (zapuščina). Za duhovniški stan se je odločil sicer težko, a s premislekom in ljubeznijo do poklica. V nemškem pismu isti svoji sestrični piše 1891: »Če na tihem in na samem premislim, kako prosto je bilo moje vedenje v počitnicah, koliko sem občeval s posvetnimi ljudmi in kako malo z duhovnimi, kolikokrat so mi od različnih strani ta stan odsvetovali in da kljub temu čutim nagnjenje stopiti v duhovniške vrste in sicer s čistim namenom, potem sem prišel do zaključka, da me je Bog poklical in da se mu ne morem brez greha upirati« (zapuščina). Misel na mrtvo mater je bilo središče njegovih misli na poklic. Bogoslovje je študiral temeljito in ga odlično dovršil, po mišljenju je bil pristaš tradicionalne narodne struje, zato je bil spočetka tudi nasprotnik radikalnega kat. gibanja. »Ne bodi liberalen, da bi bil liberalen, temveč poslušaj vedno razum in tudi, tudi in še enkrat tudi srce, da ne očita kdaj vest« piše 20. okt. 1892 Finžgarju iz Semiča (A. Medved v pismih, DS 1914, 69) in 1. marca 1893: »Zdi se mi, da imajo ,ljubljanski gospodje‘ tudi malo preobilo časa, da snujejo društva in vzbujajo katoliško zavest, katere vendar ljudstvu ne vzamejo trume ,Tavčarjev in Hribarjev‘« (prav tam); kmalu nato (25. marca) piše Jos. Cimpermanu, da odstopa od LZ: »Pri nas je čudno. Včasih me kar veselje do vsakega narodnega dela mineva, ko vidim, kako je vse razprto, razdrto« (Cimpermanova pisma v drž. knjižnici v Lj.). Kesneje, v Preski in na Breznici, je s predavanji sodeloval pri delavskih in kmetiških kršč. prosv. društvih (zapuščina). Bil je filozofsko in dogmatično urejen in iskren duhovnik, dober in stvaren cerkven govornik. »Ljudje, zlasti možje me imajo zelo radi (a tercijalke ne). Nevarnosti je zunaj res premnogo, v vsakem oziru. A milost božja, izvirajoča susèb iz sv. daritve ,sufficit‘« (A. Medved v pismih, DS 1914, 69). Svoje moderno pojmovanje duhovniške službe označuje 1899 Finžgarju: »Naredimo preplašenemu svetu katoličanstvo ,iugum suave‘!« (prav tam 131). Po svojem značaju ni bil za duš. past. službo, zato ni mogel preboleti, da ga niso poslali študirat, in se je vedno čutil prikrajšanega. Da se je posebej ukvarjal z duhovno preureditvijo človeka, priča v zapuščini precejšnji kos prevoda dr. W. Cramerja spodbudne knjižice »Krščanska mladost«. — Po vsakem porazu so sledili trdni sklepi in silna volja do dela in ureditve samega sebe; tako piše 10. okt. 1899 z Vač: »Doslejšnje moje poti so začrtale tako globoke kolesnice v mečavo ljudskega mnenja, da z obema rokama na obeh oplénih spravljam voz svojega dobrega imena na zložen tir. To Ti je hudič na svetu popraviti korenito, kar si zagrešil površno!« (DS 1914, 131). Njegova nestalna volja in močna čuvstvenost sta mu pripravili tragično življenje, polno duševnega in telesnega trpljenja in sta izčrpali njegove telesne sile in bili vzrok prezgodnje smrti. Kljub vsemu je ostal moralno nedotaknjen in čist, jasen in duhovit mož. Njegovo zunanjost pa je Iv. Cankar označil takole: »To je bil najlepši slovenski fant: rimski nos, črne oči, mehkobne ustnice, fini glas« (Iz. Cankar, Obiski 13). Ker je njegova smrt prišla sredi najhujšega polit. in kult. boja na Slovenskem, se ni pravično sodila (prim. Iz zadnjih dni A. Medveda, J 1910, št. 15). Pisma v zapuščini pričajo, da je bila neposredni povod katastrofe njegova negotovost zaradi pamfleta, ki ga je pripravljal Jos. Premk; ta spis je pozneje res izšel pod naslovom »Sorodni duši« (LZ 1910); krivi pa so bili tudi nekateri prijatelji, ki niso varovali njegovega zdravja. V obrambo M.-ove osebe je bil potreben Meškov nekrolog KMD 1911.

V svojih pesmih je zapustil M. izrazito sled svojega življenja. Pesniški poizkusi segajo v prva gimn. leta, v alajzijeviške Dom. vaje, v zasebno pesnjenje in v razne priložnostne pesniške igrače; iz dijaških let se je ohranil pesniški album z lastnimi risbami »Opevane slike Kamnika in okolice«, zložen kot spomin prijateljici Juliji Goršičevi, kesnejši sopr. prof. A. Bartla (DS 1924, 44). Vse njegovo prvo ustvarjanje se tesno naslanja na lepote rojstnega kraja in doživetja njegove mladosti in odkriva osebne vezi; n. pr. Kita na grob dr. M. Samcu (SN 1889, št. 191, tudi DS 1889, 210) in oda Venec, posvečen blagi gospe Tereziji Samčevi (DS 1893). V bogoslovju je vplival nanj Fr. Lampe, v Cirilskem društvu se je z vnemo poprijel lit. dela (1891/2 je bil tudi predsednik društva), postal 1889 sotrudnik DS, sodeloval pri Pomladnih glasih ter uredil njihov II. letnik (1892); poleg tega je bil med osnovatelji skrivne lit. družbe AO — Academia Operosorum —, ki naj bi družila mlade duhovniške in bogosl. literate (Iz. Cankar, Obiski 23 in DS 1914, 69). Njegovo sodelovanje pri V (od 1890) ni obilno. Največji vpliv je imel nanj Jos. Cimperman; ta ga je 1890 uvedel v LZ in ga šolal v obliki in jeziku. V Cimpermanovi šoli je k refleksivnosti nagnjeni pesnik iskal primernega izraza zlasti svoji lirski pesmi. Izmed najbolj značilnih osebnih pesmi je cikl Iz lepših dni (LZ 1893), ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se poleg njih že uveljavlja filozofska dialektika (Žal in kes, LZ 1893), s katero značilno vpleta v pesem lastno in tuje življenje in ga razkraja v miselne vrednote. Že ta čas se pojavljajo značilni domislični utrinki iz življenjske modrosti: Dve resnici (DS 1889), Zrna (LZ 1891), Mladike (DS 1893) ali pa dvokitične podobe z otožno antitezo: Srce in čut, Spomin (DS 1889), Bor in grm, Jelka in bršljan, Rakita in potok, Loza in slavec (LZ 1891). — Enako močna stran M.-ovih prvih pesmi je epika, ki se pod Aškerčevim vplivom izoblikuje v balado in romanco z lastno trpko, včasih tudi mrko miselnostjo. Njegovi epični motivi so iz krajevne in slovanske zgodovine ali legende, iz sv. pisma ali pa občne zgodovine in legende, n. pr. Veronika z Malega gradu (DS 1889), Soror Klara Velenjska, cikl Sveta brata, Vitovčeva smrt (DS 1890), Niklot (LZ 1891), Slavina (LZ 1892), Absalon (LZ 1891), Haranova želja (LZ 1892), Dobljena igra, Tigran in Tala, Azma (DS 1892).

Pri LZ je M. pod imeni Bistran, LA, Dolenjec, Filodem, LV, Zdeslav sodeloval do Cimpermanove smrti (1893) in je bil v tistih letih glavni pesnik LZ. Sotrudništvo je sicer že prej odpovedal, ker ga je motil Tavčarjev roman »4000«; ko so mu obljubili, da LZ takih stvari ne bo več prinašal, je ostal zato, » da bi imel kdaj pri njem besedo in lahko odganjal slabe stvari iz njega« (Lampetu 10. nov. 1892; DS 1914, 130). Ta čas je začel že misliti na izdajo svojih pesmi; imel je samih epskih »skoro toliko, kakor vseh v Aškerčevi knjigi« (Lampetu, prav tam). Po Cimpermanovi smrti je ostal samo pri DS in MD, kjer je pozneje oskrboval in urejal pesniški del za Koledar in Večernice (Meško, KMD 1911, 89), se navdušil za versko poezijo (Opeka, Rimski verzi 111) ter napisal mnogo legend, vzgojnih in podučnih pesmi. Za Gregorčičem je prevzel tudi presojo pesniškega gradiva pri tržaški Ski (MP 1932, 206 in še: Kristina, Svojemu učitelju, Ska 1897, št. 4) in bil njen sotrudnik 1897 do 1900. Tu je objavil nekatere značilne ženske pesmi, posebno pa je ljubil v gazeli resnobno šaljivo miselno igro, ki mu je najbolje uspela v šaljivki »Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče (1897).

Razvoj M.-a pesnika se kaže v DS izza 1895. Njegova refleksivnost dobiva dialektično razgibanost in miselno vsebino; pesnik skuša ob svojem predmetu izčrpati vsebinske motive in jih retorično veže v zaokrožen red, ali pa išče končnega poudarka, ki vpliva kot življenjsko dognanje. Take pesmi v slovesni dialektiki so: Bratje, zapojmo (1895), Prijateljem, Ob zapuščenem gradu, Triglavu (1897); Vlahinji, Miruj srce (1896); vrsta gazel Pod mrkim nebom (1895). Ob spominih prijateljem, n. pr. A. Ušeničniku, M. Opeki in dr., odkriva spomine na mladost, svoje trpljenje in sklepe za življenje, oglaša se pa tudi spor s svetom: Svojemu ptiču (1896–8) in trpka odpoved, ki se ustavlja ob smrti in posvetni minljivosti: Moja zgodovina, Moja soba, Naš spomin (1897). Pripovedna pesem se omejuje na romanco, ki s šaljivim paradoksom rešuje življenjska nesoglasja: Literat, Osveta (1897); iz istega razpoloženja je nastal tudi krepki bohinjski ciklus Na deželi in romanca Vzori (KK 1898).

Ljubljana, bolezen, dopust in naglo menjavanje služb na M.-ovo pesniško delo niso ugodno vplivali. Posebno trpko pa je čutil, da ne najde tistega odmeva, kakor tedanja moderna. Finžgarju piše 1899 z Vač: »Na slovstvenem polju vlada pri meni suša. Nekaj imam narejenega, pa se mi ne ljubi pošiljati v svet, ki je zdaj prepojen Cankarjevega duha, kakor šolska goba vode. Narod! Kar hočeš, vse ti storimo, če hočeš, tudi molčimo. Samo nečesa Te prosimo, pusti nas!« (DS 1914, 131). Trpljenje in razočaranje pa je pripravilo v njem nov obračun s svetom in samim seboj. Tedaj se je osebno seznanil z A. Aškercem in vnovič se pojavi pod imenom Novljan v LZ 1899 in 1900, kjer izide ostra romanca Pri stricu, trpko modrovanje V gozdu in osebna filozofska parabola Naprej ali nazaj?, dočim je v DS 1900 popolnoma molčal. V samoti na Kanjščici se mu začno vlivati celi cikli, v katerih se kaže novo razmerje do sveta; ob krščanski filozofiji najde notranje ravnotežje in zadnje absolutno v Bogu in čisti ideji: Gazelice 1–29, Bršljan in bodičje 1–28 (DS 1901), Oddaljenim dušam, Moja sreča, Na mojem grobu (DS 1902). V njih se oglaša tudi kulturna satira in življenjski dovtip, ki dobi v ciklu Trtje in povrtje, Trnjevi šopki (DS 1902), Trnolje (DS 1904) lahkotno, skoraj dnevno obliko. Ta čas začne in na oddihu pri Finžgarju v Želmljem dovrši tudi prepesnitev Joba (DS 1904), globoko zajeto po obliki in jezikovnem bogastvu. Ko se je 1905 vrnil iz Pranthofa, je zlasti škof Jeglič želel, da dobi moralne opore (DS 1914, 169); tedaj je dozorela misel, da se izdado njegove Poezije; izšle so o božiču 1905. Zanje je izbral svoje največje cikle: V gozdu, Gazele, Bršljan in bodičje, epiko izza mladosti, priložnostnice, med katerimi je vrsta elegij materi, med pesmimi pa večinoma idejno liriko. Poezije je sprejela zlasti katoliška javnost kot dokaz svojega pesnika, povzdigovala je njegovo močno idejnost in poudarjala zdravo objektivno lepoto kot nasprotje brezidejnosti in subjektivnosti moderne; pa tudi splošna kritika je sprejela pesmi kot delo klasične oblike in tehtnih misli.

Po Poezijah je M.-ova osebna lirika v smeri življenjske filozofske ostrine dozorevala z veliko močjo. Z globokim pogledom sodi svojo in tujo krivico in ta čas se mu izbrusi tista klasična razumsko čuvstvena antiteza, ki je najznačilnejša za njegovo pesem. Njen prvi poudarek je v težki tercinski zgradbi Na materinem grobu (DS 1906); pesem je glede oblike treba zvezati s prevodom Prešernove elegije »Dem Andenken des Matthias Čop« (DS 1905, 751), ki ga je napravil na prošnjo dr. A. Žigona. Še močneje se pojavlja njegova zrelost 1907: Ljubezen, Ljud in jaz, Klevetnikom, Mnenja. L. 1908 je. višek M.-ove lirike: tu se spoji njegovo osebno trpljenje, lastno spoznanje in filozofsko nagnjenje v skladno, docela osebno in živo celoto. Tu je pesnik povsem svojstven in z lahkoto premaguje tudi obliko svoje artistične šole, n. pr. Življenja pot, Jaz Ljubim svojo dušno bol, Slovenska govorica; najboljši pa je v svoji osebno-objektivni definiciji in refleksiji: Z bičem in lekom, Računimo ugibljemo, Cipresa, Na starem gradu, Pred Bogom, Večnost, Želja. Mimogrede je razvrščal svoje življenjske in kulturno-politične puščice in domislice v Šibrah (DS 1906), Drobljancih (1909 in 1910), dočim je ostal tercinski lit. satirični ciklus Naša pisarija (DS 1909) fragment. Večino te poezije izza 1906 in še nekaj prejšnje, bolj osebne, je zbral 1908 v II. zvezek Poezij (Lj. 1909). Dočim je želel, da pridejo vanj tudi osebne pesmi iz prejšnje dobe, tudi nekatere erotične, se je v pesmi »Naprej ali nazaj?« skril za tretjo osebo in ji dal naslov Puščavnik in Naman (Finžgarju 10. maja 1908, DS 1914, 201). Kakor I., tako ima tudi II. zv. Poezij viden poudarek v pesmih umrli materi, prijateljem in prevodu iz Jeremijevih žalostink. Ta zvezek, ki je pokazal pravo M.-ovo vrednost in njegov napredek, ker je tudi mnogo bolj oseben in neposreden, spričo uspehov sodobne moderne pesmi in ostrega kult. in pol. nasprotja ni našel popolnega priznanja. LZ je prinesel kratko splošno oceno in je hvalil predvsem pesnikovo uglajeno obliko.

Sporedno z razvojem v liriki gre M.-ova dramatika. Prvo njegovo delo je Savel (DS 1891), svetopisemski prizor v jambih. Kmalu začne misliti na klas. zgod. tragedijo in dovrši najprej romantično petdej. dramo Viljem Ostrovrhar (DS 1894), naslednje leto (DS 1895) napiše Kacijanarja, ki sestoji iz slovesnega proslova in dveh petdej. tragedij, Zarja slave in Zarja življenja, in takoj nato (DS 1896) Za pravdo in srce, tragedijo iz slov. kmečkega upora 1573. Vsa tri dela temelje na obširnem zgodovinskem študiju in so pisana z namenom, dati Slovencem visoko klasično narodno tragedijo, zato so občutena po Shakespeare-u in še bolj po Schillerju; zlasti pojmovanje življenjske usode in tudi marsikatera motivna sporednost kaže na neposreden Schillerjev vpliv. Dočim so ta dela napisana v tradicionalnem kvinarju, ki mu teče gladko in polno, je nato zasnoval zgodovinski triptih v prozi: Cesar Friderik na Slovenskem, in sicer I. V Kamniku 1444, II. V Celju 1456, III. v Lj. 1461; dovršil je samo prvi del Cesar Friderik na Malem gradu (DS 1908), ki se je uprizoril 1898 dvakrat v Lj., prvič ob priliki cesarjevega jubileja s priložnostno prerokbo vsem osebam v drami. — Kmalu se je M. obrnil k realistični drami, ki meri v družinsko snov, toda še vedno brez pravega čuta za oder: Krivica in dobrota, 3 dej. (SV 1900), Na odru življenja, 4 dej. (DS 1902), Na ogledih, 3 dej. komedija (DS 1903). Okoli 1905 se je bolj začel zanimati za Ibsena, ki pa ga je pritegnil samo s svojim dialogom, dočim se njegovi nazori o drami in uporabi motivov niso mnogo izboljšali, ko sodi, da je za označbo domačega življenja primerno vpletati komične prizore »v obliki prijetnih idil že zaradi tega, ker vdahnejo v igro samosvoj kolorit in razsujejo žarke na karakteristiko vsega osobja« (Finžgarju 24. jul. 1905, DS 1914, 169). Zato tudi v drami Posestrimi, 4 dej. (DS 1905) ni dramatične sproščenosti, dasi se kaže napredek, in tudi v tridej. glumi Rendezvous (DS 1906) ni komične pristnosti niti v enodej. Prvi april (KMD 1910). Vendarle je ta čas našel boljše razmerje do svojih mladostnih klasičnih dram, popravil Za pravdo in srce (Lj. 1907) in docela pretopil Kacijanarja v enotno tragedijo (Lj. 1910); iz obeh dram veje močno narodno čuvstvo; zlasti v Kacijanarja je vpletel izrazit in sodoben narodno-politični poudarek (II/15). Končno je M. našel ob boljšem spoznavanju majhnega odra v ljudsko igro, sicer še polno slučajnostnih motivov, vendar pa živo snov in pereč problem. Tako mu je po novi predelavi mnogo bolje uspela štiridejanska ljudska drama Stari Jamnik, poznejši Stari in mladi (Lj. 1921), in petdejanski Črnošolec (igran 1909 v Lj.); tudi to delo je po prvi uprizoritvi začel temeljito predelavati in dovršeno preoblikoval dve dejanji, smrt pa mu je delo ustavila in je ostalo v rokopisu. To dramatično ustvarjanje stoji sporedno z njegovo tedanjo liriko: subjektivnost stopa v objektivnost. Prvotni naslov drame Za poklicem (Črnošolec) izraža tudi osnovo drame, ki si jo je pesnik sam zapisal: »Non vos me elegistis, sed ego elegi vos; Si non es vocatus, fac ut voceris; Poklic = notranji nagon, delo, stan (kruh). Veselje in zmožnost. Pota usode. Bedakom posoditi čas, glavo in roko in svojo voljo zatajiti. Multi sunt vocati, sed pauci delecti« (zapuščina). Po naslovih in določeni označbi dejanj, ki se ne ujemajo z izvršenimi deli, je mogoče soditi, da je imel zasnovanih še več dram, n. pr. Rejenka (tridej.), Snubača (enodej. — osebe so druge kot v Prvem aprilu), Pravi čas (dvedej.); Mejnik je poslal MD. Iz zapuščine se je natisnila bogoslovska anekdota Duša v vicah (Sn 1917). Sreče kolo (petdej.) je še v rkp. — Za svoje igre si je rad risal docela realistična pozorišča, tako pri Posestrimih, Starem in mladem itd.

M.-ovo pesniško in književno delo zadnjih let je bilo neprestano snovanje in preoblikovanje. V zapuščini ohranjenem zapisniku 1907–9 je vrsta domislic v prozi, Drobljanci, ki jih je zbiral po datumih in pripravljal za zbirko Strune in strele. V mnogih se kaže njegova značilna ostrina in osebna izpoved: »Kdor hoče za človeštvo uspešno delati, mora imeti za sabo troje šol: šolo pridnega učenja v zavodih, šolo viharnega življenja med svetom, šolo tihega premišljevanja v samoti« (10. apr. 1907); »Črtomiru nekateri zamerijo, da je pustil vero staršev, in sicer večkrat taki, ki so jo sami tudi pustili« (2. dec. 1908); »Ljudje, ki so sami s seboj zadovoljni, so ali omejeni ali ošabni ali oboje« (28. dec. 1908). — Zavzel se je za preosnovo MD in je pripravil ljudsko izdajo Gregorčičevih Poezij z uvodom (1908), za KMD (1909) je oskrbel spis o Gregorčiču in s sodelovanjem bogoslovcev zbral Slov. legende (1910). Smrt je njegovo delo ustavila ob največjem razmahu.

Osnova vsega M.-ovega pesništva je razumska, njegova lit. izobrazba klasicistično zapoznela; zato je njegov razvoj tako počasi napredoval do izčiščene osebnosti. Dolgo se ni mogel oprostiti Gregorčičevega nasledstva in vse idealistične tradicionalnosti izza Stritarja, dasi se mu je njen duh upiral; iščoč svojo lastno obliko je tradicijo razvijal do dialektične variacije in kupletne manire. Skoraj jezikoslovna strast, s katero je študiral Levstika, Miklošiča, staroslovenščino, ruščino in povsod zbiral živ besedni zaklad, je zgostila njegov jezik v polnoglasnost, morila pa je pesniško neposrednost. Kljub vplivu Lenaua, Lermontova, Puškina (ta dva je tudi prevajal; prevodi Lermontova so v rkp., Puškinovi v Ruski antol. 29, 42) je ostala njegova strast pridušena in se celo njegovo razmerje do narave premakne samo v refleksivnost. Zato se kljub bogati zgodovinski reminiscenci in slikoviti prirodi rojstnega kraja in okolice, iz katere je izšel, nikjer ne odgrne čist kolorit in prirodnost, ker je njegovo žarišče »duh misleči«; tudi Preradovićev vpliv se čuti; nekoliko več snovno domačnostnega imajo nekatere njegove pripovedne pesmi. Sam je ob prvem zvezku Poezij ugotovil, da prave pristne Lirike pri njem ni iskati (DS 1914, 200). Poleg zastarele lit. šole in družbe so njegov razvoj ovirale tudi starejše poetike: Freytag, Gottschall, ugodno pa je vplival nanj modernejši katoliški estet Gietmann, čigar Estetiko in Poetiko mu je 1905 poslal škof Jeglič v Pranthof. Morda si je pod njegovim vplivom zamislil predmet »Kristus, smoter poezije« kot peripetijo treh dram (zapisek v zapuščini). Z lit. teorijo se je mnogo ukvarjal in je že v prvih letnikih DS napisal nekaj knjižnih ocen; pozneje je poročal o Hribarjevih Popevčicah (LZ 1899), o Valjavčevih poezijah (LZ 1900), o Sardenkovih Marjeticah (DS 1902), o Meškovih Tihih večerih (DS 1904). Oddaljenost od umetniškega življenja, zastarela usmerjenost in razumska osnova so najbolj škodovale njegovi drami, dočim je v liriki spolnil klic tedanje slov. kat. estetike, ki je mimo moderne zahtevala od pesnika vzvišenih idej in klasične oblike. M. je v resnici pesnik filozofije, ki jo je gradil v KO in Času A. Ušeničnik. — Prim.: Lit. zapuščina, v lasti sester Marije in Helene v Kamniku; Cimpermanova koresp. v lj. drž. bibl. Ms. 484; škof. arhiv v Lj.; S 1910, št. 59–62; Finžgar, Iz zadnjih dni pesnika A. Medveda, S 1910, št. 63; Govor na Medvedovem grobu (ib.); VI. Levstik, J 1910, št. 13; Jelenc, Ob grobu A. M., J 1910, št. 15; E. Lampe, A. M., DS 1910, 183; J. Šlebinger, LZ 1910, 254; Fr. Govekar, Sn 4910, 194; A. Ušeničnik, Čas 1910, 248; Ks. Meško, A. M., KMD 1911, 87; Finžgar, Pesnik A. M., KMD 1911, 89; J. Logar, A. M.-a ni več, Mentor 1910, 147; M-ov nagrobnik, DS 1913, 240; Finžgar, A. M.-u, Mentor 1913/4, 195; isti, A. M. v pismih, DS 1914, 68, 130, 167, 200; isti, Govor ob, odkritju spom. plošče, M 1925, 307; Glaser IV, 84; Grafenauer, Kratka zgod. 260; M-an, Moderno pesništvo in Ant. Medved, Zora XIV (1908), pril. Srednješolec 3, 9; Ad. Robida, Moderne slov. klas. drame in tragedije; Naturalistične in realistične moderne slov. drame; Moderne slov. romantične igre, Čas 1910, 332; 1911, 128 in 351; J. Lovrenčič, A. M. in njegova pesem, Mentor 1914, 5; I. Pregelj, M.-ova lirika; M.-ova dramatika, DS 1923, 53, 119; Wollman 135–42, 159–62, 267–9; Fr. Stelè, A. M. risar, DS 1924, 44. — Ocene: Poezije I: Finžgar, S 1905, št. 290; E. Lampe, DS 1906, 51; E. Gangl, LZ 1906, 182; J. Tominšek, Sn 1906, 217; A. Ušeničnik, KO 1906, 107; — Za pravdo in srce: DS 1907, 563; Fr. Zbašnik, LZ 1907, 764; Ad. Robida, Sn 1908, 60, 95; — Poezije II: Lenard, DS 1909, 90; LZ 1909, 56; Fr. Govekar, Sn 1909, 215; J. Tominšek, Sn 1910, 215; A. Ušeničnik, Čas 1909, 87; A. Breznik, Mentor 1908/9, 99; — Kacijanar: Lenard, DS 1910, 41; A. Debeljak, LZ 1910, 47; Čas 1910, 89; — Črnošolec: Terseglav, S 1909, št. 239; Fr. Zbašnik, LZ 1909, 697; — Stari in mladi: Finžgar, S 1910, št. 97; Fr. Koblar, DS 1922, 236. — Slike: DS 1906, 52 in 1910, 183; ASK 75; Peruzzijeva plastika, M 1933, 250. Kr.