Medved, Anton (1862–1925)

Medved Anton, govornik in pisatelj, r. 6. dec. 1862 na Gorici pri Rajhenburgu, u. 26. febr. 1925 v Mariboru. Izšel je iz kmetske hiše, obiskoval ljudsko šolo v Rajhenburgu in Brežicah, gimn. 1877–85 v Mariboru kot gojenec deškega semenišča, po maturi 1885 vstopil v marib. bogoslovje, v jan. 1886 šel na Dunaj, da bi študiral pravo, pa se že v nekaj dneh vrnil v bogoslovje, kjer je z odličnim uspehom dovršil študije 1889, ord. 1888. Eno leto je bil kaplan v Šoštanju in se pripravljal za teol. rigoroze na Dunaju, 1890–2 je kot kaplan v zavodu S. Maria dell' Anima v Rimu študiral filozofijo in 6. jun. 1892 dosegel doktorat, takoj nato na Dunaju naredil še zadnji teol. rigoroz in bil 21. jun. 1892 promoviran za dr. theol. Vrnivši se domov, je bil 2½ meseca kaplan v Trbovljah, eno leto korni vikar in katehet v Mariboru, jeseni 1893 prišel za veroučitelja na marib. gimn., najprej kot suplent, od 1894 profesor. Tu je deloval do smrti in v vojnih letih poučeval v nižjih razredih tudi slovenščino, nemščino, zemljepis in zgodovino. 1924 je postal papežev tajni častni komornik. Umrl je za pljučnico, ki jo je povzročila zanemarjena hripa. — M. je kot dijak zlagal pesmi in se vadil v govorništvu. Ko je bil v 7. gimn. razr., je pod psevdon. T. Goričlán izšla v Kresu 1884, 140 pesem Otok, o srečnem otoku sloge in vzajemnosti — »kot bratje in sestre ljudje tam žive, veselje in žalost med sabo dele« —, ki ga hoče junaško braniti sovražnih napadov: za M.-ovo življenje programatična pesem. M.-ovi utegneta biti tudi močno retorična pesem Marij na razvalinah kartaginskih in gazela Tvoj sem, Slava! (Kres 1883, 151, 254) s psevdon. Tone. Iz dijaških let je tudi pripovedna pesem Cesar Karol VI. v Mariboru, objavljena v J. Pajkovem opisu Maribora v KMD 1891, 32. V bogoslovju je 1887–9 pisal v verzih in prozi za domači list Lipico, ki jo je 1887– 8 urejeval. Spisi v prozi so filozofske in zgodovinske vsebine in govorniški (ČZN 1928, 128 sl.). V poznejših letih je zložil več nabožnih (n. pr. Pred teboj, o Jezus mili; Kvišku zdaj dežela vsa! [po nemškem]) in priložnostnih (prim. M. Napotnik, Obris cerkve … pri sv. Jožefu više Celja, Maribor 1904, 153–5) pesmi; zadnja iz 1924 je 24 verzov obsegajoči napis na prelitem velikem zvonu mariborske stolnice (gl. Straža 1924, št. 146; E. Lešnik, Šumi, šumi Drava …, CK XIII², 15). Izdal je z življenjepisnim uvodom Gedichte des Hauptmannes Carl Vodovnik-Siegenfeld (Celje 1897) in o tem pesniku iz Šmihela nad Mozirjem pisal v DS 1897, 591–4. V SV 57 (1905) je objavil povest Nesrečnež. — M. je po pravici kmalu zaslovel kot govornik. Močan in prijeten glas, lep nastop in vznesena dikcija so poslušalce osvajali. Zato so ga na vse strani vabili za slavnostnega govornika pri izrednih cerkvenih slovesnostih, narodnih svečanostih (n. pr. odkritju Kremplovega spomenika pri Mali nedelji 1895, Slomšekovi slavnosti na Ponikvi 1900) in večjih društvenih prireditvah. Zlasti pri Slomšekovih proslavah 1900 in 1912 je mnogokje nastopil. Natisnjenih je njegovih govorov zelo malo (n. pr. 5 pridig v njegovi knjigi V Marijinem Celju. Zgodovinske in potopisne črtice, Maribor 1898; Slava vrlemu učitelju! SU 1902; nekaj govorov v DPast; Novi zvonovi v Jarenini, Maribor 1922, 15–31; 5. kat. shod v Lj. 1923, 153–8; An die Veteranen, Maribor 1897; Herr, gib uns den Frieden! Maribor 1918; nekaj nagovorov v izvestjih mariborske gimn. 1915–8). — Ko je bil dovršil študije, je pisal v DS in INK: F. Kosar (DS 1894, 449–53); Rim, središče lepih umetnosti (DS 1894–5); A. Krempl (DS 1895, 641–3); Črtice iz zgodovine lepih umetnosti (DS 1896); Fra Angelico (DS 1898); E. S. Piccolomini (DS 1905); Moj sprehod po staroslavnem Pompeju (INK 1894, 77–83); Na Vezuvu (INK 1895, 83–94); Čudež sv. Januvarija (INK 1896, 94–103). — Ko se je 1898 ustanovil VBV, je M. stopil v krog njegovih sotrudnikov in poleg mnogih poročil in knjižnih ocen objavil tele razprave: Iz časov vernega razumništva (VBV 1898); Zgodovina cerkv. govorništva (VBV 1899, 1900, 1905); O Slomšekovi stoletnici (VBV 1900); Kako ravnati z apostati na smrtni postelji (VBV 1900); Kako je krščanstvo odgajalo narode (VBV 1905); Zgodovina slovenskega cerkv. govorništva (VBV 1906–8); P. Rogerius Labacensis in Abraham a S. Clara (VBV 1910; brani vpliv Abrahamov na Rogerija); Črtice iz vuzeniške kronike (VBV 1914); nekrolog prelatu K. Hribovšku (VBV 1916). — MD je ob 100-letnici Slomšekovega rojstva izdala M.-ovo spominsko knjigo: Knezoškof lavantinski Ant. Martin Slomšek (1900, str. 192), ki v 1. delu opisuje Sl.-ovo življenje in pastirovanje (škofovsko delo prepičlo!) in v 2. ocenjuje njegove zasluge za slov. narod (prim. J. Benkovič, VBV 1901, 240–3, 370–2). V KMD je M. objavil nekaj življenjepisov in priložnostnih spisov: Kard. Miečislav Ledochovski (KMD 1893); Portarturski junaki (KMD 1906); Jugoslovanski Maribor (KMD 1920); 301etnica škofovanja M. Napotnika (KMD 1920); Orlovski tabor v Mariboru (KMD 1921); nekrologa škofu M. Napotniku in župniku Mih. Lendovšku (KMD 1923). — V Mentorju 1922/3 je napisal: Ob 60-letnici Slomšekove smrti. — V izvestjih mariborske gimn. sta izšli dve razpravi: De philosophia stoica eiusque relatione ad christianismum (1900) in Das Edikt von Mailand und seine Bedeutung (1913). — Za 8. gimn. razred je sestavil dobro učno knjigo: Zgodovina katoliške cerkve (Lj. 1912; prim. Čas 1912, 467; I. Svetina, VBV 1913, 92; 2. izd. Maribor 1922). — M. je tudi sodeloval pri sinodah škofa M. Napotnika in za sinodo 1911 sestavil konstituciji o pastirovanju dijakov in o protestantovski propagandi za odpad. Dopisoval je v S, SGp in Stražo. — M. je bil 1905 do 1924 član nadzorstva posojilnice, dalje odbornik Kat. tisk. društva (od 1893), čitalnice, DCM (1900–14 preds.), Zgodovinskega društva (1906–11 odb. namestnik, 1911–7 odbornik, 1917–25 podpredsednik; v društvu je imel 4 predavanja, gl. Kazalo k ČZN I—XX, 27). Največ skrbi pa je posvetil Dijaški kuhinji, ki ji je bil 1894–1924 tajnik, nato predsednik. Da je bil aktiven član Orjune, je legenda. — V politiki je aktivno nastopil samo 1909 kot nadstrankarski kandidat za dež. zbor v slov. trški skupini, pa propadel proti dr. Vek. Kukovcu. Njegova osebna konciliantnost mu je prinesla Mahničev očitek katoliškega liberalizma (RK V, 374). Kot človek je bil ljubezniv, družaben, dobrohoten; osebnega nasprotstva ni poznal in ni o nikomer izrekel ostre sodbe. Bil je odločno naroden, pa drugim vsekdar pravičen in je tudi med Nemci užival velik ugled. Njegov pomen za kulturno zgodovino štaj. Slovencev ni toliko v njegovem pisateljskem delu, marveč v celotnem delovanju, ki ga je vršil kot duhovnik, vzgojitelj in narodnjak. — Počiva na magdalenskem pokopališču v Mariboru, kjer so mu prijatelji in učenci postavili kamenit spomenik z reliefnim portretom in simboličnim reliefom sejavca, delo I. Sojča. — Prim.: M. Napotnik, Govor do semeniščanov (1910) 88; SGp 1925, št. 12, 13; Tabor 1925, št. 47; J 1925, št. 50; S 1925, št. 47, 48; SN 1925, št. 48; F. K(ovačič), ČZN 1925, 168–71; F. Lužar, SU 1925, 87–8; F. Lukman, KMD 1926, 105 (s sliko); Kazalo k ČZN I—XX, 13–5, 27; KCM 1926, 59 (slika 54); KGM 1926, 95; M. Munda, Zgod. pregled lit. in društv. življenja v mariborskem bogoslovju, ČZN 1928, 127 do 129; P. Strmšek, Maribor za svoje dijaštvo (1929) 21 (s sliko), 31–4; Posojilnica v Mariboru 1882–1932, 98. Lkn.