Mayr, Jurij (1768–1840)

Mayr Jurij, protijanzenistični lj. referent za cerkvene in šolske stvari ter 53. krški škof, r. 11. jul. 1768 v Treffenu na Koroškem, u. 22. marca 1840 v Celovcu. Gimn. in menda tudi fil. je študiral v Celovcu, teol. je dovršil v gener. sem. v Gradcu, ord. 22. avg. 1790 za krško škofijo. Bil je kaplan v Naborjetu in Sirnitzu ob Krki, a 1796 župnik v Naborjetu, od koder je kmalu prišel za župnika in dekana v Št. Vid na Glini do 1819. Po Balantovem odhodu je bil imenovan za gubern. svetnika v Lj., kjer je bil obenem stolni kanonik in od 1825 stolni prošt, od 1822 član kmet. družbe, častni član filhar. družbe. V glavnem mestu Kranjske, s katero je bila polit. združena vsa Koroška, a beljaško okrožje tudi administrativno, je imel novi gubern. svetnik 9 let referat za cerkvene in šolske stvari, ž njim zlasti tudi predloge za izbor lokalnih cenzorjev in najbrž, kakor pozneje Stelzich, tudi cenzuro lj. nem. listov. Lj. je zapustil šele v zač. 1828, ko je bil imenovan za krškega škofa (14. dec. 1827, nastopil je 20. apr. 1828). Postal je še član in ravnatelj kor., član avstr. in štaj. kmet. družbe ter kor. stanovski odbornik.

M. je bil »poln sile in najboljše volje«. Če ga je gener. semenišče za janzenistični rigorizem sploh pridobilo, ta reformna miselnost ni bila v njem tako zasidrana, da se je ne bi bil utegnil otresti, čim je uvidel, da se je avstr. vlada ob čuvanju načela o subordinaciji cerkve državi v dobi restavracije vse bolj navduševala za milejšo prakso, nego jo je skušal uveljaviti janzenizem. Ker je bil rojen v nemškem kraju ter imel do 1819 v dušnopast. službovanju le v Naborjetu med župljani tudi Slovence, v Lj, pač ni prišel z znatnejšim znanjem slovenščine, pač pa s protislov. predsodki koroškega Nemca. Ob imenovanju za gubern. svetnika in kanonika v nedomači pokrajini je vsekako že moral imeti sloves spretnega nasprotnika janzenistov: Matevža Ravnikarja, ki je bil priznani najsposobnejši lj. kandidat, sta odklonila gubernij in škof Gruber le iz pomislekov radi njegove janzen. strogosti in trme, a tržiški župnik Val. Prešeren (ČJKZ VI, 190), ki ga je predlagal za Balantovega naslednika škof Gruber, ni bil neopasen protikandidat. Ta usmerjenost je v zvezi z aprioristično zavzetostjo kor. Nemca proti slov. Kranjski tudi povzročila, da 1819–27 odnošaji med kranjsko duhovščino in prosvetnim referentom na guberniju niso bili najboljši: lj. duhovščina, med katero so imeli okoli 1820 pristaši janzen. rigorizma še precejšno in vplivno večino (ČJKZ VII, 190), a bili obenem po večini borci za večje uveljavljenje slovenščine v osnovni šoli in za regeneracijo jezika v slov. nabožni in šolski knjigi, so videli v novem prosv. referentu nemškega vsiljenca ter ga »gledali vedno po strani«, a M. se res »ni trudil, da bi skril svojo averzijo do Kranjske in do njenega klera«.

Lj. janzenisti, vsaj Ravnikar in njegovi ožji somišljeniki, so bili M.-u »mrka in ljudomržna stranka s sektantskim duhom, ki se da težko potolažiti ter v svoji trmi slično angleškim presbiterijancem prav tako malo upošteva ugled zakonite hierarhije kakor ugled najvišje državne oblasti, ako ji prva ni potrebna v dosego njenih namenov«. Ko se je 1820 janzenist Klementini odpovedal ravnateljstvu bogosl. študij, se je M. protivil škofovemu predlogu s kanonikom in stolnim župnikom Humljem na prvem mestu, obrazložil svoj nazor o »sekti« ter naglasil, da bi moral dobiti to službo mož, ki bi bil »v skladu z milimi nazori deželno-očetne avstr. vlade« ter umel janzenistično stranko »krotiti z močjo in pametjo«. Ob takih odnošajih do janzenist. rigoristov preseneča dejstvo, da je začel M. protežirati rigorista Pavška, medtem ko je bil menda tudi do novega škofa Wolfa v hladnem razmerju. — M.-jevi odnosi vsaj do onega slov. preporodnega prizadevanja, pri katerem je imel kot šolski referent besedo, so bili v prvih lj. njegovih letih izrazito neprijazni. V boju lj. konzistorija za popolno slovenizacijo osn. in nadaljevalne šole na Kranjskem, ki sta ga usmerjala pač janzenista Ravnikar in Jurij Gollmayer, je bil M. 1819–22 ljut nasprotnik slov. naporov: zahteval je, naj bi rabili samo nem.-slov. knjige ne le v vseh osn., ampak tudi v nedeljskih nadaljevalnih šolah; očital je konzistoriju, da skuša znanje in pouk nemščine na vse načine ovirati in da je nemščino iz kranjskih osn. šol skoraj docela izrinil; dokazoval je, da pošilja kranjski kmet otroke na Koroško in Štajersko učit se nemščine in da so neuspeha kranjskih osn. šol krivi le poskusi slovenizacije. Kaj je povzročilo revizijo teh referentovih nazorov, ni prav jasno, a biti je utegnila to res uvidevnost, da ima konzistorij le prav. Izprememba M.-jevega stališča je postala očita 1822, ko je predlagal, naj bi ustanovili v vsaki dekaniji po eno ali dve trivialki. z nemškim poukom, medtem ko bi naj imele osn. šole po manjših krajih in nedeljske nadaljevalne šole le slov. pouk in samo slovenske knjige. — Kot referent o cenzuri je imel M. vsaj 1824, ko so prosili Andrioli, Cigler in Holzapfel dovoljenja, izdajati časopis »Slavinjo«, priliko, da opredeli svoje stališče do pomembnega slov. liter. načrta. Njegova odločitev je bila v skladu z novo fazo njegovega stališča do slovenizacije osn. šole. Ugodno rešitev prošnje s Pavškom kot cenzorjem je toplo priporočal, in sicer z razlogi, ki bi delali čast preporoditelju: da »bo študij slovan. jezika, ki pridobiva vedno več ljubiteljev, s pogostejšimi članki te vrste, kakršnih doslej ni bilo dosti, neoporečno veliko pridobil«. — M. je pač nekoliko pripomogel, da skupina janzenist. rigoristov v vplivnih službah v Lj. ni dobivala več pritoka in odmirala zlasti izza prihoda škofa Wolfa. Glede slovenizacije osn. šolstva na Kranjskem je imelo uspeh M.-jevo pobijanje 1819–22, a istotako tudi njegovo popuščanje 1822–7: 1829 je namreč vlada slov. zahtevi v glavnem ustregla. Z afirmacijo knjižnega revizorja Pavška je slov. knjigi nehote pripravil težke dni, a s priporočilom »Slavinje« je propadel, ker je Sedlnitzky, predsednik najvišjega polic. in cenzur. urada na Dunaju, bolj upošteval negativno poročilo škofa Wolfa kakor priporočilo prosv. referenta. Ako je M. imel cenzuro IB, je bil cenzor prve natisnjene Prešernove pesmi. M.-jev odhod v Celovec v zač. 1828 je ustvaril za cenzuriranje Kastelčeve KČ precej novo situacijo: dasi sta upala dobiti M.-jevo mesto Ravnikar in kanonik Mešutar, je ostal zbor lj. gubern. svetnikov vendar le do prihoda Stelzichevega, torej od zač. 1828 do jun. 1834, brez duhovnika, a referat o cenzuri so imeli 6 in pol leta posvetnjaki, ki revizorja Pavška niso pritegovali med cenzorje (n. pr. gub. sekretar pl. Kreizberg, svetnik grof Brandis, sekretar baron Spiegelfeld, prim. DS 1926, 156, 218, 253, 283; ČJKZ VII, 183, 185).

M. je bil 2. krški škof, ki ni bil plemič. Osn. šolstvo v krški škofiji se je 1828–40 razvijalo talko, da število utrakvističnih šol ni nazadovalo: 1825 jih je bilo v glavnih slov. dekanijah 36 poleg 18 nemških, 1833, ko je bilo pač tudi število nemških višje, pa 41 (Rožič, Boj za Koroško, 125, 128). Do logike, da bi moral, kakor 1822 za kranjske, tudi za nekatere podeželske osn. in nedeljske šole med koroškimi Slovencu priporočati slovenizacijo, se ni mogel povzpeti. Slomšekovih slov. kurzov v celovškem sem. ni oviral, a glede bogoslovcev iz krške škofije, ki so študirali na lj. liceju, je krški ordinariat 1832 izjavil, naj bo obiskovanje Metelkovih kurzov za Nemce prosto, za Slovence obligatno (Rožič 125). S kranjskim janzenistom je imel zopet opraviti, ko je 1. jan. 1836 prispel v Celovec dr. Jak. Zupan: M., ki je dobil nalog, da odvrne Zupana od bolestnih njegovih misli, je bil z relegirančevim vedenjem zadovoljen, a je pravilno sodil, da je zanj brezdelje najhujša kazen (urad. spisi o Zupanu).— Prim. Krški škof. šem. (Kidrič, Dobr. 5) za 1794–1809, 1811, 1813–9, 1828–40; lj. škof in kranjski uradni šem. za 1820–7; Hohenauer Fr. Lov., Kurze Kirchengesch. von Kärnthen, Klagenfurt 1850, 98; Prijatelj, Doneski, ZSM 1907, 2, 10; Mal, Čas 1925/6, 247; Mal 262, 265 (slika), 316, 388–92; Žigon, Prispevek o dobi (pismo škofa Wolfa iz 1843), DS 1930, 306. Kd.