Mašek, Gašpar (1794–1873)

Mašek Gašpar, skladatelj in učitelj glasbe, r. 6. jan. 1794 v Pragi, u. 13. maja 1873 v Lj. Oče, Vincenc M., je bil plodovit skladatelj. G. je dovršil 5 gimn. razr., se učil glasbe pri očetu, potem 5 let študiral na konservatoriju. L. 1812 je stopil v rusko službo kot kapelnik v 8. diviziji, v nov. 1815 se je vrnil v Prago, kjer je vodil nekatere cerkvene zbore in pomagal očetu, ki je vodil glasbo v cerkvi sv. Nikolaja na Mali strani. L. 1819 je postal kapelnik stanovskega gledališča v Gradcu in se poročil z operno pevko Amalijo Horny. Že 1820 se je preselil v Lj. kot kapelnik stanovskega gledališča. Tu je v kratki dobi reorganiziral in dopolnil orkester in prevzel tudi vodstvo koncertov v filharm. družbi (pogodba 29. nov. 1820). Filharm. dr. je ustanovila lastno šolo za petje, ki jo je M. otvoril 1. jan. 1821. Izvežbal je zbor 40 pevk in pevcev tako, da je izvajal tudi velika klasična dela. Za lj. kongresa 1821 je M. deloma vodil operne predstave in koncerte. L. 1822 je dobil mesto učitelja za glasbo na drž. javni glasb. šoli (3. dec.) — Glasbena kultura v Lj. je kmalu po kongresu začela pojemati. M. je pač na pobudo ces. namestnika barona Schmidburga poskušal prirejati diletantske operne predstave, a ni uspel; 1826 je morala celó filharm. družba opustiti svojo pevsko šolo. — M. je bil hudo potrt, kar se je poznalo tudi na njegovem poučevanju. Ponovno so ga opozarjale šolske oblasti, da naj porablja šolske ure za pouk, da naj bo točen, naj se ne spušča v prerekanja z učenci, naj bo potrpežljiv in naj vadi učence v petju in instrumentalni glasbi (opomini iz l. 1826–9). L. 1833 je filharm. družba v sporazumu z gubernijem določila 2 izvežbana glasbenika (I. Krombholza in El. vit. Glaunacha), da nadzorujeta glasbeno šolo. L. 1834 je dobil M. grajo, ki si jo je vzel k srcu. A 1836 so mu spet očitali, da je opustil statutarični koncert (takrat mu je umrla žena) in 1841 so bili nadzorniki pri izpitih z uspehi dokaj nezadovoljni. Kritiko je dobil M. v roke, bil globoko užaljen in se pismeno zagovarjal. A pritožbe niso utihnile. L. 1853 (22. avg.) je ministrstvo zahtevalo odstranitev M.-a iz šole, a 22. sept. 1854 je sporočila lj. vlada konsistoriju, da je z odlokom min. za bogočastje in uk z dné 3. jul. 1854 M. z dnem 30. sept. 1854 upokojen; dobil je 225 gld. pokojnine na leto. Na njegovo mesto je imenovala vlada sina Kamila (odl. 10. nov. 1854). M. je ob tej pičli pokojnini težko izhajal. Bavil se je še vedno s skladanjem in s prepisovanjem sekiric. Tudi je ponujal na prodaj svoje starejše cerkvene skladbe (1854 in 1864). — Kot skladatelj je bil M. spreten, dokaj izviren in plodovit. Njegovih del ne poznamo vseh, ampak smo navezani na poročila. Po teh je zložil: 2 nemški operi (»Die Unbekannten« in »Emina«; poslednja baje ni dovršena); 1 nemško opereto (Die Strafbaren). Za cerkev: 5 maš (v Es, d, G, A in eno brez označbe tonovskega načina), 3 mrtvaške maše (v d, g in a), 3 Te Deum, 3 Tantum ergo (v D, E in C), 2 graduala, 5 ofertorijev, Veni sancte Spiritus, Ave Maria, Regina coeli, Ecce sacerdos magnus; s slovenskim besedilom našo »Veliki Bog, nas reve glej«, pesem pri blagoslovu, Vera, upanje, ljubezen. Poleg tega je zložil še slovenske in nemške svetne pesmi, instrumentalne skladbe (variacije, koncerte, plese). Za Koseskega pesem »Kdo je mar«, ki jo je on uglasbil za zbor, je dobil l. 1860 v Pragi nagrado. Uvertura za opero »Die Unbekannten« je 1839 v Šopronju tako ugajala, da ga je tamošnja glasb. družba izvolila za častnega člana. Med zadnje skladbe sodi pač njegov valček »An der grünen Laibach«, ki ga je 1872 posvetil grofici Hermini Sprizenstein. Prim.: LSZg I, 155; LT 1873, 111; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah 88–93; V. Burian, Česká revue 1924, 279 sl.; V. Steska, Javna glasb. šola v Lj. 1816–75, CG 1929, 82, 115, 143; Mal 423 (slika 421); Simonič 296. Slika: Rakuša 65. Mnt.