Maselj, Fran (1852–1917)

Maselj Fran — Podlimbarski, pisatelj, r. 23. nov. 1852 v Sp. Lokvah pri Krašnji pod Limbarsko goro, u. 19. sept. 1917 v Pulkavi (okr. Retz) na Dol. Avstr. Oče Valentin, polgruntar (p. d. Nejče), in mati Jožefa r. Žibert sta imela 6 otrok, Francek je bil med mlajšimi. Ko je v Krašnji dovršil 1. leto šole, so ga po nasvetu župnika Jurija Varla, vnetega narodnjaka, ki mu je ohranil M. lep spomin, poslali v 2. razr. lj. normalke. Tu (1862–5) je pokazal veliko nadarjenost in je bil vedno med prvimi učenci. V 4. razr. in za 1. razr. gimn. ga je med počitnicami poučeval tudi njegov rojak Andrejčkov Jože in ga prvi navdušil za slovenstvo. Tako je M. proti koncu 1. šole (1866), ko je izbruhnila vojna a Italijo, izstopil, da pojde kot prostovoljec nad Italijane. Ker je bil premlad, so ga odklonili, v strahu pred domačimi pa je hodil nekaj časa po Gorenjskem, Koroškem in Dolenjskem, dokler ga niso prignali v Lj. Po počitnicah je napravil sprejemni izpit za 2. šolo in nato živel precej borno življenje med knjigami in dijaškimi igrami. Izmed šolskih predmetov je dobro napredoval v slov., zgod. in zemlj., toda bolj kot s šolo se je ukvarjal z branjem leposlovnih knjig in se v dobi taborov navduševal za narod. Sošolci in prijatelji so mu bili Dav. Hostnik, Ant. Levec, Fr. Podkrajšek (Harambaša) in Iv. Vrhovnik. Ker je težko živel, si je pomagal z instrukcijami, toda instrukcija intimne znanke stotnika pl. Pilpacha mu je postala usodna. Obdolžili so ga razmerja z njegovo učenko in na migljaj šolskega vodstva je M. 22. jan. 1872 kot sedmošolec izstopil. Ker mu je grozila vojaščina, bi se bil rad priglasil kot prostovoljec, toda starši niso dovolili, nato pa je bil v apr. potrjen za 3 leta. Do konca šol. l. je ostal M. v Lj. in instruiral v družini brzojavnega uradnika Iv. Zora. V jeseni 1872 je odšel v Maribor k 10. dragon. polku, naslednje leto pa je bil premeščen k 8. (češkemu) dragon. polku v Št. Jurij pri Požunu (Bratislavi), kjer je ostal 3 leta. Po štirih letih je dal vojaščini slovo in je na novega leta dan 1877 prišel v Lj. Upal je, da dobi primerno službo, toda vse prošnje za obč. tajnika tu in tam, za pom. pisarniške službe pri raznih lj. nar. veljakih so bile zaman. Ker je bila njegova davna želja, da bi študiral za prof. zgodovine, je prosil za sprejem v 4. letnik učiteljišča, da bi si nato kot učitelj pomagal do vseučilišča, toda ker bi ga bili sprejeli le v 3. letnik, se je ves zagrenjen vrnil k vojakom, da po nadaljnjem službovanju morda najde primerne službe v domovini. Toda vojaške suknje ni več slekel: 1879 je napravil izpit za rač. častnika, 1884 postal poročnik, 1889 nadporočnik in 1895 stotnik. Služil je po raznih garnizijah na Dol. Avstr., zlasti na Dunaju in v Dun. Novem mestu, v Košicah na Slovaškem, v Dol. Tuzli (1885–9), v Tridentu (1889–94), v Terezinu na Češkem (1894–900) in končno v Olomucu. Vojaščine ni ljubil, občutil jo je kot »babilonsko sužnost« in mučilo ga je neprestano domotožje; tudi zdravja ni bil trdnega, čeprav je bil zunanje krepak človek. Ker ni bilo upanja, da bi mogel kam bliže domov, se je po 32 letih voj. službe odločil za pokoj. Superarbitriran je bil v Krakovu in na jesen 1905 se je naselil v Lj. Kot upokojenec je mirneje in svobodneje pisal; udeleževal se je dela pri DCM, MS in Pisateljskem društvu, mnogo je hodil na izlete in obiskoval domači kraj. Ko je bil kmalu ob svetovni vojni zaplenjen njegov roman »Gospodin Franjo« in zaradi njega razpuščena SM, je bil poklican pred vojaško častno sodišče (prim. Zbr. spisi IV, 870–91); dolžili so ga veleizdaje in 21. apr. 1915 je prejel odlok, da je izgubil oficirsko čast, 3. jun. 1916 pa je bil konfiniran v Ober-Hollabrunnu in nato v Pulkavi. Baje so konfinacijo pospešili njegovi nadaljnji spisi, ki so bili konfiscirani, dasi jih je priobčil s psevdon. Jože Vesel (Romarji, Sn 1915; Rex Sodomae, Sn 1916). V Pulkavi je živel med konfiniranimi Slovani in Italijani, toda svoje pregnanstvo je težko prenašal. L. 1917 je komisija odločila, da si lahko voli bivališče izven vojnega ozemlja; prosil je za Celje ali Zagreb, toda rešitve in potnega lista ni dočakal; 18. sept. 1917 ga je na sprehodu zadela kap in naslednjega dne je umrl. Začasno so ga pokopali v Pulkavi, po prizadevanju št. peterskih podružnic DCM so ga 21. jun. 1922 prepeljali v Lj. in 24. jun. kot narodnega mučenika pokopali z veliko častjo.

Na Podlimbarskega človeka in pisatelja je vplival idealistični nar. liberalizem šestdesetih let s svojo vseslovansko in južno slov. usmerjenostjo, ki je v poznejših letih dobivala vedno ostrejše oblike. Bil je neomejen narodnjak in je kot Slovan iskreno sovražil avstr. polit. metode. Njegova mladostna nesreča mu je izpodrezala pot k višji izobrazbi in svobodnemu poklicu; postavila ga je v samoto tujih krajev in v veliko domotožje ter mu vcepila pesimistično refleksivnost, da se je čutil v življenju prikrajšanega in osamljenega. Svojo izobrazbo in željo po lepem je skušal pozneje utešiti s krajšimi potovanji. Tako je iz Tridenta 1890 in 1891 potoval v Benetke, 1891 v Milan, 1892 in 1894 v Rim; s Češkega je potoval v Nemčijo: 1896 v Draždane in Monakovo, 1899 v Berlin; kot upokojenec se je spomladi 1907 odpravil preko Trsta v Dubrovnik in na Cetinje (prim. Nekaj besed o novodobnih popotnikih in izlet na Cetinje, SN 1907, št. 211–7), spomladi 1910 preko Splita v Mostar, kot priprava za »Gospodina Flranja«, in spomladi 1914 zopet v Rim, da si nabere občutkov za romarsko povest. Njegovo obzorje je tipično za vojaškega izobraženca starejše dobe, raste iz zaključenih nazorov in se množi z življenjskimi skušnjami; sčasoma si je pridobil tudi precejšnje znanje jezikov: ruščine se je učil že v mladosti in jo je v Tuzli poučeval v častniški šoli; ker je rad občeval z ljudstvom, se je dobro naučil češčine, srbohrvaščine in italijanščine. Vsa njegova izobrazba in doživetja so se sproti oblikovala v dnevniški zapisek in niso mogla v duhovno tuji okolici pognati globljih korenin. Takih zapiskov se je ohranilo 34 notesov in iz njih je povečini rastlo vse M.-evo lit. delo. Kot človek je ostal ves zvest svojemu rojstnemu kraju in se je ob vsakem dopustu vračal vanj; oddaljenost od domačih razmer mu je ohranila slogaško mišljenje in spravljivost v slov. polit. sporih. Dasi je bil odločnih liberalnih nazorov, ga je široka človečnost in mladostna vez na domače življenje ohranila v racionalistični vernosti, ki jo je rad spajal s svojim prosvetljenstvom. Posebno mu je bilo na srcu nar. obrambno vprašanje. Zgled nar. obrambnega dela je pokazal v Moravskih slikah (LZ 1904), v SN 1906, št. 106 in 140 je pisal Korošcem na pomoč! KCM 1907 pa je priobčil spodbudni članek: Slovencem na tujem. — Bil je tudi dobrega srca in je zlasti rad podpiral dijake.

Pisati je začel pod vplivom Jurčičevih uspehov in po zgledu Andrejčkovega Jožeta. V dijaškem listu Zimski večeri je po Juriju Kozjaku začel pisati povest iz turških bojev, prva natisnjena stvar pa sta bila dva soneta »Domovini« (Zora 1872), ki ju je morda poslal Trstenjaku še kot dijak. Izmed pesmi je prinesla Zora (1874) iz te dobe še pesem Na bojnem polju, takoj 1. leto (1872) pa tudi zgodovinsko črtico Peter Veliki. Pri vojakih je začel pisati romantično dramo iz lut. dobe »Milan in Jela«, ki jo je zlasti predeloval v času svojega bivanja v Lj. 1877, ostala pa je v rokopisu (označbo in zgled gl. v Zbr. sp. I. str. I—VI in 423–32). Njegovo pisateljsko delo je nato počivalo do 1884, ko je na Dunaju začel pisati in dokončal v Dun. Novem mestu črtico Krokarjev Peter (LZ 1886), spomin na svoje prvo vojaško leto v Mariboru. Kersnik mu je delo znatno skrajšal. Iz opazovanja bosenskega življenja v okolici Tuzle je po dveh letih napisal črtici Handžija Mato in Markica (LZ 1887); v obeh se kaže velik smisel za pokrajino in toplo čuvstvovanje s človeško usodo. Svoja polit. opazovanja je izrazil v ostri sliki Gospod Plaper, ki je Levec zaradi cenzure ni upal natisniti. Tako se je obrnil spet k domači snovi. Iz spominov na dopust 1888 je nastala mladinska črtica Stričevi darovi (LZ 1889), iz domotožja po domačih krajih in ljudeh slika Plaznik in kirasir Martin (LZ 1889), v kateri je upodobil svojega očeta, in v Tridentu je napisal v spomin svojima tetama črtico Kako sem prvikrat romal (LZ 1890), ki mu jo je Levec skrajšal. V Tridentu je nastala tudi avtobiogr. povest iz dobe, ko je v Lj. 1877 iskal službe, Gorski potoki (KK 1895). Vanjo je vpletel tudi spomine iz svojih dijaških let in prepletal zgodbo z modrovanji in razmišljanji. Delo ni našlo priznanja in M. se je potrt ogibal javnosti. L. 1897 je na Vrhovnikovo prošnjo sodeloval pri slogaškem SL in napisal črtici Sinica in V vojaškem arhivu ter uvodno poglavje »Gabrovčani« iz Potresne povesti. V LZ se je oglasil šele 1902 s posrečeno realistično povestjo Tovariš Damjan. V Terezinu se mu je izza lj. potresne nesreče oblikovala Potresna povest (LZ 1903); snov je zajel večinoma iz poročil v SN in iz domačih pripovedovanj na dopustu, osnovo pa je vzel iz tedanjih polit. bojev na deželi. Prvotno je imela povest tudi uvod, lit. razgovor med »učenjakom« in pisateljem o naši prozi (Zbr. sp. II, 343–9), toda delo samo kaže plitve strani M.-ovega pripovedniškega dela. Ko se je 1900 preselil v Olomuc in je na izletih in manevrih opazoval narodno življenje pri Čehih in moravskih Slovakih, so nastale Moravske slike (LZ 1904), v katerih se navdušuje za narodni, gospodarski in polit. realizem in so mu Čehi in hanaški Moravani zgled zdravega nar. napredka. Svoje kratko bivanje 1905 v Krakovu je porabil za zgod. in popotne zapiske, ki jih je izdal kot Izlet v Krakov (LZ 1907). Ta čas je sodeloval tudi pri KCM s črticami Kdaj sem se smejal (1905), Nekaj o Andrejčkovem Jožetu (1907) in člankom o nar. vzgoji »Slovencem na tujem«. — Odslej je njegovo pripovedništvo dobivalo bolj in bolj nar. polit. smer: vojaška značajka Vojvoda Pero in perica (LZ 1906), Iz starih zapiskov (LZ 1908), kjer vnovič začenja oblikovati svoja doživetja v Bosni in je vanje vpletel tudi predelanega Gospoda Plaperja; avtobiogr. Povest Ivana Polaja (LZ 1909) se dotika nar. odpadništva in izdajstva, v glavnem pa se je M.-u ta čas oblikovalo najobširnejše in najdovršenejše delo Gospodin Franjo (SM 1913), kjer je s široko epiko opisal razmere avstr. okupacijske politike v Bosni in neprikrito pokazal svoje polit. in življenjske nazore. Delo je zaradi svoje in pisateljeve usode dobilo polit. sloves in našlo tudi pravno zadoščenje, ko je viš. dež. sod. 31. marca 1919 zaplembo razveljavilo in preklicalo. Krajši spisi so še Tovariš Kladviček (Lit. pratika 1914) in Pisatelja Janka Ručigaja prvi honorar (LZ 1914). Poslednja dela so prišla pod cenzuro; tako Romarji (Sn 1915), Rex Sodomae (Sn 1916, št. 1–4). V pregnanstvu je pisal vojno satiro Sv. Valentin in Peregrin, po zgledu Tavčarjeve 4000, ki pa ni dovršena; v načrtu je imel tudi širok avtobiogr. roman, ki bi zajel vse slov. nar. življenje od njegove mladosti, zgrajen na osnovi njegovih zapiskov. — Za SM je prevedel 1910 Zeyerjev roman Jan Marija Plojhar in ocenil dr. Mih. Mandića Povijest okupacije Bosne in Hercegovine (Sn 1911). V glavnem sloni vse M.-evo pisateljsko delo na parafrazi lastnih doživljajev: Limbarska gora, Lj., Bosna so središča njegovega razgleda, mimogrede tudi Moravska; širina njegovega pripovedovanja in refleksivna mehkoba ne moreta v globino in je M. kljub svetovni klasicistični šoli ostal bolj pripovedovavec kot umetnik. — Prim.: F. M.-a Podlimbarskega zbrani spisi, ur. dr. J. Šlebinger, I., II. in IV. Lj. 1923–31; F. Ilešič, Podlimbarski, LZ 1917, 1918; Iv. Vrhovnik, Slava Podlimbarskemu! Lj. 1922 (s sliko); O. Župančič, Sn 1914, 123; J. Lokar, LZ 1914, 244; Iz. Cankar, DS 1914, 126; B. Orel, Trudni oficir in demonični diletant F. M.-Podlimbarski, DS 1931; J 1922, št. 146, 148; SN 1922, št. 139, 142–4; S 1922, št. 143. — Slika: ASK 64. Kr.