Marušič, Andrej (1828–1898)

Marušič Andrej, politik, časnikar in nabožen pisatelj, r. 7. dec. 1828 v Štandrežu pri Gorici, u. 16. okt. 1898 v Gorici, pokopan v Štandrežu. V Gorici je študiral gimn. od 1839, bogoslovje od 1847 in bil 1851 ordin. Še pred ordinacijo je sprejel službo domačega učitelja pri grofu Attemsu (1851–8) in postal 1854 na goriški gimn. pomožni učitelj za slovenščino, ki jo je poučeval tudi še kot katehet s presledki do 1865; 1857 je postal katehet za nižjo, 1875 za vso gimnazijo, bil je od 1869 član dež. šolskega sveta, imenovan 1885 za častnega kanonika in višjega ljudsko-šolskega nadzornika za verouk ter jul. 1894 vpokojen. — Slovenščino je vzljubil že v očetovi hiši, kjer je prebiral stare slov. knjige, 1848–9 so vplivali nanj slov. časniki in Koseskega pesmi; tudi versko prepričanje in izrazito zanimanje za cerkvene obrede je imel že iz domače hiše in od očeta. — Njegovi prvi dopisi v ZD (1854–6) vsebujejo verska razmišljanja ob praznikih in poročila o verskih in cerkvenih zadevah. Nadškofu Andr. Gollmayerju je posvetil ob vpeljavi svoj prvi slovenski sonet, tiskan na posebnem listu in v ZD (1855, 112), za zlato mašo himno in opis slavnosti (N 1871, 324), ob 25 letnici škofovanja anonimni tisk Domino Andreae Gollmayr (Labaci 1880) in življenjepis v N (1880, 191, 200, 211) ter pozneje v Vaterlandu. — Ob istem času se je tudi bavil s slov. kulturnimi in književnimi problemi. V ŠP 1854 je nasvetoval, naj bi MD izrinila z dobrimi povestmi neokusne in surove ljudske povesti in legende ali pri pomanjkanju drugih povesti vsaj ponatisnila Svetčevo povest Vladimir in Kosara ter Trdinov Arov in Zman. V tej dobi je bil marljiv sotrudnik N, katerim je poročal o goriškem narodnem gibanju, zlasti o goriški gimnaziji, njenih programih, pouku slovenščine, slov. deklamacijah, šolskih veselicah in dr. Opisal je Ženitovanske šege Slovencev Goriške doline (N 1854), poveličeval Koseskega kot pesnika »veličanskih predmetov« (N 1855) in dal dva zanimiva predloga: Nasvèt višje slovničnice sodnije (N 1855), ki naj kot akademija odloča v spornih jezikovnih vprašanjih, in Besedo o slovenskem knjigoteržtvu (ib.), v katerem je pokazal na nespametne metode slov. založnikov, ki ovirajo razpečavanje knjig. Med važnejšimi dopisi šestdesetih let je omeniti zgodovinski pregled slovenščine v Gorici, zlasti na goriški gimnaziji: Narodnost in slovenščina v Gorici (N 1860), v katerem poveličuje tudi Koseskega nasproti Prešernu, in dopis Važen sklep goriškega dež. odbora gledé na slov. jezik (N 1861), kjer poroča o sklepu, naj bodo dopisi dež. odbora slov. županom slovenski. 1862 so ponatisnile N iz programa goriške gimnazije njegovo pesnitev Prekletstvo in blagoslov ali mavra nad jeziki. Sicer je v teh letih le manj dopisoval, ker je prevajal na slovensko Sejne zapisnike dež. zbora Goriške in Gradiške 1861–3 (Gorica 1861–3), pri katerih mu je pomagal za pravno terminologijo A. Winkler. 1863 je nasvetoval na zboru kmetijskega društva v Tolminu ustanovitev društvenega časopisa Umnega gospodarja (N 1863, 319), ki ga je potem urejeval 1863–5 ter mu razširil delokrog od samega kmetijstva na izobraževanje ljudstva sploh«, kar mu je prineslo očitek, da je kršil štatute (gl. S 1866, 23). Dvomljivo pa je avtorstvo člankov Kje naj bo prihodnja meja med Avstrijo in Italijo (N 1866, 270), kjer predlaga pisec mejo po narodnosti, in O prihodnji uravnavi slovenskih dežel (ib.), ki odobrava združitev Gorice, Trsta, Istre in Kranjske v eno skupino z dež. zborom in namestništvom v Trstu (prim. isti znak goriškega dopisnika v N 1871).

Tako je našel polagoma pot v politiko, kjer je bil konservativen, pristaš katoliške stranke in Bleiweisov »narodni posinovljenec«. Menil je, da zadoščajo N Slovencem še 10 do 15 let, da so Slovenci bolj potrebni nemškega časnika; mlada Slovenija se mu je »gnusila«, Levstik mu je bil puntar, ki ga je treba spraviti iz Lj., in tudi z Einspielerjevim S je bil nezadovoljen (pisma Bleiweisu 1864 do 1865). L. 1867 je ustanovil Domovino, list za primorske in tudi splošne slov. zadeve, in mu bil lastnik, izdajatelj in urednik do konca (1869). Program mu je bil »naprej za vero, za dom, za cesarja«, namen »poučevati v občnokoristnih rečeh, zlasti tudi v drž. in politiških zadevah; vzbuditi domovinsko zavednost slovensko in avstrijsko« ter hoče biti jez potujčevanju primorskih Slovencev; poročati hoče o verskih, cerkvenih in škofijskih zadevah, o šolstvu, uradih, dež. in drž. zborih. Sam je napisal za Domovino Starooglejski obred ali Ritus Patriarchinus (1867), Imena in priimki (ib.), a tudi za drugi in tretji letnik (meni nedostopna) več kulturnih in političnih prispevkov (gl. Marn). Ob spomenici avstrijskih škofov se je zavzel za konkordat, ki mu je bil »cerkvena svoboda«, in persifliral vloge občin za odpravo konkordata; že v prvem letu je polemiziral s Zukunft in Einspielerjevim S, ki mu je zlasti zameril, da je Domovina prinesla program goriškega nemškega tednika, in ga pozval, naj stavi v dež. zboru predlog za odpravo mitnic okoli Gorice (S 1867, 80, 89, 95, 119, 123, 131, 135). Tudi A. D(omicelj) je grajal politiko Domovine in smatral M.-evo v Lj. izrečeno mnenje, da goriški Slovenci ne bodo nikdar privolili v zedinjenje Slovenije, kot osebno M.-evo mnenje, ki se ne zlaga z občnim mnenjem goriških Slovencev (SN 1868, št. 78). — Kot dež. poslanec je zastopal kmečke občine Gorica — Ajdovščina — Kanal 1867–9, bil namestnik dež. odbornika, član odseka za vladne predloge (1869), njega poročevalec o ljudsko-šolskem in o zakonu o realkah in je izpodbijal načelo ločitve šole od cerkve, kateri je hotel ohraniti pravico nadzorovati šolstvo. Podpisal je 1869 Tonklijevo interpelacijo za enakopravnost slovenščine v vseh šolah in uradih, ni se pa pridružil z drugimi slov. poslanci Tonkli-Žigonovi interpelaciji za zedinjeno Slovenijo, kar je izzvalo obširno polemiko. Graški visokošolci so poslali Žigonu in Tonkliju zaupnico (SN 1869, št. 130), ostalim poslancem pa poziv, naj odložijo mandate (ib. št. 131), na kar je izjavil M., da se goriškim poslancem še ni zdel »ugoden čas spravljati na dnevni red Slovenijo«, sicer pa odrekel visokošolcem pravico vtikati se v politične zadeve, dokler ne postanejo možje volivci (N 1869, 378). Graški nezaupnici so sledile številne izjave goriških volivcev proti poslancem, ki se niso pridružili Tonkliju in Žigonu, in končno tudi očitek, da vzdržuje Domovino vlada (gl. SN 1869, št. 131–51). Že ob koncu istega leta je Domovina prenehala (SN 1870, št. 9) in politično društvo Soča ni sprejelo M.-a med kandidate za nove dež.-zborske volitve 1870. Proti njemu je pisal SN in Levstikov Pavliha, kateremu je pošiljal gradivo za goriške zadeve Štefan Širok, le N so zaman podpirale M.-evo kandidaturo, ki je propadel v kmečkih občinah in pri veleposestvu (N 1870, 208, 211, 217, 241, 265, 273, 280, 299, 362; SN 1870, št. 70–3, 77, 81, 85, 91, 95, 127; Pavliha 16, 20, 24, 26). Odslej se M. v politiki ni več vidno udejstvoval, a jo vendar pazljivo zasledoval in nekaj časa še poročal N ali Bleiweisu v zasebnih pismih. Sam je želel ustanovitev nar. katol. političnega društva (N 1871, 96), poročal o preureditvi pol. društva Soče (ib. 126) in bil še v uredniškem nadzorstvu katoliškega Glasa (ust. 1872). Ko je Glas prenehal radi »pomanjkanja duševne in tudi materialne podpore« in se je sklenila sprava, v njeno dolgotrajnost sicer ni verjel, a odsvetoval N o tej stvari pisati (pismo Bleiweisu 1876). N je še dalje dopisoval, kritiziral slovenščino SN (N 1876, 14), napisal Lavriču nekrolog, se spomnil Bleiweisa ob 70 letnici (N 1878, 373) in ob smrti (1881, 386, 397); N in S (1876–83) je poročal o Marnovem Ježičniku; uredil je Gabrščekov koledar za goriško nadškofijo (1895 do 1896) z vsemi tolmačenji cerkvenih časov in določb. — Napisal je molitvenik in pesmarico za srednješolce Jez sem pot, resnica in življenje (Gorica 1873), opisal v lat. in slov. jeziku s pojasnili za ljudstvo velikonočna cerkvena opravila Sveti Veliki Teden in Velika Noč (Gorica 1874) in priredil Načrt za vérouk v ljudskih šolah v nadškofiji goriški (Gorica 1890). Zgodovini goriške gimn. je posvečen spis Epizoda iz kulturne zgodovine goriške … (Gorica 1895); nedovršena je ostala avtobiografija Moja doba in podoba, ki je izhajala v Primorskem listu in izšla tudi v ponatisu (Gorica 1898). — M. je bil vzgojen v predmarčni dobi, nasprotovanje radikalnejšim geslom je izviralo iz njegovega konservativnega in katoliškega prepričanja, deloma tudi iz krajevnih razmer (skupno katoliško društvo Italijanov in Slovencev v Gorici, furlanski značaj Gorice itd.), zagovarjal je mirno sožitje narodov po principu »vsakemu svoje«, narodnost je primerjal žlahtnemu vinu in odklanjal vsako nezmernost. Glavna skrb naj bi veljala slovenščini, ki jo je skrbno gojil in ki naj bi dobila v vsem javnem življenju spodobno in pravično veljavo«. Šifre: X; x+y; A. M.; A. M-č. — Prim.: M.-eva pisma Marnu v drž. biblioteki v Lj.; pisma Bleiweisu, Lončar, NZ 1909, 68–71; M., Moja doba in podoba (slika); Pertrattazioni della dieta di Gorizia e Gradisca; Marn XXX, 27–33; Glaser III, 122–4; Soča 1896, št. 15, 1898, št. 83; Simonič; Lončar 144; Šuklje, Sodobniki 113. Pir.

Marušič Andrej, narodni buditelj, publicist, urednik in cerkveni pisec, r. 7. dec. 1828 v Štandrežu, u. 16. okt. 1898 v Gor. Oče Jožef, kmet, mati Katarina Pavletič. Osn. š. je od 1836 dalje obiskoval v Gor., prav tam od 1839 tudi gimn. in filoz. študije, ki jih je po dveh letih končal (1847). V času srednješol. študija je bil domači učitelj pri Carlu Catinelliju, znanem gor. avstrijakantu; med M-evimi učitelji pa je omeniti vsaj A. Füstra (PSBL I, 399–400). Med 1847 in 1851 je obiskoval gor. bogoslovno semenišče, konec 1851 je bil posvečen v mašnika. Še pred ordinacijo je postal domači učitelj pri grofu Attemsu v Podgori (1851–58), službo je kasneje opustil, ko je postal katehet na nižji gimn. v Gor. Na tej š. je deloval sicer že od 1854 kot pomožni učitelj slov. jezika (slov. je učil tudi še kasneje kot katehet vse do 1865), 1875 je postal katehet za celotno gimn. Od 1869 je bil član dežel. š. sveta, 1885 je bil imenovan za častnega kanonika in višjega osnovnoš. nadz. za verouk, jul. 1894 je bil upokojen. Prav takrat bi postal poreški škof, če bi imenovanja ne bil preprečil tržaški vladni namestnik, 1896 je mesto krškega škofa odklonil. Prvo vzgojo tudi v slov. duhu je prejel že v domači hiši, s slov. pa se je pričel intenzivno ukvarjati v semenišču, kjer je bil njegov prof. tudi Št. Kociančič (M. je o njem kasneje pisal: »Bil je v pravem in priličnem pomenu sramežljiva devičica, mlad, lep, nedolžen in – kakor se je kasneje pokazalo – učen duhovnik, pa govoril preveč mrtvo« (gl. PSBL II, 82–84). Kot bogoslovec se je zanimal tudi za krajevno zgod. V slov. tisku se je prvič oglasil 1854, ko je pričel objavljati dopise v ŠP, ZD in N. Pisal je o cerkv. zadevah, o kult. problematiki (šolstvo) ter o domoznanstvu (npr. o ženitovanjskih običajih na Gor., N 1854) in objavil tudi svoj prvi sonet, posvečen nastopu novega gor. nadškofa Gollmayrja (ZD 1855, 112). S hebrejsko pesmijo se je tega dogodka spomnil tudi Št. Kociančič, ki je bil tedaj skupaj z M. najmarljivejši sodelavec slov. tiska z Gor. Že v Bachovem času je M. začel prikazovati mesto slov. jezika v javnem življenju, 1860 je objavil v N članek Narodnost in slovenščina v Gor., ki bolj odkrito v drugačnem polit. vzdušju obravnava narodnostne razmere. Z uvedbo ustavnega življenja pa dobivajo M-evi članki izrazitejšo polit. vsebino. V sklopu porajajočega se slov. gibanja kaže M. pota svojega polit. nastopanja, ki so popolna zvestoba Bleiweisovemu krogu (kult. pomeni, da se je navduševal za Koseškega in ne za Prešerna), zmernost v pridobivanju polit. pravic, upoštevanje svojstvenih narodnostnih razmer na Gor. in popolna podrejenost cerkveni in drž. avtoriteti. Te sestavine zrcalijo M-evo publicistično dejavnost, ki se kaže pri njegovem skoraj 30-letnem sodelovanju v N ter pri urejanju dveh gor. slov. listov, mesečnika Umni gospodar (1863–65) in tednika Domovina (1867–69). Vendar razširja M. svoje javno delovanje tudi izven časnikarskega kroga, saj postane tudi dežel. poslanec (1867–70) in član nekaterih dežel. organov (namestnik dežel. odbornika, član odsekov dežel. zbora in član dežel. š. sveta). M-evo sodelovanje z organi dežel. oblasti se je pričelo že tedaj, ko je v slov. jezik prevajal zapisnike prvega obdobja delovanja dežel. zbora v Gor. (1861–63). Kot član gor. kmetijske družbe je 1863 sprejel urejanje družbinega glasila v slov. jeziku, ki je pričelo izhajati kot Umni gospodar in bil nato prvi pravi slov. list na Goriškem (1862 je izšel le enkrat Fillijev Lo speculatore goriziano – Goriški oglednik). Poleg strok. člankov je list prinašal po izrecnem M-evem prizadevanju tudi prispevke s polit. vsebino. Zavoljo tega si je nakopal očitek it. članov družbe (odpor so zlasti zbudile M-eve polemike z nastajajočim it. nacionalističnim gibanjem) in list je konec 1865 prenehal izhajati. Že v tem listu se je M. lotil nekaterih temeljnih slov. polit. vprašanj, kot je npr. upravno zedinjevanje slov. ozemlja. 1865 ni pristajal na mrb. program, ker je menil, da bi združevanje Slov. po nekdanjih upravnih mejah zmanjšalo število Slov. na Gor., kar bi bilo škodljivo, »da ob meji preveč ne oslabimo«. Verjetno je 1866 v zvezi z vojno med Avstr. in It. predlagal potek bodoče državne meje na zahodu monarhije; pri tem je stal na načelu, da je treba It. dati čim več Italijanov. Tudi kasneje se ni pridružil programu »zedinjene Slovenije«. S tem v zvezi je značilno pisanje tednika Domovina. Ta list je M. izdajal na pobudo drž. oblasti, ki so nameravale s slov. listom, pisanim v drž. duhu, zajeziti naraščanje it. nacionalnega gibanja na Prim., ki se je zlasti razbohotilo od 1866 dalje. Domovino sta clc. Slovenec in mrb. SN označevala za vladni list in M. je z njima vodil občasne in zelo obširne polemike. Zlasti veliko prahu je vzbudilo Domovinino previdno stališče v zvezi s polit. programom »zedinjene Slovenije«. Ko je 1868 nastalo taborsko gibanje, je bil M. prisiljen sprejeti ta program, a je vendar sodil, da se mora uresničiti »po postavni poti«. Da mu zedinjena Slovenija ni zrasla k srcu, je pokazal konec okt. 1869 v gor. dežel. zboru, ko se ni pridružil interpelaciji za zedinjeno Slovenijo, ki sta jo v zboru prebrala dežel. poslanec dr. J. Tonkli in dr. A. Žigon. Sicer pa je Domovina odigrala važno vlogo osveščanja Slov. na Prim.; M. je zanjo prispeval poleg številnih polit. prispevkov, komentarjev in poročil več domoznanskih člankov (npr. Starooglejski obred ali »Ritus Patriarchinus«, 1867, št. 2, 5, 13, 16; Imena in priimki, 1867, št. 33, 35, 37, 38, 40, 43, 46–52) ter zbral okoli lista več sodelavcev (F. Zakrajšek, A. Žnidarčič, J. Furlani, A. Klodič), ki so za list pisali zanimive prispevke. Ko je list konec 1869 prenehal, se je M. znova oprijel N. Zelo marljivo in redno je dopisoval, tako da je mogel list tudi osrednji slov. prostor seznanjati z gor. razmerami, seveda obrazloženimi na M-ev način in gledanimi z njegovimi idejnimi in polit. stališči. M. se je sicer taborskemu gibanju pridružil, vendar z določeno rezervo, zato se tudi ni pridružil prvemu polit. društvu Slov. na Gor., ki je nastalo v drugi polovici 1869 in dobilo ime Soča. Ustanovitev društva je pravzaprav začenjala razcep v vrstah gor. Slovencev med mlade (liberalci) in stare (konservativci). M. je bil tedaj eden najbolj agilnih v vrstah starih in kot njihov kandidat je nastopal na dežel. volitvah pozno pomladi 1870. Vendar ni uspel niti v kuriji kmečkih občin in niti v veleposestvu. Poraz ga je odtegnil aktivnemu polit. delovanju, saj je poslej postal le še dopisnik N in član gor. čitalnice, katere ustanovitelj je 1862 tudi bil. Lahko le domnevamo, zakaj se M. ni z letom 1872 trdneje oklenil kat. polit. tabora na Gor., ki je imel svoj tednik Glas (1872–75) ter tudi polit. društvo »Gorica« (1873–76). Očitno tudi močna katol. polit. aktivnost ni prijala njegovi taktični usmeritvi, ki je razglašala zmernost. Tudi se ni kasneje ogreval za spravo, ki je z nastopom 1876 skušala ponovno združiti Slov. na Gor. Toda kasneje, ko so se vrste Slov. na Gor. znova razkrajale, se je odločil za Primorski list in ne za Sočo. Od 1870 je M-evo aktivno javno nastopanje polagoma splahnelo. Posvetil se je cerkv. pisanju in za učence sred. šol izdal molitvenik Jaz sem pot, resnica in življenje (Gor. 1873) ter knjigo Sveti veliki teden in velika noč ali cerkvena opravila tega sv. časa v latinskem in slovenskem jeziku, s pravili za duhovne in pojasnili za ljudstvo (Gor. 1874). Kasneje je samostojno izdal še krajši Načrt za verouk v ljudskih šolah v nadškofiji goriški s pristavkom: Načrt za meščansko šolo in za učiteljsko izobraževališče (Gor. 1890) ter A. Winklerju posvečeno brošurico Epizoda iz kulturne zgodovine Goriške ali košček zgodovine goriškega c. kr. gimnazija (Gor. 1895). Posmrtno je izšla njegova knjižica spominov Moja doba in podoba (Gor. 1898); knjižica je ponatisnila spomine, ki jih je pričel objavljati Primorski list (1898, št. 3–29), a ker je očitno M. pisal besedilo sproti, je nadaljevanje prekinila smrt, zato so spomini nedokončani oz. so se zaustavili prav pri času, ko bi M. pričel opisovati svoje javno delovanje od 1860 dalje. M-evi spomini so prav gotovo pomembni za spoznavanje razmer na Gor. predvsem v času med 1848–60. Zadnja leta pred smrtjo je uredil tri letnike Koledarja, veljavnega v goriški nadškofiji (koledar je bil pomemben zaradi leposl. in zgod. člankov, ki jih je prinašal, zlasti prispevki S. Rutarja). M. je zelo samosvoj pojav v slov. javnem življenju na Gor. druge polovice 19. stol. Njegovo spočetno kulturno delovanje (poleg omenjenega soneta ga označuje tudi pesnitev Prekletstvo in blagoslov ali Mavra nad jeziki, v Izvestjih gor. gimn. 1862), ki je bilo osredotočeno predvsem na jezikovna vprašanja (v N je npr. 1855 predlagal razsodišče za sporna jezikovna vprašanja), je kasneje prešlo v zelo pisano publicistiko, ki jo je uveljavljal na svojstven način. Podobno velja za njegovo polit. dejavnost, ki je težila po zmernosti, po previdnem taktičnem postopanju, zoper vsako nasilno spremembo. Zato so bile njegove časnikarske ocene polit. dogodkov tako na Gor. kot drugod po svetu previdne in bojevite le tedaj, ko je branil katol. načela (polemično je nastopal zoper zakonodajo, ki je ločevala Cerkev od š. sistema), ali če so se postavljale ovire rabi slov. jezika v javnem življenju. V gor. razmerah je seveda zagovarjal načela sožitja Slov. in It. oz. Furlanov po načelu »vsakemu svoje«, odklanjal pa je uveljavljanja narodnosti, ki jih je zastopal mladoslov. tabor. Veliko zanimanja je posvečal jezikovnim vprašanjem, zanimala ga je krajevna zgod. Ob smrti je Soča (18. okt. 1898) zapisala, da je bil M. markantna osebnost, ki je »ne bo mogel prezreti nikak ocenjevalec našega narodnega preporoda na Goriškem in na Slovenskem sploh«. O M. do danes še ni bila napisana kaka daljša monografija, ki bi podrobno razčlenila številne niti njegovega vsestranskega delovanje. Pokopan je na pokopališču v Štandrežu; podpisoval se je tudi s šiframi: X, x+y, A. M., M., A. M-č.

Prim.: SBL II, 64–66 (tam navedena lit. do 1933); Gabršček I-II; I. Šorli, Moj roman, Lj. 1940, 52; I. Prijatelj, KPZS, I-V; F. Koblar, Gregorčič; B. Marušič, ZČ 23/1965, 1–30, 211–55; Isti, ZČ 25/1971, 213–41; 1869–1969 – Ob stoletnici štandreške čitalnice, 1969, 38–39; Martin Jevnikar, KolGMD 1978, 80–81.

B. Mar.