Martinak, Henrik (1826–1879)

Martinak Henrik, pravnik in politik, sin Luke, r. 3. jul. 1826 v Kopru v Istri, u. 15. febr. 1879 v Gradcu. Študiral je gimn. in filozofijo v Lj. 1836–42, univerzo na Dunaju, prom. iz filozofije 1845, nadaljeval na Dunaju juridične študije in se pred tretjim rigorozom vrnil 1848 v Lj. Služboval je od 1849 pri mestnem in dež. sodišču v Lj., postal 1852 drž. pravdnik okr. kolegiatnega sodišča v Kočevju, 1856 tajnik svetništva v Lj., 1858 svetnik komitatskega sodišča v Varaždinu, 1859 prvi drž. pravdnik v Zagrebu, bil aprila 1861 dodeljen drž. pravdništvu v Lj., odšel okt. t. l. kot svetnik k dež. sodišču v Celje, okt. 1869 kot drž. pravdnik v Celovec in postal dec. 1871 svetnik višjega dež. sodišča v Gradcu, kjer je umrl pred premestitvijo k najvišjemu sodišču na Dunaj. — Na Dunaju je podpisal marca 1848 adreso dunajskih Slovencev kranjskim dež. stanovom, ki je zahtevala zavarovanje slov. narodnosti na Kranjskem, Primorskem, Štajerskem in Koroškem, pomnožitev osnovnih šol in uvedbo slovenščine v šole, ustanovitev stolice za slovenščino, realke, kmet. šole in kreditnega zavoda, poslovenjenje vseh zakonov, nameščanje dež. jezika veščih uradnikov, ureditev kmetijskega vprašanja, zastopstvo kmetov in znižanje zemljiškega davka. V Lj. je bil provizorični predsednik Slov. društva in je pozdravil na javnem zborovanju maja 1848 deputacijo dunajske Slovenije, govoril proti združitvi Avstrije z Nemčijo in označil kot posledice predmarčnega režima, da se je kmet, »jedro našega ljudstva«, odtujil vsem višjim interesom, da gleda tudi srednji stan samo na materialne dobrine in dobiček, da je inteligenca vzgojena v tujem duhu in da govori jezik, ki nima odziva v slov. gorah (IB 1848, 181). Junija je vodil prvi veliki zbor Slov. društva, bil izvoljen v odbor (predsednik Bleiweis) in bil med najagilnejšimi člani društva, v čigar imenu je sestavljal časopisne polemične članke, pritožbe i. dr. Sestavil je odgovor letaku »Krajnc Krajncam«, zlasti ugovarjal zahtevam anonimnega avtorja po združitvi z nemško zvezo in zahtevi, naj bi se Slovenci učili nemščine (IB 1848, 177). V članku Der slovenische Verein in Laibach — zur Verständigung an die Deutschen (LZg 1848, št. 73–5) se je zavzel za pravice Slovanov, dokazoval, da so bili Slovani branitelji evropske kulture, zagovarjal njih stremljenje po skupnem življenju, poudarjal potrebo izobraževanja in uvedbo slovenščine v šole in urade ter zavračal nemške očitke o slov. separatizmu in rusofilstvu. Nemci naj bi se zadovoljili z intelektualnim gospostvom in ne kratili pravice Slovanov, učiti se svojega jezika in ustvarjati svoje slovstvo. Zahteva po zedinjenju Slovenije ni separatizem, temveč samo upravna sprememba mej nekaterih kronovin. Sestavil je Erwiderung des slov. Vereines na vprašanje anonimnega P. H., ali ni nesoglasja med pravili Slov. društva in njega peticijo na cesarja (IB 1848, 205). Okt. 1848 je stavil predlog za spremembo čl. 1. društvenih pravil in o tem poročal na velikem zboru v nov. S to spremembo se je razširil delokrog Slov. društva, ki je bil najprej omejen na »obdelovanje in omikanje slovenskega jezika in povzdigo domovinniga slovstva in umetnosti«, tudi na politično polje, na »povzdigo slovenske narodnosti v soglasni podlagi pod vstavno avstrijansko cesarstvo, in tedaj varovanje pravic slov. naroda na postavni poti vstave …« Kot član posebnega odseka je sestavil v nov. adreso na cesarja, ki je zahtevala nerazdružljivost Avstrije in odpoklic slovanskih poslancev iz Frankfurta, ter je pri debati proti Bleiweisovemu historičnemu stališču zagovarjal pravo revolucije in naroda. Poročal je v društvu o svojem potovanju po Dolenjskem, ugotovil, da so šole še vedno nemške, in napisal pritožbo na dež. vlado in škofijski konzistorij zaradi neizpolnjevanja ministrskega ukaza o slov. ljudskih šolah (dec. 1848). Februarja 1849 je nasvetoval, naj bo društvo glede frankfurtskih volitev popolnoma pasivno. Ponudil se je tudi za pravna predavanja na obljubljeni slov. univerzi in bil član odseka za slov. prevode, kateremu je sestavil pravilnik. Po zmagi reakcije je še predlagal maja 1849 na občnem zboru spremembo društvenih pravil v nepolitično smer in se nato ni več udeleževal dela pri Slov. društvu. — Razen navedenih člankov, ki so izšli pod firmo Slov. društva, je objavil M. še Die politischen Windfahnen in Laibach (LZg 1848, št. 87), kjer je žigosal lj. oportuniste in vso družbo, ki je prepojena z birokratizmom in aristokratizmom; Nationalität und Cosmopolitik (LZg 1848, št. 90, Politisches Blatt št. 2), kjer je svaril pred navdušenjem za kozmopolitizem: ljudje naj dosežejo na narodni in svobodni podlagi ono stopnjo izobrazbe, na kateri se bo humaniteta rodila iz trhle in ozke meje nacionalizma. Slovensko je napisan samo članek Austria in Slovenci (Slovenija 1848, 49), v katerem je dokazoval, da se Slovenci brez Avstrije ne morejo kot narod razvijati; v nemški zvezi bi bila slov. narodnost uničena, ako bi Avstrija razpadla, bi bila edina rešitev zveza s Hrvati, a tudi v tem primeru bi se morala vdati slovenska narodnost močnejši ilirski. — Njegov sin Eduard, filozof in pedagog, r. 5. sept. 1859 v Varaždinu, 1895 priv. docent graške univerze, 1904 izr., 1909 redni profesor, 1930 vpokojen, živi v Gradcu; daroval je zapuščino svojega deda Luke M.-a drž. bibl. v Lj. — Prim.: Iuventus; rokopisni podatki Eduarda M.-a; fascikel Slov. društva v lj. muzeju; Letopis slovenskiga družtva; Apih 71, 78, 133, 135, 137, 145, 207, 210, 226, 230; Kürschners Deutscher Gelehrten-Kalender 1931. Pir.

Martinak Henrik, pravnik in politik, r. 3. jul. 1826 v Kopru, u. 15. febr. 1879 v Gradcu. Oče Luka, prof. na koprski in lj. gimn. Študiral gimn. v Lj., U na Dunaju, promoviral iz filozofije 1845 in nadaljeval študij juridičnih ved. Služboval pri mestnem in dežel. sodišču v Lj., bil kot drž. pravdnik v raznih krajih, 1859 v Zgbu. Od 1861 služboval v Lj., Celju, Celovcu, 1871 postal svetnik višjega dežel. sodišča v Gradcu. Tu je umrl prav pred premestitvijo na najvišje sodišče na Dunaju. Marca 1848 je M. podpisal adreso dunajskih Slov. kranjskim dežel. stanovom z zahtevo po zaščiti slov. narodnosti na Kranjskem, Primorskem, Štajerskem in Koroškem in z vrsto drugih zahtev (pomnožitev osn. šol, uvedba novih, poslovenjenje zakonov, nameščanje uradnikov, ki obvladajo dežel. jezik, ipd.). V Lj. je bil med najbolj delavnimi člani in tudi odbornik Slov. društva (predsednik Bleiweis). V imenu društva je pisal odločne in tudi polemične članke v Illyrisches Blatt in v Laibacher Zeitung. V članku Der slovenische Verein in Laibach – zur Verständigung an die Deutschen (LZg 1848) zagovarja pravice Slovanov, braniteljev evropske kulture. Dosegel je, da se je doslej pretežno kulturna dejavnost društva razširila na politično. Zanimivi so tudi članki, ki jih je sam podpisal, npr. Die politischen Windfahnen in Laibach (LZg 1848, 87), kjer biča lj. oportuniste in sploh tedanjo lj. družbo, ali Nationalität und Cosmopolitik (LZg 1848, 90), kjer svari pred kozmopolitizmom. V slovenščini je napisan samo članek Austria in Slovenci (Slovenija 1848, 49), v katerem M. dokazuje, da se Slovenci kot narod lahko razvijejo samo v Avstriji. M. je bil pripravljen sprejeti predavanja iz prava na obljubljeni slov. U. Bil je član odseka za slov. prevode, za katerega je sestavil tudi pravilnik.

Prim.: A. Pirjevec, SBL II, 62–63.

L. B.