Marn, Franjo (1846–1905)

Marn Franjo, brat Josipa, slovničar in šolnik, r. 26. jan. 1846 v Dragovškem, župniji Štangi nad Litijo, u. 5. okt. 1905 v Topuskem na Hrvaškem, pokopan v Zagrebu. Z bratovo podporo je študiral gimn. v Lj. (matur. 1865), vseučilišče v Pragi in Gradcu, v š. l. 1869–70 je kot učit. kandidat poučeval v graški »Lehr- u. Erziehungsanstalt des Fried. Kmetitsch« gršč., lat. in zemljepis. Po dovršenem drž. izpitu iz klasične filologije in slovenščine je bil okt. 1870 imenovan za suplenta na zagrebški vel. gimnaziji, kjer je služboval od 1875 kot pravi učitelj in od 1876 kot prof. nepretrgoma do svoje smrti. — Literarno je M. začel delovati že v gimnaziji. Retorična dikcija njegovih treh prigodnic (ravn. Nečásku ob njegovem odhodu v Prago, ob smrti alojz. vodje Jur. Grabnarja in Venec na grob Jan. Bonaču) razodeva Umkov vpliv. Za »Slov. vilo«, ki sta jo 1865 izdala njegova sošolca Celestin in Jurčič, je prispeval (s šifro —r— ) 10 lirskih poskusov in novelo Moč ljubezni, sentimentalno zgodbo o nesrečni ljubezni dveh bitij, ločenih v življenju, a združenih po smrti; kot nabožen pesnik je sodeloval pri Gerbićevi Liri Sionski (1866). Za gled. predstave v Alojzijevišču je poslov. Körnerjvo žaloigro Nikolaj Zrinski (1863) in Wisemanov Skriti biser (1864), v Pragi pa je preložil iz češčine Sabinovo veseloigro Inserat ali Išče se nevesta in Šamberkovo Ultra (ST zv. 2) ter iz nem. enodejanko Oproščeni jetnik. O svojih doživljajih v Pragi je poročal ZD (1865, št. 33, 35; 1866) in SG (1866, 158, 189). Urednika Janežiča je zalagal s poljudnimi, večinoma prirodopisnimi članki: v SV (O toči, 1865; Grom in strela, 1866; Hrana rastlinska, 1867), KMD (O telesni hrani, 1867; Tomaž Hren, lj. škof, 1868), SG (Lastovka, Mravljinske vojske, Življenje pod vodo, 1867; Hči Gustava Adolfa, poleg poljskega, 1868), sodeloval je tudi pri njegovih Cvetnikih. Po bratovem naročilu je za SM spisal Slovnico češkega jezika z berilom (1867) in Hrvatsko slovnico za Slovence (1879); za Nemce pa je sestavil Prakt. Grammatik der kroatisch-serbischen Sprache z berili v latinici in cir. in slovarjem (Zgb. 1887, 1892²). V Zagrebu je M. posvetil svoje moči izključno le šoli; veljal je za odličnega šolnika, ki je videl v staroklasični literaturi temelj vse izobrazbe. Napisal je razpravo »Grčki akuzativ uzporedjen s latinskim i hrvatskim« (Izv. gimn. 1873), a najvažnejše njegovo delo so bili učbeniki za nemščino, ki jih je sestavil večinoma po naročilu dež. vlade od 1882 dalje za vse razrede srednjih in za višje razr. dekliških šol. Za pouk latinščine v 3. razr. je priredil Lhomonda »Urbis Romae viri illustres a Romulo ad Augustum« (Zgb. 1878, 1890², 1899³); po Wohlrabovi knjižnici Die altklass. Realien im Gymnasium je prikrojil Pregled grčke i rimske literature s izvatkom iz starina za gimnazije (Zgb. 1891) in za uspešnejše čitanje Homera je po Autenriethu priredil Homerov rječnik (Zgb. 1892), za katerega je porabil besedni zaklad iz Maretićevega prevoda Homerovih epov. — Prim.: Marn XXX, 60; Glaser IV, 187; St. Bosanac, Izv. gornjograd. vel. gimn. v Zagrebu 1906 (po NV XIV, s sliko); Cuvaj X, 1913, 334–5 s sliko. Šr.