Marmont duc de Raguse, Auguste-Frédéric-Louis Viesse de (1774–1852)

Marmont Auguste-Frédéric-Louis Viesse de, duc de Raguse, prvi guverner Napoleonovih »Ilirskih dežel«, r. 20. jul. 1774 na gradu Sainte-Colombo pri Châtillonu-sur-Seine, u. 2. marca 1852 v Benetkah. Ko je delal 1792 v Dijonu skušnjo za sprejem v artilerijo, je prvič videl Napoleona, postal kasneje njegov velik občudovalec, šel 1796 kot njegov adjutant na ital, bojišče ter odslej v vojaški službi brzo napredoval. V Italiji je 1797 postal polkovnik, med pohodom v Egipet 1798 general, kmalu nato državni svetovalec, po bitki pri Marengu 14. jun. 1800 divizionar. Od marca 1804 do avg. 1805 je bil poveljnik na Holandskem, a mogel prisostvovati 2. dec. 1804 kronanju Napoleona v Parizu in dobil naslov gener. inšpektorja lovcev. L. 1805 je pomagal pripraviti Avstrijcem katastrofo v Ulmu 17. okt., bil s svojimi četami na Štajerskem, prišel 8. dec. do Wiener Neustadta, se vrnil na Štaj. ter dobil 7. jan. 1806 v Gradcu povelje, da zasede Furlanijo. 15. jul. 1806 je odtod odšel proti Dalmaciji ter prišel 21. jul. v Zader. Dočim je imel M. v severni Dalmaciji, kjer je bil civilni guverner Vicko Dandalo, samo oblast vrhovnega vojaškega poveljnika, je dobil v dveh južnih ozemljih tudi civilno oblast: v Boki Kotorski po odhodu Rusov 12. avg. 1807, na ozemlju Dubrovnika pa po 31. jan. 1808, ko je njegov dekret samostojnost stare ljudovlade tudi formalno ukinil. V priznanje zaslug, ki jih je imel M. za uveljavljenje Napoleonove volje v Dubrovniku, je dobil 1. marca 1808 naslov »vojvode dubrovniškega«. Intenzivno je uresničeval v svojem področju razne načrte v dobrobit pokrajin, a je moral po začetku novih vojnih operacij dosedanje torišče ustaviti: 13. maja 1809 je odrinil iz Dalmacije skoz Hrvaško, Kranjsko, Štajersko in Koroško k Dunaju; 5. jul. 1809 se je udeležil bitke pri Wagramu, dobil za zmago pri Znojmu 12. jul. 1809 naslov maršala, taboril v dobi mir. pogajanj 3 mesece pri Kremsu, a imel stanovanje tudi na Dunaju. Že med mir. pogajanji ga je določil Napoleon za upravitelja skupini, ki jo je hotel iz vojaških in gospodarskih razlogov imeti na vzhodni obali Adrije; ko je ustvaril franc. cesar 14. okt. 1809, na dan schönbrunnskega miru, skupino 7 Ilirskih dežel, je odpotoval M. 15. okt. 1809, torej 1 dan pred Napoleonom (Veda I, 126), proti Parizu, da počaka inštrukcij za novo službo; dobil je naslov gener. guvernerja, ki je imel tako za vojaško kakor tudi za civilno upravo skoraj oblast vicekralja, le da je imel prideljena gen. intendanta za finance in gen. komisarja za justico.

Prvi guverner Ilirskih dežel, ki je 4. nov. 1809 odpotoval iz Pariza prati Ilirskim deželam, je bil 35leten mož, ki je imponiral z visoko in strenirano postavo, vedrim, spoštovanje in zaupanje vzbujajočim obrazom ter elegantnim grand-seigneurskim nastopom. Imel je srečno naravo, ki je umela v vsakem položaju iskati in najti pozitivne momente ter se izogibati življenjskemu dolgočasju po maksimi, da »se moraš ob vsaki priliki urediti tako, kakor da bi bilo vse življenje treba pretolči v tej situaciji«. Ljubezen do vojaške službe in vojne je imel v krvi. V mladih letih je študiral poleg vojaških ved matematiko, zgodovino, latinščino, risanje in glasbo, a po zgodovinski, kemični ali anatomični knjigi je segal še vedno rad. Bil je tak knjigoljub, da je imel tudi na vojni v bližini lastno izbrano biblioteko 600 zvezkov. Da si ni osvojil v mladosti k materinščini nobenega drugega živega jezika, je pač občutil kot nedostatek, a le redko je kazal voljo, da ga odpravi, in tako je ob prihodu v Lj. n. pr. nemški in ital. menda le slabo umel. Svobodoumnih gesel franc. filozofov 18. stol., ki se jih je navzel od očeta, ni kazal z žalitvami okolice, ki je bila drugačnih misli, zato se je tem laže odločil, da je začel dvoriti dalmatinskim frančiškanom, ko ga je opozarjala tudi polit. uvidevnost na to potrebo. Imel je pač tudi več konservativnih črt. Framasonske lože je v Dalmaciji že našel (Rad 206, 32–36), a nič ne govori za domnevo, da bi bil pospeševal ustanavljanje novih, ker so ustanovili tudi lj. »Loge Franco-Illyrienne, sous le titre distinctif des Amis du Roi de Rome et de Napoléon« šele 6. avg. 1811, torej po njegovem odhodu. O tlaki in drugih dolžnostih kmeta do graščin je menda že takrat mislil, da »so sicer v velikem nasprotju z današnjimi običaji«, a da so bile v »začetku koristne za obe stranki«. Oženjen je bil že 11. leto s hčerko bankirja Perregeux-ja, toda zakon ni bil srečen. Njegovo občudovanje za Napoleona je še kipelo in ni ga ohladil ob zadnjem obisku v Parizu razgovor s kritičnim mornariškim ministrom Decrès-om. Medtem ko je imel M. sloves odličnega vojskovodje, je mogel svoj dar za organizacijo v drugih področjih tudi v Dalmaciji, kakor že prej na Holandskem, le deloma uveljaviti, ker je Dandalo, ki je bil M.-u že od srečanja 1797 nesimpatičen, ljubosumno pazil, da bi vojaški poveljnik ne posezal v delokrog civilnega upravnika. Med Slovence je prihajal o novem guvernerju poleg drugih govoric še sloves, da je strog, a pravičen in viteški oblastnik, ki skrbi za javno varnost in pota, ljubi gledališče in veselice ter utegne seči v žep za znanost in omogočiti celo izdajo slavistične knjige.

M. že ob prihodu v nove Ilirske dežele do njih slovanskega življa ni bil tako ravnodušen kakor njegov suveren. Ozemlje je že precej poznal. V Dalmaciji in na Dubrovniškem skoraj res »ni bilo mesta in vasi, ki bi jih ne bil obiskal, nobene poti, ki bi je ne bil prehodil«, a nekoliko mu je bilo znanih tudi ostalih 5 provinc, ne izvzemši slov. Kranjske, Istre in »Koroške« (t. j. Beljaškega okrožja). Toda ker so bili M.-ovi stiki s slov. zemljami do jeseni 1809 neprimerno rahlejši od njegovih zvez s hrvaškimi, je umljivo, da o slov. preporodnih prizadevanjih menda še ni imel pojma, medtem ko je istodobna slovanska liter. prizadevanja v Dalmaciji in zlasti v Dubrovniku precej dobro poznal. »Kraljski Dalmatin« je bil sicer Dandalova ustanova ter je izhajal že teden dni, ko je prispel M. v Dalmacijo, toda več ko verjetno je, da je postal prvi hrvaški list kmalu deležen tudi generalovega odobravanja. Ob obiskih Dubrovnika se je M. seznanjal s tamošnjo »ilirsko« družbo literatov. Ti stiki so postali intimni zlasti po 1. marcu 1808, ko se je novoimenovani vojvoda dubrovniški vrnil v Dubrovnik ter so ga 30. maja na »literarni akademiji« slavili s prispevki v raznih jezikih, tudi ilirskem. Menda ni slučaj, da je M. podpisal dan po »literarni akademiji« odlok o ustanovitvi liceja v Dubrovniku, v čigar učnem redu je bila med jeziki tudi »ilirščina«. Podoba je, da je bil M. za upoštevanje »ilirščine« v lastnem delokrogu prav radi dubrovniških vplivov vnetejši kakor Italijan Dandalo, čigar šolska naredba ne govori o slovanskem jeziku niti pri osnovnih šolah. Precejšnjo besedo pri seznanjanju M.-a z dubrovniško literaturo in z »ilirščino« je imel po vsej priliki dubrovniški liter. zgodovinar in filolog Appendini, ki je smel spomladi 1808 posvetiti M.-u svojo »Grammatica della lingua ilirica«. O jezikovnih razmerah ilir. Slovanov je imel M. v pozni jeseni 1809 pač slične nazore, kakršne je razvijal Appendini v uvodu v slovnico: da so stari Ilirci bili Slovani; da je dubrovniško narečje za »sloveno-ilirski« jezik to, kar je bilo atiško za grščino ali toskansko za italijanščino, torej narečje, ki je sposobno, da postane občni književni jezik za »Slovince«, kakor so se imenovali tudi Dubrovničani; da je treba pri javnem pouku mladine obračati pažnjo tudi na učenje »ilir. jezika«, t. j. dubrovniškega narečja Appendinijeve slovnice. Za slovenščino kot poseben jezik je bilo v okviru teh nazorov tem manj prostora, ker se je Appendinijev termin »lingua ilirica« kril z novim Napoleonovim državnopravnim terminom »Les Provinces Illyriennes«, a kakih točnejših izvestij o jeziku slovanskih prebivalcev severnih treh »ilirskih dežel« M. menda še ni imel. Kazno je namreč, da M., ki je ostavil Dunaj že 15. okt. 1809, ni imel niti točnih informacij o vsebini Napoleonovega razgovora z grofom Filipom Cobenzlom na Dunaju v noči od 15. do 16. okt., če je ta sploh govoril tudi o jezikovni diferenciaciji južnih Slovanov, niti vedel, kaj je povedal v dneh od 19. do 25. okt. o Slovencih Kopitar na Dunaju Marcelu de Serres-u, nadzorniku za umetnosti in tovarne v Napoleonovem štabu. M. se je pač obrnil do Cobenzla tudi sam po informacije o Ilir. deželah, bodisi iz Dunaja ali iz Pariza, toda Cobenzl se je v nedatiranem odgovoru opravičeval, da jih ne more dati v zadostni meri; v spomenici 15 strani brez datuma pač obravnava bivši poslanik na Napoleonovem dvoru teme: Population — Production — Bétail — Commerce — Nombre de troupes — Troupes en Croatie — Considérations Générales, a o jezikovnih razmerah ne govori (gradivo ge. dr. Melite Pivec-Stelè). Podoba je, da je vplival M., ki ga je vprašal Napoleon med pogajanji za svet glede bodočih Ilir. dežel, v zmislu Appendinijevih nazorov tudi na Napoleonovo izbiro imena za novo skupino.

V Lj., ki je bila določena za glavno mesto nove državne tvorbe, je prispel M. 16. nov. 1809. Nastanil se je v škof. dvorcu, iz katerega se je škof Kavčič preselil v semenišče. M.-ovi dohodki sprva niso bili v skladu z draginjo in položajem: imel je 144.000 fr. na leto; šele od sept. 1810 je radi posebne prošnje prejemal na leto 400.000 frankov. Tudi mu je nakazal sedaj Napoleon z dekretom 15. avg. 1810 izredno rento 50.000 frankov iz državnih posestev v Mekinjah, Stični itd. Življenje v Iliriji si je uredil tako, da je spomladi, poleti in jeseni bival v Lj., pozimi v Trstu. Iz obeh bivališč je napravil več inšpekcijskih potovanj ter bil tudi v Beljaku, Idriji, Postojni, pri Cerkniškem jezeru itd. Vsaj maja in v začetku dec. 1810 je bila v Lj. ž njim tudi njegova soproga. V splošnem je živel tudi v Iliriji po svoji maksimi in mislil na izpopolnjevanje lastne izobrazbe: uredil si je kemični inštitut ter delal v njem s pomočjo nadfarmacevta Paissé-ja najrazličnejše poskuse, obiskoval botanični vrt, ki ga je za licejske dijake šele on dal urediti, itd. S Zoisom se je seznanil takoj po prihodu v Lj. ter ga vsak teden po enkrat obiskal.

M.-ovo guvernerstvo v Iliriji je trajalo samo poldrugo leto (juridično od 15. okt. 1809 do imenovanja Bertrandovega 9. apr. 1811; prisoten je bil v Lj. od 16. nov. 1809 do 26. jan. 1811, v Trstu do 26. febr. 1811). Vkljub kratkotrajnosti je bilo bogato uspehov in odločilno za razvoj in pomen 4letne franc. vlade v Iliriji. Ključ za razumevanje uspehov je v treh guvernerjevih lastnostih: v bistrem očesu za iskanje primernih sodelavcev; v iniciativi in v samostojnem odnosu do predlogov; v zmislu za posebnosti pokrajin. Iz dolge vrste odlokov, ki jih je M. v Iliriji pokrenil, popravil ali odobril, so nekateri za njegove nazore posebno značilni. Sem spadajo naredbe, pravilniki in razglasi, ki jim je vsebina n. pr.: prva organizacija Ilirije 25. dec. 1809; aplikacija franc. zakonov o angleški trgovini 10. marca 1810; organizacija gozdarstva 5. jun. 1810; 4. jul. 1810 reorganizacija osn. šol, (nižjih) gimn. in licejev ter pretvoritev lj. liceja v centralno šolo (univerzo) po vzorcu, kakor je bila organizirana šola v Zadru (ohranjen je tudi načrt vrhovnega šolskega nadzornika Zellija s 5. maja 1810); glavna cenzura 27. jul. 1810 (ohranjen je tudi načrt cenzorja Benincase s 24. jun. 1810); pravilnik o pouku na centralni šoli 1. avg. 1810; pouk in disciplina na gimn. 5. in 10. avg. 1810; odprava nekaterih prejšnjih davščin 15. nov. 1810; organizacija knjižnic 11. nov. 1811. Ker je M., ki je bil od zač. marca do 26. apr. 1811 v Parizu, dal za dovršitev franc. organizacije v Iliriji iniciativo, a se je komisija za pripravo novega dekreta morala v zmislu cesarjevih naročil sporazumeti z bivšim prvim ilir. guvernerjem ter je menda sprejela vse njegove ideje, odraža pač tudi cesarski organizacijski dekret s 15. apr. 1811, ki se nanaša na vse panoge državnega udejstvovanja v Ilir. deželah, v glavnem še misli vojvode dubrovniškega, medtem ko so nastali pravilniki k temu dekretu in načrti zanje brez njegovega sodelovanja. V Napoleonovih Ilir. deželah reorganizacija uprave, uradne publicistike, pravosodstva, državne samoobrane, prometa in pošte, socialnega skrbstva, pravic avstrijskih vojaških in civilnih upokojencev, financ, kmetiškega podložništva in ostalega gospodarstva, prosvete ter odnosov države do cerkve skoraj ni imela panoge, ki ne bi bila pričala, kako resno je M. zrl na svoje naloge in s kako dobrohotnostjo za narod jih je skušal reševati. Na preorientacijo avstrofilov, ki so imeli ob njegovem prihodu tudi med aktivnimi slov. preporoditelji veliko večino, v frankofile, je skušal vplivati tudi s slavnostmi, z odlikovanji, z odpremo deputacije v Pariz itd. Med vidnimi spomini njegovega guvernerstva za Slovence so bili, ko je ostavljal svoje mesto, poleg raznih reform: prvo vseučilišče v Lj., kateremu je podaril tudi svoj kemični institut, botanični vrt itd. Da bi si napravil tudi Slovence za dolžnike na ta način, kakor Hrvate, katerim je založil 1810 tretji, t. j. ital.-ilirsko-lat. del Stullijevega slovarja, za to ni dobil prilike, a ustvaril jim je za preporodni razvoj pogoje, ob katerih so utegnili preporoditelji spoznati vso razliko, ki je bila v tem pogledu med njim in njegovimi avstr. predniki.

M.-ove poglede na slov. preporod je bistril v Lj. nedvomno ob maršalovih tedenskih obiskih Zois, govorila pa sta ž njim o teh problemih semtertja najbrž tudi Vodnik in Ravnikar. Ker guverner svojih simpatij za slovanski živelj ni skrival ter kazal tudi dostopnost temperamentnega mladega moža za vsako živo novo idejo, so lj. preporoditelji pač kmalu opazili koristi, ki so jih obetale njih pokretu nove razmere. M.-ova uradniška politika preporodu ni bila neugodna. Ne le, da so mogli načeloma ostati v službah vsi domačini, ki so hoteli priseči novemu vladarju, ampak posamezni preporoditelji, kakor Vodnik in Ravnikar, so dobili višje službe, v katerih so mogli preporodu še posebno koristiti. Res je bilo med novimi uradniki mnogo Francozov in več Italijanov, ki so bili v slov. Iliriji ali že pred guvernerjevim prihodom ali dobili mesto v dobi M.-ovega guvernerstva, toda, kakor prvi guverner ali intendant d'Auchy ali vojni komisar Siauve, so na slovanski živelj tudi izmed ostalih zrli dobrohotno in uvidevno prav oni, katerih položaj so morali preporoditelji upoštevati, n. pr.: prosvetni nadzornik Zelli, ki je prispel v Lj. menda apr. 1810; Benincasa, ki je prišel za glavnega cenzorja menda jun. 1810 ter bil obenem prvi urednik »Telegrafu« od 3. okt. do nov. 1810. — V skladu z M.-ovim izbiranjem uradništva je bila njegova jezikovna politika. Vse njene opasnosti za preporod so bile le navidezne. Da je imel francoščino za »vladni in armadni jezik«, jo uvajal v urade, skrbel, da se je nauči v višjih šolah ves domači inteligenčni naraščaj, ter ji torej skušal dati nekako isti položaj, kakršnega je imela prej nemščina, za Slovence ni vsebovalo niti približno iste raznarodovalne opasnosti in za preporod ne iste ovire, ki sta bili prej v predpravicah nemščine: kompaktno franc. ozemlje ni mejilo na slov., zato širjenje francoščine nikoli ni moglo pomeniti obenem opore za potiskanje jezikovne meje proti slov. jedru. Toleriranje nemščine v šoli in uradu v večjem obsegu nego ji je šlo, je bila le začasna koncesija spričo dosedanje tradicije in vzgoje slov. Ilircev. Protežiranje italijanščine je bilo z ozirom na dosedanji položaj tega jezika v obmorskih krajih Ilir. dežel neizogibno, vendar govori več okoliščin za to, da sta Zois in Vodnik že M.-a prepričala o pravilnosti teze, ki jo je podčrtal Vodnik za Bertranda v spomenici dne 23. jul. 1811: da italijanščina med Slovenci ne more postati splošni jezik. M.-ova protekcijska vnema za »ilirščino«, t. j. Appendinijevo dubrovniščino, se je kazala vsaj nekaj časa po vsej priliki sicer v guvernerjevi nameri, da jo napravi tudi med Slovenci za splošni slovanski literarni in državni jezik. Dubrovniški literat Sivrić, ki je prispel v Lj. apr. 1810 obenem s Zellijem, pač ni prišel samo radi poučevanja častnikov v ilirščini, saj je pisal Benincasa še 10. jul. 1810 Budroviču, ki ga je vabil kot ilirskega prevajalca k Telegrafu, le o italijanščini in ilirščini, da jih »vlada (t. j. M.) priznava in protežira«. Vest, da hočejo napraviti Sivrića za profesorja ilir. jezika v Lj., ki jo je prejel Kopitar pred 21. apr. 1810, pač ni bila povsem iz trte izvita, dasi ni šlo za izvršeno dejstvo, kakor je Kopitar poročal Dobrovskemu. Toda v 2. pol. 1810 se je M., pač pod vplivom Zoisovih in Vodnikovih dokazov, že nekako sprijaznil z nazorom, da je treba upoštevati v Ilir. deželah dva slovanska literarna jezika, namreč na jugu »ilirščino«, na severu slovenščino: ko je nastala s šolsko naredbo 4. jul. 1810 potreba novih slovanskih šolskih knjig, jih je začel Dubrovničan Bertolini, ki je bil od 1. sept. do 30. nov. 1810 v Lj. pri glavni cenzuri tajnik in tolmač, pisati v ilirščini, a Vodnik v slovenščini; Sivrić je jeseni 1810 ostavil Lj., a ilir. stolice niso ustanovili niti pod M.-om niti pozneje. Sicer se ideje, naj bi ilirščina kot lit. jezik izpodrinila slovenščino, M. še ni povsem otresel, kakor se je tudi drugi niso: 1. dec. 1810 je pisal Benincasa Bertoliniju v Trst, da so se pojavila različna mišljenja glede jezikov, ki se naj upoštevajo za prevajanje bodi Telegrafa bodi učnih knjig; do 20. dec. 1810 je dobil Kopitar na Dunaj zopet informacijo, da »mislijo v Lj. napraviti ilirščino, ne kranjščine, za jezik nižje šole in za pismeni deželni jezik«; do 14. jun. 1811 je dobil Primic v Gradec izvestje, da Francozi »Raguzejsko ino Dalmatinsko bolj čislajo, kakor Kranjsko«; Vodnik je še 23. jul. 1811 čutil potrebo, da brani v posebni spomenici novemu guvernerju Bertrandu načelo, »naj se ali prevajajo akti v obe narečji (ilirščino in slovenščino) …, ali se pa najde spretna roka, ki bi si mogla upati, prirediti prestavo tako, da bo razumljiva obema«. Vendar je bilo vprašanje v prilog ogroženi slovenščini že rešeno, in sicer s šolskimi knjigami onega Vodnika, ki je govoril o umetni prireditvi »za oba«, t. j. za Srbohrvate in Slovence, le iz zavesti, da je taka prireditev nemogoča.

Tudi med ostalimi institucijami, ki jih je M. uvedel, podpiral ali toleriral, ni bilo nobene, ki bi v primeri s prejšnjo avstr. dobo večala opasnost za slov. preporod. Sem spadajo: cenzura, novi uradni list s franc. tekstom na prvem mestu, gledališče s pretežno ital. predstavami, kazinsko društvo itd. Guverner, ki je 27. jul. 1810 ustanovil cenzuro, je sam želel, naj dovolijo »cenzorji objavi knjig čim več svobode«. Časopisov je izhajalo ob M.-ovem prihodu v Lj. v Iliriji troje: v Lj., kjer je LW že prenehal, še nem. LZg pod uredništvom F. Peeseneggerja; v Trstu ital. Osservatore Triestino; v Zadru uradni ital.-ilir. Kraljski Dalmatin. Il corriere illirico, ki ga je napovedoval oglas s 1. febr. 1810, ni izšel. Kraljski Dalmatin je izšel 1. apr. 1810 zadnjič, a M. je 27. jul. 1810 odločil, da bo izhajal novi uradni list glavne cenzure po dvakrat na teden ter imel 2 izdaji, »eno v francoščini in nemščini, drugo v italijanščini in ilirščini«.

Kdor hoče pomen dejanskega upoštevanja pisane slovenščine v Iliriji za M.-a ter slov. preporod pravično oceniti, mora primerjati franc. dobo s prejšnjo z ozirom na vse panoge pritegovanja slovenščine. Novih panog pritegovanja slovenščine je malo. — V področju armadnega jezika M. Slovencem ni dal one koncesije kakor hrvaškim graničarjem, za katere je dal prevesti v ilirščino franc. naredbo o manevriranju. Da bodi za Slovence armadni jezik zdaj francoščina, kakor je bila prej nemščina, se je zdelo tudi preporoditeljem tako umljivo samo ob sebi, da je celo prireditelj »Pesmi za Brambovce« menda pozabil Primčev poziv s 3. sept. 1808, naj bi Kopitar za brambovce »preslavenil vojskne besede (Commandowörter)«. — Pri novem urejevanju notr. uradnega jezika je ostala slovenščina brez upoštevanja, kakor je bila prej: M. in nasledniki so uvajali francoščino, a kjer to radi neznanja ni bilo mogoče, so tolerirali nemščino, oz. na zapadu in jugu italijanščino. Radi tradicije so bili Slovenci v slabšem položaju od sosedov v obeh ilirskih »Hrvaških«, kjer so še nadalje uradovali ne le latinski, ampak tudi hrvaški, in to menda celo franc. intendanti. Pridobitev so bili sicer slov. napisi na oblekah postiljonov in pismonoš, ki jih je naročil d'Auchy, toda novi uradni pečati so imeli le franc. Besedilo, kakor prej le nemško. — Uradna publicistika je pritegovala slovenščino le redko v področja, kjer že ne bi bila imela prej skromnega kotička. Da so v objavah važnih odlokov in razglasov dodajali franc. izvirniku mimo nem., ital. in ilir. prevodov tudi slov., to vsaj na Kranjskem ni bilo tako novo, ker so tudi avstr. oblasti objavljale take slov. prevode za Kranjce že izza 2. pol. 18. stol. Za slov. prevode vojnih oglasov, ki so bili izza 1797 novost Francozov, M. ni imel prilike. Da so slov. prevodi pod M.-ovim naslednikom postajali redkejši ter je med izpričanimi prevod z datumom 4. dec. 1812 (MHK 1853, 16; LZ 1888, 376) menda poslednji, je morda v zvezi z Bertrandovo štedljivostjo (Melita Pivec-Stelè). — Ako sta skušala Zois in Vodnik pridobiti M.-a za novost, da bi upošteval slovenščino v uradnem listu, se jima to ni posrečilo: v smislu odloka s 27. jul. 1810 je iskal cenzor in urednik Benincasa pač ilir. urednika, ne pa tudi slov. Poleg franc. izdaje, ki je izhajala od 3. okt. 1810 do 26. sept. 1813, je imel Télégraphe Officiel des Provinces Illyriennes le še ital. in nem. izdajo, obe že v M.-ovi dobi: ital. vsaj od 3. okt. do 29. dec. 1810 in od 1. jul. do 30. sept. 1812, nem. vsaj od 2. jan. 1811, ko so združili LZg s Telegrafom, do 24. avg. 1813. Medtem ko je namera, izdajati uradni list tudi v Ilir. jeziku ter nadaljevati tradicijo Kraljskega Dalmatina, sicer obstojala, a so jo preprečile posebne prilike, slov. izdaje uradnega lista ni bilo v načrtu, a Slovenci v M.-ovi jezikovni politiki, ki je pri posameznih izdajah lista računala tudi s številom naročnikov, niso mogli videti opore za obnovitev poskusa, ki so ga v Vodnikovih N 1797–800 že imeli. Podoba je, da preporoditelji tega M.-u in naslednikom niso posebno zamerili, ker je tudi Primic 14. jun. 1811 priporočal Kranjcem le ustanovitev slov. bogoslovnega časopisa. Uresničenju tega načrta je bil nasproten pač tudi Napoleonov edikt s 3. avg. 1810, po katerem je smel imeti v franc. cesarstvu vsak departement samo po en list. Da pa je prvi Telegrafov urednik Benincasa bil pripravljen prinašati semtertja v uradnem listu tudi slov. poetične prispevke, kažejo njegove priprave za 15. avg. 1810, med katerimi so bili »poetični sestavki v 4 jezikih, tudi v kranjščini« (Vodnikova Ilirija oživljena?). Ker Télégraphe takrat še ni začel izhajati, je v M.-ovi dobi ta objava izostala, pač pa je prinesel list Vodnikovo Ilirijo oživljeno 31. jul. 1811 pod drugim urednikom Beaumesom. Slov. verzi v tujem listu so bili skoraj novost, ker je bilo od prvega in zadnjega precedenčnega primera v »Merkische LZg« z dne 21. nov. 1789 preteklo že skoraj 22 let, a je objavil Jarnik v Carinth. prvo slov. pesem tudi na koncu jul. 1811. Tudi slovenističnih člankov v tujem jeziku, kakor pred njim v obilnem številu Stadelmannov LW, uradni list v M.-ovi dobi še ni prinašal, ker je pred Nodierjevim uredništvom prvi članek te vrste ocena Vodnikove pesniške zbirke iz 1806 in Ilirije oživljene v štev. z dne 31. jul. 1811. — V pravosodstvu so poznali slovenščino tudi sedaj, kakor prej, le sporadično za zapisovanje priseg, dočim ste nemščino z njenega privilegiranega položaja izpodrivali v prvi vrsti francoščina in le deloma še italijanščina. — Veliko novo oporo slov. preporodu pa je pripravila M.-ova jezikovna politika v področju šolstva, dasi ne enako v vseh šol. panogah. Njegove jezikovne določbe za višje šolstvo so se na slovenščino prav tako malo ozirale kakor prejšnje avstr.: na licejih in na centralki naj bi bil po šol. naredbi s 4. jul. 1810 učni jezik francoščina, oz. italijanščina, pod pritiskom posebnih prilik tudi latinščina; nezadostno znanje francoščine je povzročilo, da je predaval na centralki v prvem njenem šol. l. samo 1 profesor franc., izmed ostalih pa 1 nem., drugi lat.; polagoma je bilo franc. predavanj vedno več. Kdor pozna stanje slov. liter. jezika in slov. literature v M.-ovi dobi, more priznati, da upoštevanje slovenščine v viš. šolstvu za dobršen čas še skoraj ni bilo mogoče, in to tudi v pouku retorike ne. Izredna smotrnost M.-ove jezikovne politike pa se odraža v dejstvu, da je upošteval slovenščino brez ozira na dosedanjo prakso v onih šolah, kjer se ni bilo treba ozirati na slov. liter. zamudništvo: v osn. in sred. šoli. V skladu s Zellijevim načrtom s 30. maja 1810 je določil namreč M. za učni jezik osn. šol in gimn. (= današ. niž. gimn.) materinščino, a v zmislu Zoisove in Vodnikove razlage so prisodili v severnih deželah to vlogo slovenščini. Že načelo, naj bo slovenščina učni jezik osn. šole, je bila v zvezi z uradnim priznanjem samoslov. šol. knjig za Slovence velika pozitivna novost v primeri z avstr. prakso, ki je dovoljevala slov. tekst tudi za osn. šolo na kmetih le v spremstvu nemškega in samo kot sredstvo za dosego glavnega namena »nem. šole« na slov. tleh: da se slov. otrok čimprej nauči nemški. Slovenščina kot učni jezik niž. gimn. pa je bila novost, o kateri si slov. preporoditelji pred M.-om niti sanjati niso upali. Ob teh predpisih glasovi po slov. stolici niso bili v doglednem času več potrebni, ker je bila slov. gimn. za slov. jezikovno šolanje naraščaja neprimerno več vredna kakor pa n. pr. po Kopitarjevem načrtu tujejezična predavanja o slovenščini na liceju, ki jih je poslušal dijak, kateremu je prej nemščina kot učni jezik skozi 8–12 let ubijala slov. jezikovni čut. A da se ti M.-ovi predpisi niso mogli v dobi Ilirije v vsem obsegu uveljaviti in da je nemščina ohranila v gimn. in semtertja tudi v mestni osn. šoli več pravic, nego jih je bilo v skladu z naredbo 4. jul. 1810, temu niso bili krivi niti M. niti njegovi nasledniki, ampak stare slabosti preporodne akcije: malo število učnih moči, ki so bile usposobljene za novi učni jezik; nedostatek knjig; sporadičnost preporodne miselnosti. — M. se slov. prerodu ni približal tako, da bi ga bil izrečno propagiral, toda razlika med njim in njegovimi avstr. predniki je bila v tem pogledu silna in vsakomur opazljiva: Nemci so imeli gojitev slov. jezikovne kulture za zlo, ki je potrebno le začasno ter odpade samo ob sebi, čim bi germanizacija dovolj napredovala, M.-u je bila to jezikovnokulturna bodočnost; Nemci so preporodna prizadevanja samo tolerirali, M. je dal preporoditeljem prosto pot, da odkažejo gibanju tempo in obseg po svoji volji in sposobnosti. Položaj, ki ga je omogočil M. slovenščini v osn. in sred. šoli, je moral v doglednem času roditi upravičeno zahtevo po uvedbi tega jezika še v druge ustanove. — Pravilnost te teze izpričuje tudi vpliv, ki ga je imela M.-ova jezikovna politika v kratki dobi franc. Ilirije. Da so mislili Ljubljančani ustreči M.-u 17. maja 1810 s slov. transparentom na rotovških oknih, a 15. avg. 1810 s slov. dobrodošlico na dež. hiši, je bilo skoraj nekaj povsem novega, ker je bil takšen poskus 1797 izpričan prvič in zadnjič. Kako je vplivala M.-ova jezikovna politika na mladino, kažejo verzi, ki si jih je zapisal gimnazijec Grum v svoj primerek »Pismenosti«. V privatni korespondenci so začeli preporoditelji nadomeščati nemščino s slovenščino že v prejšnjem desetletju, a sedaj so se te priče o preporodni zavesti množile. Prvič se je zgodilo, da je upal šolnik (Ravnikar) rojstne kraje dijakov vpisati v šol. katalog po slov. nazivih. Število inteligentov, ki so začeli misliti, da morajo svoj priimek pisati s slov. črkopisom, se je množilo. Na kvantiteto slov. književne produkcije je utegnila sicer vplivati doba radi kratkotrajnosti nekaj slabše kakor pri Hrvatih, namreč le v šol. področju, a prezreti se ne sme, da je mogel takrat slov. pesnik prvič brez hinavščine družiti državni in svoj narodni patriotizem (Vodnik). Kar se tiče šol. knjig, so se Slovenci z določili M.-ovimi bolj okoristili kakor njihovi hrvaški sodržavljani: Vodnik jih je priredil 6 in od njih 4 natisnil. Ob vsem tem je pač le slučaj, da pomeni doba Napoleonove Ilirije v poskusih, spraviti slov. besedo tudi na lj. gledališki oder, menda zastoj: vsaj M. bi se bil jedva protivil obnoviti Linhartovega poskusa. Zelo viden je pa vpliv M.-ove šol. politike v Primčevem graškem, Jarnikovem koroškem in v Kopitarjevem krogu ter v raznih ukrepih graških in dunaj. oficialnih krogov.

Po odhodu iz Ilirije je bil M., ki ga je določil Napoleon vsaj že v zač. apr. 1811 za poveljnika armade na Španskem in Portugalskem, bivšemu tovarišu svoje mladosti samo še 3 leta zvest: 26. apr. 1811 je ostavil Pariz, reorganiziral vojsko na Portugalskem, a bil pri Salamanki 22. jul. 1812 premagan in ranjen; še pred okrevanjem je 1813 prevzel poveljstvo 6. zbora, se udeležil glavnih bitk na Nemškem ter bil pri Leipzigu zopet ranjen; vodil je svoj zbor na Francosko, se udeležil raznih bitk, bil poverjen z obrambo Pariza ter tudi še v bitki pred Parizom 30. marca 1814 storil svojo dolžnost. Toda sedaj je napravil M., ki je vero v Napoleona izgubil že na Portugalskem, prve korake, ki so postali usodni za njegov sloves, zlasti pri Francozih: brez vednosti svojega suverena se je začel pogajati s sovražnikom, sklenil 4. apr. s svojimi generali, da prizna provizorično vlado, dal s tem vsaj povod za odpad 6. zbora, dasi je odšla vojska menda brez njegove privolitve z določenega mesta, ter pospešil Napoleonovo katastrofo, čeprav bi jo bil jedva mogel definitivno odvrniti. Odslej se v očeh demokratičnih Francozov ni mogel več rehabilitirati, ker je ostal zvest Bourboncem ne le od 5. apr. 1814 do 20. marca 1815, ampak tudi v dobi Napoleonovega povratka in ves čas druge restavracije: po naklonjenosti Ludvika XVIII. je obdržal dostojanstva, postal paire ter dobil kompanijo garde, oz. bil od 1. jan. 1816 med 4 maršali, ki so se menjali v poveljevanju kraljevske straže; dasi ni odobraval ordonanc z dne 25. jun. 1830, je ob zač. jul. revolucije 1830 vendar dobil poveljstvo nad četami v Parizu, a se zaman trudil, da uduši upor; 16. avg. je s Karlom X. zapustil Francijo ter ostal emigrant, a izgubil dostojanstva. Kot emigrant je imel stalno bivališče od 18. nov. 1830 na Dunaju, od 1841 v Benetkah. Z Dunaja je često potoval, med dr. 1834–5 po orientu. — Ker je iz prodaje posestva svojih dedov pri Châtillonu-sur-Seine rešil le 12.000 fr. letne rente, bi se mu bilo po izgubi službenih dohodkov slabo godilo, da se ni okoriščal z dobrim spominom, ki ga je ostavil v Iliriji: že 1815 in ponovno 1819 mu je cesar Franc v nadomestek za dotacijo iz državnih posestev na Kranjskem dovolil rento v znesku 50.000 fr. na leto. Slov. Ilir. dežele s Trstom in Lj. je videl še 1833, ko je potoval iz Benetk proti Dunaju. — V emigraciji je M. mnogo pisal ter izdal: Voyage en Hongrie (itd.), Paris 1837 (4 zv.); Voyage en Sicile, 1838; Esprit des institutions militaires, 1845. Mimo potopisov je urejeval tudi ostale svoje spomine, v katerih je obdelal dobo od svojega rojstva do 1841; izšli so v 8 zv. šele po njegovi smrti (franc. »Mémoires« v Parizu 1856, 1857³; nemški »Denkwürdigkeiten«, Halle 1857). V spominih se opazljivo trudi, da postavi v čim ugodnejšo luč sebe in svoje delo in da ovrže mnoge očitke, a nikdar ne neha biti vnet franc. patriot in vkljub »Judežu«, s katerim ga je označil razjarjeni Napoleon še v svojem testamentu, skuša biti pravičen tudi do svojega bivšega oboževanca. — M. je edini guverner in poleg Nodierja sploh edini Francoz, ki je svojemu delovanju med Slovenci več let po odhodu Francozov iz Ilirije posvetil nekaj strani v svojih spominih (v nem. izd. III, 284–380). Zgodovinar slov. preporoda daje ta poglavja razočaran iz rok: skoraj o pomenu vseh panog svojih reform govori, zaman pa iščeš v njegovih spominih ime kakega slov. preporoditelja ali osvetljavo njegove jezikovne politike v osn. šoli in gimn. Podoba je, da je M.-u ta pomen njegovega dela, če se ga je sploh 1810–1 jasno zavedal, po 20 letih izginil iz evidence. Tudi kar je povedal o Telegrafu, je bilo napačno: da je izhajal »v prevodih v 4 jezike«. — Prim.: a) Iz splošne lit. o M.-u (monografije ni): Mémoires 1856 (med odgovori Laurant P. M., Réfutation, Paris 1858); članki v real. enciklop. (med največje spada v Riegerjevem Slovníku naučnem iz 1866); monografije o Napoleonu in knjige o franc. zgod. (n. pr. Lavisse et Rambaud ali Sorel). — b) Iz spec. lit. o M.-ovem guvernerstvu v Iliriji: Dimitz IV, 303–32; Istočniki I, 160; Pisani, La Dalmatie de 1797 à 1815, Paris 1893; Vošnjak, Ustava in uprava ilir. dežel (1809–13), Lj. 1910, 280 (indeks); Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda 1911, 32, 38, 320–1, 330–5, 417–23, 427–33, 585–6, 591, 593, 600; Karlić, Kraljski Dalmatin, Zadar 1912, 16, 25, 33, 55, 56 (slika iz dobe guvern.), 57, 68, 72, 74–5, 81–2, 84–6, 90, 110–12, 115–7, 120–3, 126–7, 129–31, 141–4, 149, 153, 156–8, 161; Prijatelj, Profili, LZ 1921, 278, 719; Stelè-Pivec, Illyrica v Châtillonu-sur-Seine, Čas XIX (1924/5), 24–6; Mal 33, 50, 52, 56, 58, 61–2, 70–7 (73 slika), 83, 88, 90–1, 94, 96, 103; Tavzes, Slov. preporod pod Francozi, Lj. 1929, 52 (kazalo); Polec, Lj. višje šolstvo, Zgod. slov. univerze v Lj. do 1929, 24–45; Kidrič, Dobr. (kazalo); J. Rus, Napoleon ob Soči, Lj. 1929, 15, 27, 30–3; Pivec-Stelè, La vie économique des Provinces Illyriennes, Paris 1930, 253 (kazalo; v dod. na str. XIV-XXXII literatura o Iliriji, ki v SBL ni navedena); Dobrovoljc-Tavzes, Charles Nodier, Statistique Illyrienne, Lj. 1933, 133. — Slov. beletristi so M.-a nekolikokrat pritegnili: Jurčič 1881 mimogrede v Rokovnjačih; Aškerc 1886 v plastični baladi Napoleonov večer; Malovrh 1904 v izredno slabi zgod. pov. Pod novim orlom. Kd.