Markič, Mihael (1864–1939)

Markič Mihael, filozof, r. 29. sept. 1864 v Kranju, osn. šolo in nižjo gimn. obiskoval v Kranju, višjo gimn. v Lj., nato na dunajski univerzi študiral klas. filologijo. 1891–3 je bil vzgojitelj pri grofu Jož. Thunu, 1893–7 suplent na nižji gimn. v Lj., od 1897 prof. na gimn. v Novem mestu, sedaj živi v pok. v Lj. M. je kot klas. filolog zadel ob globlje probleme pomenoslovja, sintakse in slovnice sploh. Po tej poti je zašel k logičnim problemom, ker sta grška in lat. slovnica pripraven predmet za razmotrivanje o logični plati jezika in njegovih oblik. Zato je osnovna smer M.-evega dela obmejno polje med pomenoslovjem sintakso in slovnico, pa med logiko in matematiko. Poskuša ustvariti eksaktno in matematično-pozitivno podlago za logiko in tudi za slovnico, ki se mu zdi nekaka logika jezika. Tako je prišel v stik tudi z docela logičnimi problemi in vprav tu se je pokazalo njegovo plodovito in podrobno znanstveno delo, ko je izpopolnil Aristotelovo in Galenovo silogistiko. Na ta način je prišel tudi do pozitivne in eksaktne gramatike, ki jo moremo smatrati poleg del Stöhra i. dr. za novo in originalno delo. Seveda pa so tukaj dani šele začetki in smernice za podrobnejše delo. Njegova matematično-logična smer pa ga je privedla tudi do reševanja strogo matematičnih problemov. Slovenci smo že v prejšnjem stoletju dobili v M.-u znanstvenika, ki se je bavil v strogo filozofskimi in tako podrobnimi problemi, ki so šele danes postali splošno priznani tudi v široki znanosti. — Spisi: 1. Studien zur exakten Logik und Grammatik v izvestju novomeške gimn. za l. 1898–9 in 1899–1900. M. skuša doseči najsplošnejšo formulo za logiko in gramatiko, ki bi imela zato največjo vrednost, ker bi objemala največji obseg. Zato poskuša tudi v logiko, gramatika in psihologijo vnesti matematični vidik, ki bi omogočil eksaktnost teh ved. Razpravlja o eksaktni logiki, kjer skuša logične pojme zamenjati s Hamiltonovimi znaki, n. pr. mesto S a P je ab = a, s katerimi je mogoče predočiti črte in premice, pa tudi omejene ploskve in celo telesa v prostoru. Podrobno razpravlja o kompleksih in disjunkcijah ter dobi originalno in samosvojo splošno formulo za silogizme. Že tu govori o razširjenju silogizmov. Odloči se tudi nasproti istosmernim poskusom Georga Booleja, ki istoveti kompleks z multipliciranjem, dalje proti Schröderju in Miss Ladd, ki je za 15 silogizmov našla tudi eno samo formulo, in končno proti Fregeju, ki pa ni prišel do enotnega izraza silogističnih oblik. Razpravlja tudi o verjetnostnem računu. V drugem delu spisa preide k eksaktni gramatiki. Tudi tu poskuša elemente gramatike (besede, imena, pojme) označiti s števili. Zelo zanimiv je način numeracije pojmov, kjer je važna dimenzionalnost, kar pomenja skupnost večim pojmom in besedam. Na svojstven način razlaga asociacijo, funkcijo, proporcionalnost, različne sisteme, definicije itd. Njegova težnja je izraziti vse v obliki enačb. Zelo zanimiva je definicija samostalnikov, dalje individualnih imen, snovnih imen, skupnih imen, abstraktnih predmetov, adjektivov, glagola, zaimka, števnikov, stavka, nahajalnih misli, brezosebnih stavkov, pojmov, stavkovih členov itd. Pri vseh definicijah gre za eksaktno-matematični izraz teh pojmov. —2. Eine allgemeine Umkehrungsreihe und ihre Umgebung nebst einer Anwendung derselben auf die Auflösung algebraischer Gleichungen beliebigen Grades (lzvestje novomeške gimnazije za l. 1913/14). To je docela matematična razprava, ki prinaša te-le novosti: obrnjena vrsta funkcij, neposredno prikazanje koeficientov, ki nastopajo v taki obrnjeni vrsti, razširitev kombinacij, funkcijska števila x in τ ter njihove lastnosti in število »razpadnosti« Nato slede še razrešitve algebraičnih enačb, variacije obrnjene vrste in nova funkcijska števila σ in ε. Rezultati so sledeči: a) obstoji razmeroma precej enostavna obrnjena vrsta, ki ima zelo globoko posegajoče odnose predvsem do funkcijskih števil, in b) algebraično enačbo je vedno mogoče razrešiti po neposredni poti brez posebnih poskusnih računov. — 3. Izpopolnjena in izenostavljena silogistika sledeča metodi kompleksnih števil, Lj. 1920. V tem delu hoče spraviti red v silogistiko in izenostaviti njena pravila s pomočjo kompleksnih števil. Po metodi je delo med svojevrstnimi matematičnimi deli, ki jih imenujemo algebrajsko ali splošno matematično logiko (glavni zastopniki Hamilton, Jevons, Schröder, Morgan i. dr.). V novejšem času se pojavlja tudi sorodna simbolistična logika (Mally i. dr.). Za logične in pojmovne odnose se poslužuje ta metoda matematičnih znakov in simbolov. Zato je delo težko umljivo, ker zahteva precej matematične izobrazbe. Bistvo izpopolnitve pa je v tem, da je dodal avtor 4 Aristotelovim tipom sklepanja še 5 novih relacij s tem, da je pritegnil nikalnico od predikatnega še k subjektnemu pojmu. Na ta način je dobil 9 tipov sklepanja, ki pa so le teoretično možni, ker so nekateri zmiselno identični. Vse te tipe je izrazil z enačbami, katerih funkcije so kompleksna števila, in tako prišel do zanimivega zaključka, da je res »število izvor vsega in vse je število« (Pythagoras). — 4. Izenačenje slovanskih črkopisov (Etnolog V, 1933, 148–33). — V dijaških letih je M. objavil v LZ 1883–4 nekaj pesmi pod psevd. M. Posavski. Poslovenil je tudi libreto Humperdinckove opere Janko in Metka (ST 60 b). — Prim.: O silogistiki: K. Ozwald, DS 1920, 142; F. Veber, LZ 1920; A. U., Čas 1920, 329; Jelušič, NV 1920, zv. 3–4. Gg.