Marinko, Josip (1848–1921)

Marinko Josip, pisatelj in organizator, r. 1. marca 1848 na Komaniji v župniji Dobrova pri Lj., u. 23. jul. 1921 v Preski. Iz domače šole je 1859 prišel v 3. razr. lj. normalke, 1861–9 obiskoval lj. gimn., ki jo je dovršil z odlično maturo, 1869–73 študiral bogoslovje v Lj., ord. 1872. V l. 1873–6 je bil kaplan v Kostanjevici pri župniku Jan. Lesjaku, čigar življenje je opisal v Drobt. XXV (1891), nato dvorni kaplan pri škofu Pogačarju, 1880–1 kaplan v Cerkljah na Gor., do jeseni 1883 pri Sv. Petru v Lj., potem profesor verouka na gimn. v Novem mestu do 1909, ko je šel v pokoj in se naselil v Preski; 1911–7 je upravljal župnijo Mavčiče na Sorškem polju, potem se vrnil v Presko. L. 1880 je v Gradcu postal doktor bogoslovja. Kot gojenec Alojzijevišča (od 3. gimn. razr.) je pisal v Domače vaje in poslovenil šaloigro Oproščeni jetnik (ST 7 a) in neobjavljeno igro Nabito brez svinca; v semenišču je sodeloval pri Slov. lipi. V Novem mestu je bil 1884 med ustanovitelji DN, jih do avg. 1893 urejeval in mnogo vanje pisal; dopisoval je tudi v N in S. V Novem mestu je 1886 ustanovil podružnico DCM in Katol. društvo rokodelskih pomočnikov (otvoritveni govor S 1886, št. 293; prim. tudi pridigo ob blagoslovitvi rokod. doma v Lj., S 1887, št. 195–7), 1894 pa dijaško kuhinjo. M. je prepotoval slovanski jug, Italijo do Neapolja, Palestino in Sirijo do Damaska (1907). Opisal je potovanje po jugoslov. tleh: Iz Novega mesta v Bosno (DS 1893); Črtice z avstr. juga (DS 1894); Izprehodi po Slavoniji (DS 1900). Za Žlogarjev Zbornik cerkv. govorov na slavo sv. Cirilu in Metodu (Lj. 1886) je prispeval govor: Sv. C. in M. vzornika slov. dijakom. V izvestjih gimn. v Novem mestu 1894–5 je podal opis in zgodovino božjega groba pri Grmu poleg Novega mesta. V DS 1898 in Drobt. XXX (1898) je opisal življenje škofa A. Jegliča. — Prim.: DN 1909, št. 1; S 1921, št. 166, 167; F. Detela, Mentor XII (1921–2) 70–3 (slika 71), 97–9, 129–32. Lkn.