Mantuani, Josip (1860–1933)

Mantuani Josip, umetnostni in glasbeni zgodovinar, v Lj. r. 28. marca 1860 in u. 18. marca 1933. Oče je bil krojač. Dovršivši ljudsko šolo se je M. izučil sedlarstva, nato šel 1877 v lj. gimn., naredil 1885 mat. in študiral pravo (1881–9) in filozofijo (1880–92) na univ. na Dunaju. L. 1891 in 1892 je bil redni član na zavodu za avstr. zgodovino pri univerzi na Dunaju, kjer je opravil drž. izpit iz umetnostne zgodovine in zgodovinskih pomožnih ved (1892). Filozofski doktorat iz umetnostne zgodovine in arheologije je dosegel na Dunaju 1894. 1893 je bil nastavljen na dvorni knjižnici na Dunaju v zbirki bakrorezov, 1898 pa mu je bilo poverjeno vodstvo glasbene zbirke. Odtod je prišel 1909 za ravnatelja Narodnega muzeja v Lj.; 1924 je bil upokojen in živel v Lj. Poleg svojega ožjega poslovnega delokroga se je M. posvetil predvsem zgodovini glasbe, ki mu je postala življenjsko zanimanje. Študiral je pri A. Foersterju v Lj. in Jos. Böhmu in Bruckner-ju na Dunaju. Poleg svojega službenega poklica je deloval vedno tudi kot učitelj umetnostne in glasbene zgodovine. Na Dunaju je poučeval na učiteljski akademiji umetn. in glasb. zgod., na ženskih licejih pa zgodovino umetn. L. 1909 je bil za to svoje delovanje odlikovan s častnim naslovom profesorja. 1921–4 je poučeval na univerzi v Lj. kot honorarni profesor starejšo umetn. zgodovino, arheologijo in epigrafiko. Od 1920 dalje je predaval na konservatoriju v Lj. zgod. glasbe, 1932 tudi zgod. umetn. Kot ravnatelj muzeja v Lj. je posvetil pozornost predvsem izpopolnitvi umetnostnega, arheološkega in narodopisnega oddelka. Sam je vodil arheol. izkopavanja, na novo po lastnem sistemu označil prazgod. zbirko, uredil razstavo lj. škof. muzeja v Nar. muz. in ustanovil galerijo slik. Kot urednik Carn. (od 1909) in njenega naslednika Glasnika muz. dr. za Kranjsko, oz. Slovenijo (do 1924) je primerno preuredil glasilo Muz. dr. v Lj. Aktivno se je udejstvoval tudi v varstvu spomenikov in 1911 postal član spomeniškega sveta centr. komisije za varstvo spomenikov. Od 1898 je bil delovni član Družbe za obdelovanje glasb. spomenikov na Dunaju. Od 1901. je bil stalno zaprisežen sodni izvedenec v obrtno-umetnostnih, umetnostnih, cerkvenoumetnostnih in narodopisnih zadevah. Od 1913 je bil član cerkveno-glasb. komisije za lj. škofijo in škofijski nadzornik organistov. Za svoje znanstveno delovanje je bil odlikovan s pravim članstvom Znanstvenega dr. za human. vede v Lj. — Kot znanstvenik in organizator znanstvenega dela je bil M. svojevrsten tip. Njegov ideal je bil nekak humanističen polihistor; njegova dušeslovna podlaga pa je bila izrazito analitična brez ustrezajoče sintetične komponente, kar ga je že apriori usposobljalo za leksikografsko, bibliografisko in viroslovno delo. Občudovanja vredno mnogostransko znanje ne samo humanističnih strok, ampak tudi življenjskih in delovnih izkustev (saj se je razvil v znanost iz izvršujočega rokodelca!) se je družilo pri njem z izrednim spominom in vestnim upoštevanjem vseh metodičnih pripomočkov. Mnogostranost njegovega talenta je povzročila tudi, da je pri končnem pregledu njegovega dela, težko ugotoviti, kje je izrazil svoje najbolj osebno nagnjenje in v kateri panogi je njegovo življenjsko delo. V vseh pa je dal posamezna dela, ki ga dvigajo nad lokalno pomembnost slovenskega znanstvenika brez ozira na to, da je večji del njegovih del iz prve polovice njegovega delovanja napisan nemško. Iz umetnostne zgodovine je taka njegova razprava o Tuotilu in rezbarijah v slonovi kosti na Evangelium. Longum iz zač. 10. stol. v St. Gallenu, ki je prva rešila vprašanje avtorstva tega važnega spomenika. V zgodovini glasbe je tako njegovo delo o Jakobu Gallusu. Pa tudi v slovenskem narodopisju, ki se mu je z vnemo posvetil kot ravnatelj muzeja in vodja narodopisnega oddelka, katerega je v duhu zasnov svojega prednika V. Schmida bistveno izpopolnil, je pokazal ambicijo po znanstveni utemeljitvi te pri nas do Murkove šole le ljubiteljsko gojene stroke. V tem oziru je osnovno važen njegov spis o ostanku prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem in njegove ocene Sičevih narodopisnih izdaj. Za našo slovensko znanost pa je M. posebno važen v glasbeni zgodovini, kjer je s svojimi raziskavami ustvaril red, na katerega se je deloma z uspehom oprl že St. Vurnik, in ki je nujna podlaga poglobitvi te stroke pri nas. Zelo delaven je bil M. tudi kot propagator in popularizator umetnosti in glasbe s svojim sodelovanjem na raznih tečajih, katoliških shodih, v prosvetnih društvih, kot odbornik Društva za kršč. umetnost in kot nadzornik organistov. Za lj. škofijo je izdelal navodila za varstvo spomenikov in ureditev arhivov (glej Synodus dioecesana Labacensis II, Lj. 1908, 1910², str. 1 sl.). — Glavni M.-evi spisi so tile: Srednji vek, naučni oddelek v Fachkatalog d. musikhist. Ausstellung, Dunaj 1892; Prof. Jos. Böhm (biograf. 1895); Tabulae codicum manu scriptorum I. zv. 1897, II. zv. 1899; Jak. Gallus (biogr., bibliogr. in »Opus musicum«), v zvezi z E. Bezecnyjem, 6 zv.; Tuotilo und die Elfenbeinschnitzerei am Evangelium Longum zu St. Gallen, 1900; Katalog der Cimarosa-Ausstellung, 1901; Ueber den Beginn des Notendruckes, 1901; Altägyptische Textilien, 1901; Ein unbekanntes Druckwerk, 1902; Beethoven und Max Klingers Beethovenstatue, 1902; Das Riesentor zu St. Stefan in Wien, 1903; Geschichte der Musik in Wien I. (rimska doba do 1519), 1904; De codicis Dioscuridei Aniciae Julianae … historia, forma, scripture, picturis etc. (v zvezi s pl. Premersteinom in K. Wesselyjem), oddelek De picturis, 1906. — Članki: Tri dni ob Sprevi (LZ 1894); Slovenski cerkveni govor iz l. 1706 (DS 1894); Preiskonkurrenzen für christliche Kunst (Bote für Tirol und Vorarlberg 1902); Die Wandmalereien der alten Pfarrkirche in Grad (Mitt. d. Z.-Komur. 1906); Die Pfarrkirche zu Altmannsdorf (Monatsblatt des Altertums-Vereins, Wien 1906); Jurij pl. Slatkonja (DS 1907); Wüstenkultur (Oesterr. Rundschau 1908); Zur Kunstpädagogik (Jahrb. d. Ver. f. christl. Erziehungswissenschaft 1908); Die nachtridentinische Kirchenmusikalische Literatur (Gregorian. Rundschau 1908); Novodobne zahteve na umetniškem polju (Gorica 1908); O sociologiji umetnosti (Čas 1911); Trije neznani rimski napisi (Carn. 1912); Das Altarsakrament in der Tonkunst (Festschr. d. XXIII. eucharist. Kongresses, 1912); Prazgodovinska gomila. v Boštanju (Carn. 1913); Zgodovinski razvoj slovenske cerkvene pesmi (CG 1913); Tanagrejske sohice (DS 1914); O nedavno najdeni votivni roki (Carn. 1914); Pozabljen rojak (K. Schütz, Carn. 1915); Hrv. crkvena pjesmarica iz g. 1635 (Sv. Cecilija 1915); Narodopisne študije I (Carn. 1915); Soška fronta pred 300 1. (S 1916, št. 207–10, 213, 215); Pasijonska procesija v Loki (Carn. 1916); Šubici (DS 1917); Čigava je Goriška? (Jsln 1918); P. Zrinjski in F. K. Frankopan (DS 1919); Seznam muzejskih zbirk (GMDS 1923 in 1925); O slovenačkoj pučkoj umetnosti (Nova Evropa 1924); Slovenačka narodna muzika u staro doba (Nova Evropa 1924); Paulinische Studien I. Bedeutung des Wortes » purpura« (Bulićev zbornik 1924); Razstava portretov (S 1925, št. 220–3, 225, 234); Prazgodovinska gomila na Kočevskem (GMDS 1925); Stari inventarji (GMDS 1925); O jugoslovanski glasbi (Zbori 1926/27); Glasbeniki iz reda sv. Frančiška Ser. (Nova Revija 1925); Zgodovinski pregled delovanja Cecilijanskega dr. v Lj. (CG 1927); Emil Adamič (Sv. Cecilija 1927); Janez Pierluigi iz Palestrine (CG 1926 in 1927, pos. 1928); Franc Ks. Križman (Sv. Cecilija 1926–8); Franc Peter Schubert in Kranjska (Zbori 1928); O slovenski operi (Zbori 1929); Jurij Mihevec (Nova muzika 1929); Südslaven (Glasba Jugoslovanov, Handb. d. Musikgesch. [1930] II, 1165 sl.); Zgodovina cerkvene glasbe (CG od 1930 dalje); Skladatelj Davorin Jenko (v Jos. Lapajne, Od Ilirije do Jugoslavije, 1931); Glasbena razstava v Lj. (Sv. Cecilija 1932); Katalog razstave: Razvoj glasbe pri Slovencih (kot rokopis 1932). Z ocenami in poročili iz svojih strokovnih področij je sodeloval v Carn, GMDS, Času, Sv. Ceciliji, S itd.; kot leksikograf za podatke o slovenski glasbi in glasbenikih pri NE, SBL in Lex. d. Musikwiss. Psevdonimi: Dr. I. M. Krainz (v nem. spisih v 90. letih), Dr. J. M. Podgrajski (ali P-i) v slov. spisih. — Prim.: J. Kürschner Literaturkalender (od 1893 dalje); Die Presse (Wien) 20. sept. 1893 (Musikal. Tagesfragen); Wiener Zg 13. sept. 1897; The Athenaeum (London), 20. jan. 1900; 21. jun. 1902; 5. jan. 1907; Deutsche Literaturzg. 10. nov. 1900; Lit. Handweiser 1900; Lit. Zentralbl. 1901, N. 34; Repertorium f. Kunstwissensch. 1902, H. 1/2; Dresdener Journal 14. jul. 1902; Pressburger Zg 10. jul. 1902; Gazzetta musicale (Milano) 10. jul. 1902; H. Riemann, Musiklexikon (od 6. izd. dalje); Meyer, Konversationslex. (mala izd. 1908/9; vel. izd. 1909/10 Suppl.); (Keiter) Kathol. Literaturkalender (od 1912 dalje); Kürschner, Deutscher Gelehrten-Kalender (od 1925 dalje); A. Einstein, Neues Musiklex. 1926; H. Albert, Illustr. Musiklex. 1927; Neue Freie Presse 3. marca 1905; S 1930, št. 72 (s sliko); Zeitschr. d. Internat. Musikgesellschaft 1904; Die Musik 1906; Deutsche Zg (Wien) 14. nov. 1907; S 1933, št. 66 (s sliko); F. Stele, Etnolog V (1933, o M.-ju narodopiscu). Slike: v olju F. Tratnik (v Nar. Muz.) in S. Šantel; risba kn. F. Windischgraetza; ASK 94. Stl.