Mandić, Matko (1849–1915)

Mandić Matko, politik, r. 22. sept. 1849 (op. ur.: 28. sept. 1849) v Mihotićih občine Kastav, u. 13. maja 1915 v Trstu. Študiral je gimn. v Senju in na Reki (mat. 1869), bogoslovje v Gorici (ord. 1874) in naravoslovje na univerzi v Pragi. Jeseni 1882 je nastopil profesorsko službo na gimn. v Zagrebu in se preselil jan. 1883 na vabilo istrskih nar. voditeljev v Trst, kjer je prevzel uredništvo Naše Sloge. Naši Slogi je dopisoval že od l. 1871 in objavil kot urednik številne članke, poročila, razgovore (Jurina i Franina) i. dr. Sodeloval je pri Hrv. domu (1877) in Ćirilo-Metodskom koledaru (1907). — V Trstu se je živahno udeleževal tudi slov. polit. gibanja, bil je od 1884 podpredsednik in od 1887 do smrti predsednik Delavskega podpornega društva, začasno po Dolenčevi in Žvabovi smrti urednik E, od apr. 1891 do jan. 1905 predsednik polit. društva Edinosti in je ustanovil 1907 narodno delavsko organizacijo. — M.-evo izvolitev v istrski dež. zbor je ital. večina 1889 anulirala, šele izvolitev v avg. 1890 je bila potrjena. Interpeliral je ponovno za hrv. in slov. šolstvo, 1889 za ustanovitev hrv. gimn. v Istri, za pravice hrv. in slov. v uradih, za gospodarske potrebe svojega volivnega okraja in je podal nujni predlog o vinski klavzuli v avstr.-ital. trg. pogodbi (1903). — V drž. zboru je zastopal četrti istrski volivni okraj (Podgrad) od 1907, stavil tudi tu številne interpelacije za slov. in hrv. narodnostne potrebe, radi germanizacije po Primorskem, rabe slovenščine in hrvaščine v uradih in za gospodarske potrebe Istre. Stavil je predlog za železniško zvezo od Divače do Štanijela (1908), zahteval hrv. izdajo drž. zakonika za Primorje (1907), hrv. napise na železniških postajah (1909) in je interpeliral radi zaposlitve inozemskih delavcev in uradnikov ter oddaje javnih del inozemskim podjetnikom (1910); 1909 je bil izvoljen v obrtni odsek. Bil je v parlamentu član Zveze južnih Slovanov (1907), se združil 1911 z ostalimi tržaško-istrskimi poslanci v narodni klub, ki je v skupnih zadevah sodeloval s hrv.-slov. klubom. — Prim.: Atti della dieta provinciale dell' Istria; Stenographische Protokolle des Abgeordnetenhauses; Freund, Das österr. Abgeordnetenhaus 1907 bis 1918, 297 s sliko; SN 1915, št. 108, 111; E 1876–1926 (jubilejna št.), 34 s sliko; Spinčić, Crtice iz hrv. književne kulture Istre, 106 s sliko v prilogi; Erjavec, Zgodovina kat. gibanja 297, 299, 301; Hribar I. — Slika: IS 1927, 85. Pir.

Mandić Matko, narodni preroditelj istrsko-otoških in tržaških Hrvatov in Slovencev, r. 22. sept. 1849 (op. ur.: 28. sept. 1849) v Mihotićih (Kastavščina), u. 13. maja 1915 v Trstu; 1922 so posmrtne ostanke prenesli v Kastav. Izhaja iz siromašne družine, ki je dala več znanih javnih delavcev: brat dr. Frane je bil zdravnik in zdravstveni nadzornik na železnicah v Trstu, nečak Josip odvetnik in skladatelj. Iz te rodbine so izšli tudi dr. Ante, član Jsl. odbora, ZAVNOH-a, AVNOJ-a in kraljevskega namestništva Jsle, in dr. Oleg, znanstvenik in vseuč. prof. (gl. čl.). S pomočjo strica Mata Dumbrovića, žpka pri Sv. Jakobu v Trstu, je obiskoval osn. š. v Rukavcu in Kastvu, gimn. na Reki in v Senju, bogoslovje v Gor. in Trstu ter postal duhovnik 1874. Tedaj je začel študij naravoslovja v Pragi. Od 1882 je bil gimn. suplent v Zgbu, od 1883–1900 ur. in izdajatelj Naše sloge v Trstu, a do smrti je bil glavni sodelavec v Pulju, kamor se je list preselil 6. jul. 1899. M. je pripadnik druge prerodne generacije hrv. politikov Istre in Kvarnerskih otokov, a poleg M. Laginje in V. Spinčića ter starega D. Vitezića od 80 let tudi vodja narodnega gibanja. In čeprav je sprejel hrv. koncept Starčevićeve Stranke prava v banov. Hrv., ni odklanjal niti Strossmayerjevega jugoslovanstva. Idejno se je oblikoval že med šolanjem, posebno na Reki, v Gor. in v Pragi, kjer je živo spremljal razvoj češ. narodnega gibanja. Poleg tega je na izoblikovanje njegovega polit. nazora posebno vplivalo večdesetletno življenje in delo v Trstu v tesnem sodelovanju s Slovenci. Zato so ga ob smrti ocenili, da je bil »v pravem smislu prstan, ki je oklepal nerazdružno kolo Hrv. in Slov. v Istri«. Ni bil človek kompromisov z maloštevilnim vladajočim italijanaško-italijanskim slojem, zato se je npr. 1908 uprl sporazumu predstavnikov Hrv.-slov. narodne stranke, v kateri je bil eden izmed voditeljev, z vladajočo Ital. liberalno stranko. Zelo važna je njegova časnikarsko-izdajateljska in publicistična dejavnost. Ko je prevzel urejanje Naše sloge v Trstu iz rok prve, jslo usmerjene generacije, je M. ta edini in najznačilnejši list Hrvatov Istre in Kvarnerskih otokov hitro spremenil v moderno in borbeno glasilo, ki se je z velikim uspehom upiralo italijanaško-ital. vodilnim krogom. V listu je objavil številne članke. V trenutkih velikih hrv.-slov. zmag v začetku 20. stol. je ustanovil in urejal Balkan (1907–08), prvi hrvaški dnevnik v Trstu, dvakrat pa je začasno urejal slov. E. Za razvoj Istre in otokov ob prehodu stol. je važno M-evo poslansko delo. V istrskem zboru v Poreču je bil zastopnik volilnega okrož. Volosko-Podgrad od 1889 do smrti. Bil je tudi tajn. Hrv.-slov. kluba zastopnikov v zbornici (od 1889) ter odbornikov namestnik deželnega odbora, že s prvim nastopom v hrv. jeziku se je izkazal kot energičen borec-napadalec, ki je odločno zahteval pravico, ki se je kratila Hrv. in Slov., toda spoštuje »dobre, vredne in poštene naše sodržavljane italijanske narodnosti«. Od 1908 je bil izvoljen v volil. okrož. Koper in Piran. Od 1907 je bil v volil. okrož. Podgrad in v občinah Dekani, Dolina, Marezige, Očisla-Kolanec in Pomjan iz volil. okrož. Koper izvoljen za zastopnika v dunajski parlament (kandidiral je tudi v Trstu) in bil tudi tukaj v parlam. delegacijah zelo delaven, potegoval se je tudi za rešitev vprašanj v ostalih krajih Hrv. in Sje. Bil je spreten in poznan govornik ne samo v istrskem zboru in dunajskem parlamentu, ampak tudi na številnih javnih zborovanjih, npr. na taboru v Brezovici 1883 in Lindaru 1885. – M. je bil ustanovitelj, vodja ali aktiven član velikega števila organizacij. Tako je bil preds. pomembnega Polit. društva za Hrv. in Slov. v Istri v Pulju (1908–12) in Polit. društva Edinost v Trstu (1851–1905; od 1888 podpreds.), društev v Trstu: Slovan. pev. društvo. Podružnica sv. Cirila in Metoda, Otročje zabavišče Sv. Jakoba v Trstu, Konsumno društvo, Delavsko podporno društvo, prosv. društvo Strossmayer, podpreds. Bratovščine sv. C. in M. pri Sv. Jakobu itd. Nekatera društva je ustanovil ali jim pomagal pri razvoju, npr.: Kmetijska zadruga, Trž. posoj. in hranil., Dalmatinski skup, Pevsko društvo Kolo idr. Vse te organizacije so znatno vplivale na polit., ekon. in kult.-prosv. osamosvojitev in dvig Hrv. in Slov. na istrsko-trž. področju. Kot pripadnik prve generacije hrv. malomeščanskega sloja, ki je prišel iz kmečke Istre, je M. pravočasno razumel pomen pojava delavskega in katol. gibanja, ki sta v začetku 20. stol. negativno delovala na dotedanjo monolitnost narodnega gibanja. Čeprav je bil duhovnik, se je uprl Vatikanu, če so bile ogrožene pravice Hrv. in Slov. Ostro in javno se je boril proti cerkveno-polit. dejavnosti škofa Flapa v Poreču, Nagla v Trstu in Mahniča na Krku. – M. politik je bil znan kot izredno human človek, ki je delil, kar je imel, in pomagal drugim, da je vse življenje preživel v neverjetno siromašnih razmerah, v glavnem ga je vzdrževala družina.

Prim.: M. Mandić 1883–1908, Naša sloga, XLII, 1, Tr. 1908; Narodni zastupnik M. M., Naša sloga, XLVI, 20, Pulj, 15. maja 1915; Viktor Car Emin, M. M., osvrt na njegov život i djelo, Samobor 1938; Fr. Barbalić, Narodna borba u Istri od 1870. do 1915. godine. Prema bilješkama iza »Naše Sloge«, Zgb 1952; Matko Rojnić, Mandić Matko, EJ 6, Zgb 1955, 7; B. Milanović, Hrv. narodni preporod u Istri, 2, Pazin 1973; KolGorM 1923, 76; Monti Orel, 551–52.

Strčić