Mandelc, Valentin (1837–1872)

Mandelc Valentin, pripovednik in prevajavec, r. 16. febr. 1837 v Kranju, u. 12. maja 1872 v Karlovcu. Oče Ivan je bil sedlar, doma iz Zapuž pri Begunjah na Gor. (r. 30. okt. 1811), in si je kupil v Kranju hišo št. 5 na Gmajni pod mestom, mati Marija r. Pogačnik (5. nov. 1808) iz Ljubnega na Gor.; Valentin — prvorojenec — je v šolo začel hoditi v Ljubnem, kjer je bil v varstvu pri stari materi, nato je prišel k staršem v Kranj in obiskoval normalko; od 3. razreda je bil sošolec S. Jenka; zadnje šolsko leto 1846–47 je bil (poleg Ev. Holzerja) prvi odlikovanec v razredu; njegov učitelj je bil katehet Jurij Grabnar. L. 1847 je M. odšel na lj. gimnazijo in jo dovršil 1855; njegovi sošolci so bili »vajevci« (Bril, Erjavec, Jenko, Tušek, Zarnik), Stritar in Kermavner. Gimn. leta so bila za M. težak boj za obstanek; v 2. šoli mu je umrl oče (19. febr. 1848), družina je prišla v veliko stisko in M. je moral domov, toda ušel je nazaj v Lj. ter z veliko vztrajnostjo kljuboval revščini, dokler si ni začel sam služiti kruh s poučevanjem; toda zaradi prevelikega napora je zbolel že v 7., še bolj pa v 8. šoli; od tedaj ga je pljučna bolezen preganjala vse življenje. Jeseni 1855 je odšel na Dunaj študirat klas. filologijo in slovenščino; bolezen in revščina sta ga spremljali tudi tukaj, toda že od 2. leta dalje je užival Knafljevo ustanovo. L. 1859 jeseni je odšel za supl. v Varaždin, kjer je našel Valjavca in Žepiča. Da bi opravil izpite, je jeseni 1863 odšel na Dunaj in ostal tam do spomladi 1864 (prim. Stritarjevo pesem v Prijateljevi »Antologiji« str. 12), nato je bil do jeseni v Kranju, tedaj pa dobil novo službo na gimn. v Karlovcu in tam ostal do svoje smrti. Profesorski izpit je opravil šele 1871 v Gradcu, a samo za nižjo gimn. Tedaj je že zopet močno bolehal; posebno ga je potrla Jenkova smrt (1869); 1870 je bil bolan vse poletje in se zdravil nekaj časa pri materi v Kranju, nekaj časa pri bratu Antonu, ki je bil kaplan v Stari Loki (prestopil pozneje v kapucinski red kot o. Ambrož, u. 25. nov. 1894 v Gorici). L. 1871 je odšel v Italijo, kjer je prišel do Neaplja in si zdravje nekoliko izboljšal, zato je hotel 1872 potovati na Rusko, pa ga je prehitela smrt. V Karlovcu je M. užival velik ugled: med profesorji se je mnogo trudil za izboljšanje gmotnega stanja (prim. osnutke prošenj v njegovi zapušč. v Nar. muzeju v Lj.), sodeloval pri pevskem društvu »Zora« ter pohrvatil zanj 11 pesmi. Na dubovškem pokopališču v Karlovcu so mu 13. nov. 1881 odkrili nagrobnik, za katerega je zbralo prispevke Dram. društvo v Lj. — Najtesnejše je bilo njegovo prijateljstvo z Jenkom, toda ljudsko izročilo, da je bila M.-eva sestra Marija Jenkova nevesta, najbrž ne bo resnično, pač pa je Marija Jenku požrtvovalno stregla v njegovi zadnji bolezni.

M.-evo literarno delo se začenja v »Vajah«. Na njegovem stanovanju v Eggenbergerjevi hiši (na Jurčičevem trgu št. 2 v Lj.) so se 1854–55 shajali »vajevci« k svojim nedeljskim sejam ter pripravili lit. generacijo SG-a; ta družba, pomnožena s Kermavnerjem, Mencingerjem in Stritarjem, je ostala sklenjena tudi na Dunaju (prim. Mencingerjevo »Hojo na Triglav«, Izbr. sp. V., str. 113–6). V obeh ohranjenih zvezkih »Vaj« (tretji — srednji — je izgubljen), je M. napisal pesem »V spomin J. Bizjaku«, dve dijaški črtici »Iz življenja študenta« in »Iz življenja učenca«, ki sta sestavljeni v avtobiogr. obliki, ter novelo »Tihotapec«. Zgodba v noveli spaja viteško, roparsko (tihotapci) in pokrajinsko romantiko; pripoveduje o ljubezni med Ano, hčerjo pustovrškega graščaka, in Ivanom, sinom grajskega vratarja; vsebinsko podčrtava fevdalne nazore o razliki stanov in se konča tragično. Pokrajino s Savo in hribi nad Kranjem je Tušek tudi s svinčnikom narisal kot prilogo »Vaj«. — Pripovednik v SG je M. napisal novelo »Jela« (1858) in povest »Ceptec« (1859). Tudi »Jela« je romantična novela in nam v analitični tehniki pripoveduje o nesrečni ljubezni med polubratom in polusestro. Zgodovinsko obeležje (protireformacija), iz katerega izvirajo usodne zveze, pa je zgolj zunanje. Skoraj v isto krajino kot »Tihotapca« je M. postavil kmečko povest »Ceptec«; zgodba se plete ob čudežnem zelišču, ki po ljudski veri pomaga pri ženitvi; na koncu se pojasnijo vse prevare in grešnika zadene zaslužena kazen; vendar tudi tu nad realistično osnovo prevladuje romantika. V zapuščini se nahaja še začetek novele »Mlada Mara« (iz 1861), nato se M. z izvirno pripovestjo ni več ukvarjal. Prirejal je le krajše pripovedi in poučne spise; tako je najbrž njegov prevod Nodierjevega opisa »Ljubljane 1821« (SG 1866, 215), v B 1870 in 1871 pa je objavil nekaj krajših prevodov in za SV je priredil več kratkih poučnih člankov.

M: evi verzi so bolj pesniške poskušnje in ne kažejo mnogo darovitosti. N 1857, 164 so prinesle v dopisu z Dunaja M.-ev prevod avstro-slovanske Furchove zdravice o priliki dun. razstave. Iv. Železnikar (LZ 1888, 252) nam je ohranil šaljivo priložnostno pesem o M.-evi nezgodi na Bledu 1857, ko bi se bil tedaj skoraj ubil. Njegove druge pesmi so vse prirejene ali prevedene iz nemščine, n. pr. »Kristjanovo maščevanje« (B 1869), »Oče Jerom« (istotam), »Najlepši nasmehljaj» (Z 1873); »Lijak«, »Grof in opat, »Sv. Ignacij« se navajajo v zapuščini (Zora 1872). V varaždinski dobi sta z Valjavcem prevajala tudi Heineja. Pozneje je priredil tudi nekaj kupletov za igre v kranjski čitalnici.

V Varaždinu je M. izvršil svoj najtežji prevod: Goethejevega Fausta I. del. Začel ga je 1. febr. 1862. Prevajal je najprej tragedijo samo in jo v glavnem dovršil že do 17. jul. 1862. Nato se je poprijel intermezzov in uvodnih delov (V Valpurgini noči, Kuhinja pri čarovnicah, Predigra v gledališču in Prolog v nebesih), vse do 26. dec. 1862. Posvečenje je datirano 3. marca 1863. S tem prevodom je hotel pokazati moče slov. jezika ob nemškem; napisal bi bil tudi uvod, toda založnika za delo ni našel. Janežič si ga iz ozirov do duhovščine v »Cvetju« ni upal tiskati, dopisovanje z Levstikom, da bi ga izdala SM, ni prineslo nobenega upanja. Kakor vemo iz teh dopisov, je prevod že bral in popravljal Jenko. Po M.-evi smrti je Dram. dr. pridobilo ta prevod in ga 1877 izročilo Cimpermanu v popravo, a tudi to delo je obtičalo (Žigon, Sn 1915).

Ob ustanovitvi Dram. dr. v Lj. je vnovič vzkipelo M.-u veselje do prevajanja. Nekaj prevodov je izšlo v ST že za njegovega življenja, ostali po njegovi smrti. Igre so razen ene vse iz francoščine: Bog vas sprimi, Kdaj pojdete domu? (1868, zv. 4), Klobuk (1869, zv. 12), Išče se odgojnik (1870, zv. 13), Lornjon (1873, zv. 23), Na kosilu bom pri svoji materi (1873, zv. 25), Doktor Robin (1877, zv. 38), Pesek v oči (1877, zv. 39), Moja zvezda (1879, zv. 45), Gospod Zamuda (1879, zv. 46), Ženski jok (1879, zv. 45), Št! (1880, zv. 48). Pripravljal je tudi snov za izvirno slov. Opereto. — Kot človek je bil M. skromen in dobrodušen značaj in ni silil v ospredje. Pri ločitvi duhov v 60. letih najbrž zaradi oddaljenosti ni vidno sodeloval, taki so bili v splošnem tudi njegovi tovariši, ki so se sicer prištevali mladim. Tako so tudi M.-a 1872 kandidirali v odbor SM proti starim (Prijatelj, Kersnik I, 192). — Prim.: Vaje (last dr. M. Zarnikove družine v Lj.); zapuščina v Nar. muzeju v Lj.; Trstenjak, Zora 1872, 206, 217 (s pisateljevo avtobiogr.); Marn XXVIII, 52; LZ 1881, 641, 760; Železnikar, LZ 1888, 252; Trstenjak, Slov. gledališče 96; Flegerič, DS 1900, 579; Pirnat, Iz mladih dni S. Jenka (Izv. kranjske gimn. 1910); Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva, 420; Žigon, K zgodovini Goethejevega Fausta v slov. prevodu (Sn 1915); Wollman, 46; Pirnat, Pesnik S. Jenko in Marija Mandelc (Jsln 21. dec. 1930); Pirjevec, Levstikova pisma, 32. — Slika: DS 1900, 581; ASK 25. Kr.