Maksimilijan II, rimsko-nemški cesar (1527–1576)

Maksimilijan II., sin cesarja Ferdinanda I., mecen južnoslov. protest. tiska, r. 31. jul. 1527, u. kot nemški cesar 12. okt. 1576. Za češkega kralja je bil priznan 1549, a še istega l. je odšel na Špansko za vicekralja. Ob odhodu na Špansko je že bil pridobljen za nekatera protestantska gesla, a bivanje v domovini Karla V. ga je še bolj ogorčilo proti rimskim krogom. Po njegovi vrnitvi na Dunaj 1551 je moralo upanje konfesionistov, da se tudi formalno pridruži protestantom, tem hitreje rasti, ker je bil M. v prijateljskih odnošajih z würtemb. vojv. Krištofom, se vnemal za reformatorske ideje svojega dvorn. pridigarja Joh. Seb. Pfauserja, prejemal obhajilo pod obema podobama (od 10. dec. 1561 s papeževim dovoljenjem), odklanjal več odrazov katol. verskega udejstvovanja ter razglašal načelo, da verskih vprašanj ne sme reševati meč. Oče je skušal sina z raznimi sredstvi prikleniti na katoliško stranka: jun. 1560 je moral M. odsloviti Pfauserja, a febr. 1562 očetu v prisotnosti vseh nadvojvodov in tajnih drž. svetnikov obljubiti, da pristane na volilne kapitulacije v brambo rimske cerkve; ko so ga v jeseni 1562 kronali za rimskega kralja, se je s prisego zavezal, da ostane čuvar katol. cerkve (istega l. so ga kronali tudi za kralja češkega, naslednjega za kralja ogrskega). Toda prav ta čas so morali zlasti njegovi odnosi do južnoslovanskih protestantov in njihovega tiska vedno iznova krepiti nade konfesionistov.

Osebne stike so imeli z M.-om poleg vojvode Krištofa že v prvih razdobjih južnoslov. protestantskega književnega pokreta, torej že 1548–59, razni možje, ki so se zanimali za slov. in srbskohrv. protest. knjigo: Ungnad, ki se je videl ž njim 1546, 1548 in 1550 v Regensburgu, 1556 v Bruxellesu, imel od 1546 sina Ludvika v njegovi službi ter ga v pismu 3. maja 1557 prosil pomoči radi prepira s Ferd. I.; Skalić, hrv. avanturist, ki je Dunaj po enoletnem bivanju ostavil marca 1558 s priporočili in letno dotacijo kralja češkega; Verger, ki je pisal M.-u že prej, a proti koncu febr. in v zač. marca 1558 bil nekaj dni kraljev gost na Dunaju. Verger je sicer menda dobil od M.-a za južnoslov. tisk tudi denarno pomoč, kakega globljega zanimanja za slov. ali srbskohrv. knjigo pa M. v tej dobi še ni kazal. — Bistvena izpreminjati se je začel njegov odnos do južnoslov. tiska pod konec 1559, ko se je moral Trubar braniti radi očitka, da bi bila v njegovih slov. prevodih nepravilna tolmačenja, velike zmote, napačne razlage, sanjarske in zwinglijanske misli o krstu, večerji Gospodovi in opravičenju«. O novih odnosih pričajo 3 momenti: pisma, ki so jih pisali M.-u v dobi od 2. jan. 1560 do 21. avg. 1562 Krištof, Ungnad in kranjski stanovski odbor; 7 slovenskih, 6 glagolskih in 8 cirilskih protest. tiskov, ki sta jih poslala Trubar in Ungnad M.-u v dobi od 2. jan. 1560 do 23. apr. 1564; nemški predgovori, s katerimi je posvetil Trubar M.-u v dobi od 2. jan. 1560 do 12. marca 1562 eno slovensko; 2 glagolski in 2 cirilski protest. knjigi. Namen, ki se odraža v teh pismih in posvetilih, jasno priča, da so gledali tudi južnoslov. protestanti in njih prijatelji v M.-u cesarjevega sina, ki se najkesneje po očetovi smrti tudi formalno odpove katoličanstvu: 2. jan. 1560 so mu sporočili željo, naj da po Slovanih v svoji okolici preiskati luteransko pravovernost Trubarjevih knjig; upali so, da jim nakloni denarno podporo za tiskanje protest. del; sodili so, da ga smejo prositi tudi zaščite pred odloki notranjeavstr. vladarja, ki so bili opasni njihovemu delu in njihovim osebam. Isto mišljenje, a še izraziteje, kažejo pisma, ki so jih pisali v tej dobi n. pr. Klombner Ungnadu (25. maja 1561), Trubar Krištofu (13. jul. 1560) ali Ungnadu (8. jul. 1563), dunajski knjigar Fröhlich Ungnadu (15. jun. 1562), Ungnad kranjskemu stanov. odboru (6. jun. 1564). — M. je bil prvi in zadnji Habsburžan, ki je naklonil tudi slov. književni kulturi nekaj one podpore, kakršno sme od svojega vladarskega doma po pravici pričakovati vsak narod: priskrbel je povoljno oceno Trubarjevih tiskov, da so delo mogli nadaljevati (ime ocenjevateljevo ni ugotovljeno, ker morda ni pravilna domneva Trubarjeva, da bi bil to Skalić); sprejel je posvetila; pokret je podprl 1561 s 400 gld., 1563/64 z 200; najbrž je nekoliko pripomogel, da je smel Trubar 1562–4 delovati v domovini; 1563 je na Dunaju obvaroval zalogo južnoslov. protest. knjig konfiskacije; poklonjene slov. in srbskohrv. knjige je skrbno hranil.

Ko je 27. jul. 1564 u. cesar Ferd. I. ter je M. postal njegov naslednik, se je odpravil Ungnad kmalu po 2. sept. 1564 na Češko z upanjem, da vsebuje izprememba zanj in za njegovo književno podjetje posebne ugodnosti. Ungnadova smrt 27. dec. 1564 pa je pomenila obenem konec podpore, ki jo je dobivala slov. in srbskohrv. knjiga od M.-a. Že prej so se začeli protestanti tudi na Kranjskem zavedati, da so si od novega cesarja za svojo stranko preveč obetali. Trubar je pisal Krištofu že 15. nov. 1864: »Rimsko cesarsko veličanstvo še ohranja vse ceremonije, pri katerih je ostajal njegov oče blagega spomina. Dokler ne postane g. Pfauser (zopet) dvorni pridigar Njegovega veličanstva, tako dolgo evangeličani ne smemo upati na mir.« Toda Pfauser je moral ostati do smrti 1569 superintendent v Lauingenu. Ko je postalo v sept. 1564 zopet aktualno vprašanje Trubarjevega izgona, se menda nikdo ni več obračal do M.-a za pomoč, ker je bilo pač že jasno, da se cesar v notranjeavstr. območje svojega brata noče mešati. Dne 16. jan. 1572 je Trubar pač še javil kranjskemu stan. odboru, da hoče 2. izdajo novega zakona posvetiti cesarju M.-u in nadvojvodi Karlu, in stanovi so tej nameri 30. marca 1572 pritrdili, toda cesar je prej u., nego je Trubar delo dovršil.

S čuvanjem knjig, ki sta mu jih poslala Trubar in Ungnad, je izkazal M. južnim Slovanom, zlasti Slovencem, izredno uslugo. V njegovo knjižnico so prispele v tej zvezi sledeče knjige: Trub. katek. iz 1551; Trub. abecedarij iz 1551; Trub. abecedarij iz 1555; Trub. katek. iz 1555; Trub. Novi test. I iz 1557; Trub. Novi test. II a (s posvetilom M.-u z dne 2. jan. 1560); glag. katek. (s posvetilom M.-u z dne 1. marca 1561); glag. Abeced. iz 1561; cir. »Probezettel« iz 1561; cir. Abeced. iz 1561; cir. katek. (s posvetilom M.-u z dne 25. okt. 1561); glag. Novi test. I (s posvetilom M.-u z dne 12. jan. 1562); cir. Razumni nauci (s posvetilom M.-u z dne 22. marca 1562); Trub. Articuli iz 1562; glag. Razumni nauci iz 1562; glag. Artikuli iz 1562; cir. Artikuli iz 1562; glag. Postila iz 1562; air. Postila iz 1563; glag. Novi test. II iz 1563; cir. Novi test. I—II iz 1563. — Izvzemši slov. Novi test. I, cir. »Probezettel« iz 1561 in cir. Abeced. iz 1561 so vsi ti primerki še danes na Dunaju v bivši dvorni, današnji nacionalni biblioteki. A tudi Trubarjev Novi test. I, ki ga predstavlja v tej babl. danes primerek iz bibl. princa Evgena Savojskega, ki je dala biblioteki tudi dublete k cir. Kateh., glag. Novemu zak. in glag. Postili, je predstavljal v času, ko je Kopitar dovrševal svojo slovnico, tudi še primerek »brez nemškega predgovora«, torej najbrž primerek, ki ga Trubar M.-u opisuje v pismu 2. jan. 1560. Značilno je, kako nizko je v bivši habsburški dvorni biblioteki v primeri s številom slov. protest. tiskov, ki jih je vključil biblioteki po vsej priliki M., število ostalih slov. in slovenističnih tekstov iz 16. stol.: iz dobe 1551–64 le še Trub. Evang. sv. Matevža iz 1555 in Trub. Ena molitov iz i. l., ki jih je dala dvorni Evgenova biblioteka; izmed tiskov zadnjih 11 let M.-ovega življenja le Kreljeva Postila I iz 1567, ki je bila v zadnjem deceniju 18. stol. že v bibl., pa Trub. Tri duh. peisni, Trub. Katek. z dvejma izdagama ter Dalmatinov Jezus Sirah, vse iz 1575, s katerimi se je opremila bibl. Po 1809; izmed tiskov dobe od M.-ove smrti do 1595 samo Dalmatinov Pasijon 1576, ki ga Kopitar 1809 v bibl. ni opazil (Istočniki I 131, 149, 318), Dalmatinov Pentatevh iz 1578, Biblija 1584 in Megiserjev slovar iz 1592, ki jih je našel že Kopitar, ter Bohoričeva slovnica iz 1584, ki jo je dobila biblioteka šele po 1809. A med slov. knjigami, ki jih je za dvorno biblioteko na Dunaju očuval M., morajo biti najstarejši 4 Slovencem posebno dragi ker so edini ohranjeni primerki prvih 4 tiskov v njihovem jeziku. — Prim. iz splošne lit. o M.-u: Loesche, Gesch. d. Protest. im vorm. u. im neuen Österreich3, 1930, 804 in pa lit., ki jo navaja avtor o M.-u na str. 751, 752, 754–7. Iz spec. lit. o zvezah M.-ovih z južnoslov. protest. tiskom: Schnurrer, Slav. Bücherdrück in Würtemberg, 1799, 29, 31, 32, 35, 37, 38, 47, 55, 60, 61, 66, 70; Dimitz II, 237, 239; Kostrenčić, Urk. Beiträge zur Gesch. der protest. Lit., 1874, 238; Primus Trubers Briefe (Elze), 1897, 570; Briefw. des Herzogs Christoph von Württ. IV (1907); Bučar, Povijest hrv. prot. knjiž. za reform., 1910 (popis imena); Gruden, 641 (slika iz dobe ok. 1562); Bučar, Popis knjiga, koje su izašle u jugosl. protest. tiskari u Urachu — Tübingenu, Carn. 1916, 105–8, 178–85; Kidrič, Die protest. Kirchenordnung d. Slovenen im XVI. Jahrh., 1919, 9, 31, 32, 34; Kidrič, I. Ungnad v pregnanstvu, ČJKZ I (1918–9), 154–7, 159, 160, 165, 172; II (1920) 49, 53, 57, 58, 161, 200, 201, 204, 206, 207; Bučar, Računi o dohocima i trošk. za hrv. protest tiskarnica u Urachu-Tüb., Građa 1920, 225 (prim. tudi Ungn. račun za 1563 do 1564 v tübing. univ. arhivu); Kidrič, Bibliogr. uvod (litogr. 1927); Murko, Bed. der Ref. u. Gegenref., 1927, 11, 12; Kidrič, Zgod.² 35–7, 42, 44. Kd.