Majciger, Janez (1829–1909)

Majciger Janez, narodopisni pisatelj, r. 15. nov. 1829 v Kranjski Gori kot sin siromašnega gorskega kmeta, u. 16. avg. 1909 v Mariboru. S 3 leti je prišel na grad Annabühel pri Celovcu k teti, katere mož je bil tam oskrbnik; od tu je obiskoval ljudsko šolo in gimn. v Celovcu (1844–52). Po maturi je hotel vstopiti v bogoslovje, a ga kot Kranjca niso sprejeli, v Lj. pa ni maral iti, zato se je podal na dunajsko univerzo, kjer je študiral klasično in slovansko filologijo, ves čas se boreč z gmotnimi težkočami. Po drž. izpitu marca 1857 (dodatni izp. okt. 1868) je bil okt. i. l. nameščen za suplenta na gimn. v Mariboru, kjer je služboval do svoje upokojitve marca 1900. Za slovenščino ga je na celovški gimn. navdušil A. Janežič, ki mu je bil »častiti učitelj in prijatelj«, kakor se ga M. hvaležno spominja v nekrologu (SN 1869, št. 115). Kot dijak je sodeloval pri celovški »Slaviji«, iz katere je SB (1851, I, 114) priobčila njegovo nar. pripovedko o postanku imena »Mlinarice«, strme skale pri Mojstrani. V Mariboru se je zlasti v dobi Šumanovega bivanja na zavodu marljivo udeleževal narodnega pokreta; bil je član, deloma soustanovitelj raznih narodnih ustanov, kakor SM, čitalnice, posojilnice. Ne posebno bogato M.-jevo književno delovanje ima večinoma rodoljuben značaj. Poročal je o Jož. Šubicu, prevajavcu Vergil. Georgikona (SG 1861, 61; pon. v Cvetju 1863, zv. 7, 116–8); poslov. in založil je Bílega Zgodovino ss. apostolov slovanskih Cirila in Metoda (Praga 1863); po Vocelovi razpravi v ČČM je posnel »Nekoliko sklepov na predzgodovinsko omiko slovanskih narodov vobče in slovenskega posebej, povzetih iz primerjanja njihovih jezikov« (Progr. mar. gimn. 1867); za monografijo »Slov. Štajer« je opisal Zračne razmere ali meteorologijo (SM 1868), za matično Slovanstvo pa po Riegerjevem Slovníku naučnem poslovenil Obči pregled, obsegajoč zgodovino slovanstva in slovansko vzajemnost (Lj. 1873, 1–148). Po Böckhu in Schömannu je v »Obrazih iz starodavnega življenja« očrtal finančno upravo v starih Atenah (psevd. J. Borovski: Čitavnica 1865–6); v kulturni sliki »Ulrich vitez žlahtni Lichtenstein« je opisal njegovo potovanje kot kraljica Venera iz Benetk na Češko in njegova srečanja s slovenskimi vitezi (Kres 1882–3); v nekrologu Ivanu Macunu je očrtal slovstveno delovanje svojega prijatelja (Kres 1883, 621–5). Za svoji narodopisni razpravi »Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev« (Kres 1883) ter »Zrak in njegove moči v domišljiji in povesti štaj. Slovencev« (Kres 1884) je zajemal gradivo večinoma iz dijaških nalog brez potrebne kritičnosti (Fekonja, LZ 1887, 51–2). Za MD je napisal »Slovenskega sočivarja« (ostal v rkp.) ter črtici Kako rastline zmrznejo in pozebejo (KMD 1886) in Cerkev sv. Uršule na Plešivcu (KMD 1899). Kot zakasnelega pristaša Trstenjakove teorije o prvobitnosti Slovencev po alpskih deželah se je pokazal v sestavku »Kamica-Gams« (LMS 1896, 47 do 57). — Prim.: Glaser III, 149; Straža 1909, št. 98. Šr.