Majar, Matija (1809–1892)

Majar Matija Ziljski, narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj, r. 7. febr. 1809 v Goričah v Ziljski dolini, u. 31. jul. 1892 v Pragi. Sedemleten deček se je doma pri očetu krojaču naučil najprej nemškega in nato še slovenskega branja. »Tri zime« je hodil v šolo v Št. Štefan, z 12. letom pa vstopil v celovško normalko. Nato je 1825 do 1831 obiskoval v Celovcu gimnazijo, od 1832 pa licej, ki ga je 1833 dovršil v Gradcu. Jeseni istega leta je vstopil v celovško semenišče in bil 1836 ord. Prvo službo je nastopil 1837 kot ekspeditor v kn.-šk. pisarni v Celovcu, 1840 je šel za kaplana v Rožek, 1842 v Žabnice, 1843 je dobil mesto stolnega kaplana v Celovcu, kjer je ostal do 1848, ko je bil premeščen na Sv. Višarje. Nato je bil v teku poldrugega leta (1850–1) župnijski upravitelj po raznih, zvečine nemških župnijah na Koroškem (v Mičičah, Jesanah, Klančah in Dobrijah), dokler ni 1851 dobil gorjanske župnije v Ziljski dolini, kjer je ostal do 1870. Tega leta se je župniji odpovedal, ker mu je bila radi kapi ohromela roka, nakar je 1871 dobil beneficij na Križni gori pri Celovcu. Tu je živel do 1883, nato se preselil v Prago, kjer je ostal do smrti. Pokopan je na olšanskem pokopališču.

Že v domači hiši je čitanje Japljevega sv. pisma v M.-ju budilo ljubezen do slovenščine. Za časa njegovega šolanja v Celovcu je na njegovo narodno zavest vplival pač M. Ahacel, ki mu je bil profesor na liceju. Tudi v Gradcu je mogel iz rodoljubnega gibanja slovanskega dijaštva (Vraz, Miklošič i. dr.) črpati preporoditeljskih pobud, dasi s pokretom samim menda ni prišel v ožjo doti-ko. Mnogo prodornejši pa je bil dojem rodoljubno-vzgojnih smernic, ki jih je M. dobival v celovškem semenišču od takratnega spirituala Slomšeka; njegov vpliv je M.-ja usmeril v literarno udejstvovanje. L. 1838 je izšlo prvo njegovo delo Pavle Hrastovski (prevod iz Kr. Šmida) v Slomšekovi knjižici Troje ljubeznivih otrok (Siomšekovi zbr. sp. I, 236). Za nabiranje narodnega blaga se je M. ogrel zlasti po občevanju z rojakom Jarnikom. K delu v tej smeri ga je bodril tudi Vraz, ki ga je M. 1841 spremljal po Koroškem ter njegovo zbirko narodnih pesmi tudi sam obogatil z izdatnimi prispevki. Že v Vrazovih Narodnih pesnih ilirskih (1839) je izšla ena ziljska narodna pesem M.-jevega zapisa (Bez konca ino kraja, 193–4), ki jo je Vraz dobil pač preko Jarnika, zakaj v pismenih stikih z M.-jem takrat še ni bil (Kidrič, ČZN 1910, 375). L. 1841 je poslal Vrazu dvakrat narodnih pesmi, prvič skupno z Jarnikom (ZSM 1900, 209), drugič pa sam »knjižico prineskov« za njegovo pesmarico (LMS 1877, 157). Te pesmi je Vraz nameraval izdati v II. razdelku svojih Nar. pesni ilirskih. Istega leta je poslal Vrazu tudi rožansko pripovedko o kralju Matjažu (v Listu iz Koruške, obj. v Vrazovem Kolu I, 1842, 135–7). Za Hermannov Handbuch der Geschichte des Herzogth. Kärnten (1843, I, 254–78) je napisal nemški članek Volks-Sagen und Volks-Lieder der Kärntner Slovenen von den Türken-Kriegen und dem Könige Mathias Korvin (z nekaj teksti teh pesmi). V sept. 1843 je M. potoval po Goriškem in Beneškem do Trsta ter se preko Lj. vrnil v Žabnice. To potovanje, na katerem si je zapisal precej narodnih pesmi, mu je dalo snov za narodopisno-potopisni članek Putovanje po Goričkom, Mletačkom i Tarštjanskom, ki ga je naslednje leto poslal Vrazu za Kolo (obj. v Kolu VI, 1847, 20–37). Spis je nastal pač tudi pod dojmom potopisa M. Mažuranića Pogled u Bosnu, ki ga je Vraz poslal M.-ju že jan. 1843 in je bil temu izredno všeč (Ilešič, ZSM 1906, 14). L. 1844 je M. napisal članek iz področja koroške ljudske mitologije Vile, i šta o njih znade narod slovenski u Koruškoj ter ga takisto napotil Vrazu za objavo v Kolu (Kolo IV, 1847, 9–18). Tega leta je začel pisati tudi v N in tu objavil daljši narodopisni članek Nekaj od Slovencev (1844, št. 34, 35, 38–40, 43, 44), kjer razpravlja o narodnih pesmih ter pripovedkah ziljskih Slovencev. Ta članek priča, da so se M.-jevi estetski nazori skladali z njegovo narodopisno vnemo: narodna pesem mu je bila vrhovno estetsko merilo (»Bolj je pesem podobna narodnam, lepši je«). Ves njegov odnos do narodne pesmi je bil seveda pristno romantičen; njegov delež je bila zato tudi romantična predstava o nepokvarjenosti preprostega ljudstva, ki da jo najverneje zrcalijo narodne pesmi. V tem svojem prepričanju in pa še iz razloga, ker ni spadal med ozkosrčne moraliste Jeranovega kova in je dopuščal pri slov. gledaliških predstavah tudi »zaroke i svatbe« (prim. N 1858, št. 25, Slovenska gospoda), je ščitil tudi narodne pesmi pred očitkom, da so umazane (Narodove pesmi, SB I, 1850). Svojo zbirko nabožnih narodnih pesmi iz raznih slov. krajev je izdal 1846 v Celovcu kot prvo v gajici tiskano knjigo na Koroškem pod naslovom Pesmarica cerkvena (1852²), ki vsebuje 81 pesmi, in posebej Napeve za orgle k pesmarici cerkvenej. V svojih nasvetih za povzdigo slov. slovstva (Slovenske misli, N 1847, št. 1–3) je izrekel med drugim željo, naj bi se slovenski pesniki šolali ob narodni pesmi (Karadžić, Vrazove Nar. pesni ilir.), a priporočil tudi Preradovićeve Pervence (Zader 1846). Ogrel se je torej tudi ob umetnem pesništvu višjih kvalitet, dasi je sicer predpisoval, da bodi slov. umetna pesem rodoljubne vsebine, pa v slogu narodne pesmi. Kot narodno-utilitarnemu presojevalcu literature so mu prijale n. pr. Tomanove pesmi (Glasi domorodni), ki bi jih bil sprejel v nižjegimn. čitanko, kakršno je zamislil v članku Čitanka (Slovenija 1849, 412). V N je objavil še narodopisno drobtino o koroških narodnih običajih (Slovenski besednik, N 1848, št. 25), v Sloveniji (1848, 44) rožansko narodno pripovedko o kralju Matjažu, v budimpeštanske Serbske Nar. Novine (1848) pa je poslal članek o »spevokolu« v Št. Andreju na Koroškem (Ilešič, ZSM 1907, 30). V spisu Narodove pesni (SB 1850, 89, 121, 153, 184) je zopet obravnaval slov. nar. pesmi ter objavil več tekstov, v članku Nekaj od belih žen, s posebnim obzirom na Koroško (SB 1850, 182) pojasnil mitološke predstave slov. ljudstva na Koroškem, naslednje leto pa opisoval slov. ljudske običaje, n. pr. koledo, šapanje, botrinstvo i. dr. (SB 1851). Tri nar. pesmi je objavil tudi v Janežičevem Cvetju slovanskega naroda (1852). — Ko je služboval mož Božene Němcove 1856–7 kot finančni uradnik v Beljaku, se je M. seznanil z njim ter začel dopisovati tudi z njegovo ženo v Pragi. B. Němcova je takrat nabirala slovansko narodno blago in se s prošnjami za prispevke obračala do M.-ja (1857), ki ji je poslal nekaj narodnih pripovedk. Němcova jih je prevedla v češčino in objavila v pedag. časopisu Škola a život, njegov popis »žegnanja« na Koroškem pa priredila za Musejnik (sv. IX, 207). — V Vodnikovem Spomeniku (1859) je dal M. v cirilici natisniti ziljsko narodno pesem Nesrečna. V N 1860, št. 1, je objavil pač edino svojo pesniško stvaritev, povsem v tonu narodne pesmi zapeto prigodnico Slava spevana svetima apostoloma slavenskima Cirilu i Metodu … V članku Visoki raji (N 1865, št. 17) je M. v svoje narodopisne objave prvič vpletel romantične zgodovinske kombinacije o visoki kulturi Slovanov v Mali Aziji poldrugo tisočletje pr. Kr. »Visoke raje« naj bi bil na Grškem prvi učil Arion, »muzik slavjanski Jarijon«. Obenem je tu javil, da ima zbranih sto ziljskih narodnih pesmi, ki jih želi izdati. L. 1867 je potoval v Moskvo na etnografsko razstavo, kamor je bil poslal narodne noše in vso opremo za sobo z ziljsko svatbeno skupino, ki je bila najboljša v slovanskem oddelku. Zbiratelju razstavnega gradiva iz Avstrije M. F. Rajevskemu je poslal tudi razpravo o izvoru slovanskih, zlasti slov. nar. običajev, ki jih je s citati iz staroklasičnih avtorjev (Homerja, Diodora, Vergila i. dr.) enačil z antičnimi običaji in s tem dokazoval slavno preteklost Slovanov. Ko je F. Kočevar 1868 opozoril na Vrazovo slov. literarno ostalino ter se začel zavzemati za nabiranje in izdajo slov. nar. pesmi, je priporočil SM med drugim tudi nabavo M.-jeve zbirke. Nato se je SM obrnila na M.-ja, ki je odgovoril, da bo do konca sept. 1869 svoj spis pripravil za objavo. V zvezi s temi njegovimi pripravami je bil pač oni Sbornik narodnih pěsnij, zagadek i poslovic ilirsko-slovenskih i několiko horvatskih, ki ga je 1869 res dokončal, a ga poslal, pisanega v cirilici, v Moskvo Imp. obščestvu ljubitelej estestvoznanija (Štrekelj, SNP I, XIV). — Narodno blago je M. objavljal še v SV (zv. 34, 35), v vseh treh letnikih svojega Slavjana (1873–5) i. dr. ter prispeval pesmi in napeve za Kuhačeve Južno-slovjenske narodne popievke. V svoje poročilo o prvih dveh knjigah te Kuhačeve publikacije (S 1879, št. 138) pa je zopet vpletel fantastično trditev o nekih predkrščanskih slovanskih ljubavnih žalostinkah kot vzorcih za naeniae pri Rimljanih. Poleg tega so bile narodne pesmi njegovega zapisa v Vrazovi ostalini, v nekem rokopisu, ki ga je hranil Miklošič (Štrekelj, SNP I, XIV), v rokopisu Narodne pjesme (nabrala Drobnič in Majar), ki ga je hranila SM (LMS 1887, 346), precej pa jih je objavljenih tudi v Scheiniggovih Nar. pesmih koroških Slovencev.

M.-jevo publicistično udejstvovanje izven narodopisnega področja, a v okviru slov. narodno-kulturnih prizadevanj, je segalo v več smeri. Po Šafařikovi Gesch. der sl. Spr. und Lit. 1826 in Kopitarjevi slovnici je 1846 napisal članek Slovensko slovstvo (Drobtinice 1849, 204–16; Slovenija 1849, 136, 140, 144, 148, 152). V N je razbiral razne slov. potrebe in aktualnosti tedanjega časa, hvalil vseslovensko usmerjenost N ter njih miroljubnost (N 1844, št. 3), poročal o smrti U. Jarnika in mu napisal kratek nekrolog (N 1844, št. 26), razpravljal o lastnostih pravega rodoljubja, o skrbi za šolstvo in za gospodarsko izobrazbo ljudstva, odklanjal verske prepire (N 1845, Slovenske besede), govoril o nalogah rodoljubnih vzgojiteljev (N 1846, št. 10), pisal o napakah slov. sloga (N 1847, Slovenske misli), o slovenščini v celovški bogoslovnici (N 1847, št. 23) i. dr. V l. 1848 se je v N le še dvakrat oglasil, nato pa se oklenil Slovenije, zakaj N so mu bile v jezikovnem pogledu postale prekonservativne. Njegovi članki v Sloveniji (1848–50) so segali ponajveč v področje politike in propagande za vzajemno jezikovno preusmeritev slovenščine. L. 1851 je podpiral prizadevanja za ustanovitev društva, ki bi izdajalo dobre knjige za ljudstvo (SB 1851, 65). Po tem presledku se je zopet oglasil v N s člankom Ne mešaj navlaš ptujih besed med lepo slovenščino (N 1852, št. 52). Za Slomšekovo Ponovilo potrebnih naukov (1854) je napisal odstavek Spisovanje listov. Svoje zanimanje za slovensko šolstvo je zopet izpričal s člankoma Učiteljski shod v št. Mihoru (SPj 1856, 129–32) in Učiteljska skupščina v Žabnicah na Koroškem (N 1856, št. 2, 3), kakor tudi s spomenico za ustanovitev šole v Gorjanah, ki jo je istega leta poslal vladi. Pokazal je tudi sredstvo zoper potujčevanje slovenske inteligence: prirejale naj bi se slovenske veselice, »besede« in gledališke predstave (N 1858, št. 25, Slovenska gospoda). Zato je opozoril na svoja rokopisna prevoda dveh iger iz Kr. Šmida (Jagodice, obj. v Slov. koledi 1859, in Venec). Pojasnjujoč svoje stališče glede cesarskega ukaza o pouku v deželnem jeziku je predlagal, naj bi bila slovenščina v osnovnih šolah učni jezik za vse predmete, v srednjih pa za verouk in zemljepis. Obenem je objavil svoj načrt, kako naj bi se v bogoslovnicah poleg latinskega in nemškega v večjem obsegu uveljavil slovenski pouk (N 1859 št. 47, 48). Da pa se povzdigne veljava slovenščine nasploh, naj postane občevalni jezik med Slovenci slovenski (Slovenščina na Slovenskem, N 1859, št. 50, 51). Dalje je poročal v N o otvoritvi slovanske čitalnice v Celovcu (N 1864, št. 6), o pripravah za celovško slovansko tiskarno (N 1864, št. 20, 21) i. dr.; zadnjič se je oglasil v N kot »Slovenec cestujuči v Moskvu« v dopisu z Dunaja (N 1867, št. 21). Istega leta je izšla njegova Slovnica ruska za Slovence, 1885 pa je izdala MD njegovo knjigo Sv. brata Ciril in Metod, slovanska apostola.

Osrednja komponenta M.-jevega življenjskega dela pa je teoretično utemeljevanje in praktično ostvarjanje njegove ilirske, oz. vseslovanske vzajemnostne jezikovno-kulturne koncepcije. Prvi nagib v to smer mu je dalo pač občevanje z Jarnikom in osebno znanje z Vrazom; silno pa so se ga dojeli tudi Kollárjevi spisi. Že v svojem prvem članku v N (1844, št. 3) je pohvalno omenil, »da se te novine pomalim u jeziku približujejo narečji bližnjih Slavjanov u Horvatskej, Slavonii, Dalmacii i. t. d.« Tu je formuliral tudi svoj prvi jezikovno-zbliževalni predlog: N naj bi začele pisati jezik, ki se govori med Lj. in Reko. Ta govor da je, čim bliže Reki, tem bolj podoben »govoru vsih dolnjih Ilirov (južnih Slavjanov)«. Naslednje leto je poudaril, da mora izobraženi Slovan razumeti še kako drugo slovansko »narečje«, ter priporočil Babukićevo slovnico (N 1845, 170). Kesneje je izrazil željo, naj bi se vseslovenske ali tudi drugim Slovanom znane besede upoštevale pred lokalnimi domačimi, manjkajoče pa vzele iz drugih slovanskih jezikov (N 1847, Slovenske misli, točka 2 in 3). Pri teh svojih predlogih, ki so se šele neznatno nagibali preko okvira vseslovenske jezikovne integracije, pa M. ni ostal. Pobude, ki sta mu jih dala Kollár in ilirski pokret, predvsem pa protišturovski Hlasové o potrěbě jednoty spis. jaz. pro Čechy, Moravani a Slováky, je njegova lastna kombinatorna invencija preoblikovala v Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik (Lj. 1848). V tej knjigi, ki je nastala že v pred-marcu, je M. zasnoval prelom z dotedanjim slovenskim jezikovno-kulturnim pravcem, in sicer v tem smislu, da bi se začela ilirska »podnarečja« postopoma integrirati v eno ilirsko književno »narečje«; to pa bi se potem obenem z ostalimi tremi slovanskimi »narečji« (ruščino, poljščino in češčino) še dalje stopnjevalo do enotnega vseslovanskega književnega jezika. Avtor tega sistematično zamišljenega, a za organski razvoj jezika slepega jezikovno-kulturnega pravilnika je kot zastopnik najbolj ogroženega obmejnega slovenstva upal rešitve iz narodne stiske v spajanju južnoslovanskih književnih jezikov. Približan realnosti življenjskih pogojev jezika pa je M.-jev romantični načrt moral sklepati kompromise. Kakor pred njim že Vraz, se je moral tudi M. zateči k dualizmu nižje literature v »podnarečju« in višje v »narečju«. Pa tudi njegova lastna pisateljska praksa ni šla premočrtno po smernicah Pravil. — Od pomarčne dobe si je M. obetal ugodnejših pogojev za ilirsko preusmeritev slovenskega jezikovnega razvoja. Zato se je lotil spisovanja knjig, ki bi pospešile izvedbo njegovih načrtov. Izdal je poleg Pravil še Predpise latinsko- in cirilsko-slovenske (Praga 1849) kot pripomoček učiteljem pri učenju cirilice, ki pa jo je tudi nekoliko »vzajemno« prikrojil, ter Slovnico za Slovence (Lj. 1850), učbenik »gospodske« slovenščine z nekimi ilirskimi prizvoki, zlasti v fleksiji. Kakor v teh dveh knjigah se je tudi v svojih člankih v Sloveniji več ali manj bližal čistoslovenskemu pisanju, sicer pa je svoje zahteve le deloma skrčil (»osem slučajev«, prim. čl. Ilirskoslavenski jezik, Slovenija 1849, 388). Vendar pa si je prizadeval, zanesti vpliv svoje jezikovno-reformne smeri tudi v šolski pouk. Snoval je šolske knjige z dvojnimi teksti: v latinici in cirilici, a v slovenščini (»Slovenski bukvar«, ZSM 1905, 45), ter v slovenščini in ilirščini (tako je nameraval prirediti Zoričićevo ilirsko čitanko, ib. 43). Sprva je hotel tudi v svoj Spisovnik za Slovence (Celovec 1850) sprejeti nekaj ilirskih sestavkov, a knjižica je izšla brez njih in v dokaj čisti slovenščini. Svoje jezikovne smernice, ki naj bi se uveljavile pri sestavljanju slovenskih, jugosl. in sploh avstrijskoslovanskih šolskih knjig, je obrazložil v članku Učilišne knjige slavenske (Slovenija 1849, 21, 25, 29). V članku Čitanka (Slovenija 1849, 412) pa je opredelil svoje predloge glede čitank za tri učne stopnje, podrobno glede nižjegimnazijske. Ker pa niti sam ni prav upal, da bo vlada podprla njegove težnje, je bil njegov učni načrt (cirilica v osnovni šoli, učenje jugosl. »narečij« v nižji ter slovanskih jezikov v višji gimnaziji) pač gola fantazija. — 1851 je dovršil v cirilici pisano »vseslavensko« slovnico (ZSM 1905, 49), delo, ki je pač prva osnova njegovemu kesneje izdanemu Uzajemnemu pravopisu slavjanskemu. Vse te njegove ekstremne jezikovno-reformne tendence so imele sicer navdušenih zagovornikov (Einspieler, Janežič i. dr.), a v jezikovnih diskusijah in borbah prvih pomarčnih let si je proti njim in noviškemu konservativnemu stališču utrla pot do zmage srednja smer vseslovenskega značaja, ki jo je uveljavil Svetec (1852). Radi tega neuspeha je M. za nekaj let umolknil, ni se pa dal prepričati niti razlogom nasprotnikov niti toku dogodkov. 1856 se je zopet oglasil v N z nekaj prispevki, izmed katerih pa je le članek Kristijani v Turčii (N 1856, št. 66, 68–71) z očrtom srbske zgodovine do bitke na Kosovem opozarjal na splošno smer avtorjevih teženj. Naslednje leto je v članku Naše slovstvo (N 1857, št. 43–46) zopet spregovoril, resda s ponovno skrčenimi predlogi, o potrebi južnoslovanskega jezikovnega zbližanja. Novih diskusij ta M.-jev nastop ni rodil; s člankom Cirilica (N 1857, št. 68) je dosegel le toliko, da mu je Bleiweis objavil nekaj slovenskih, v cirilici tiskanih »kratkočasnic« (N 1857, št. 70, 72, 77, 80, 95). Kakor pa so bile njegove težnje v posameznih točkah temeljnega pomena za vznik in prodor »novih oblik«, torej jezikovno-kulturno plodne, tako je bil s celoto svojih nazorov kmalu osamljen, po Miklošičevi izjavi (v Slavische Bibliothek 1858, 170) ter Levstikovi obsodbi v Napreju pa med resnimi jezikoslovci nemogoč. V N poslej svoje jezikovne orientacije zopet nekaj let ni več silil v ospredje. V tem času je objavil članek Bosna in Hercegovina (N 1858, št. 12 do 15), posnet po Medakovićevem Srbskem dnevniku, ki ga je ponovno priporočal, ter predlagal, naj se za Vodnikov spomenik nabrana vsota porabi za darila tistim dijakom, ki se najmarljiveje uče slovanskih »narečij« (O spomeniku Vodnikovem, N 1858, št. 40). Ob objavi febr. patenta se je M. v N zadnjikrat javil z nekimi jezikovno-zbliževalnimi predlogi (Stanje Slovencev, N 1861, št. 11, 12). S članki v nekoliko vzajemno prikrojenem jeziku je v N še nekolikokrat nastopil (v dopisu Iz Koruške N 1864, št. 20, 21; Visoki raji, N 1865, št. 17), a uredništvo je dostavljalo opombo, da priobčuje po avtorjevi želji članek tak, kakršnega je prejelo. V vzajemnem jeziku je izdal še dve knjigi: Sveta brata Ciril i Metod slavjanska apostola i osnovatelja slovstva slavjanskoga (Praga 1864) z latinskim in cirilskim tekstom ter Uzajemni pravopis slavjanski, to je: uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska (Praga 1865). Kolikor bolj pa je rastel M.-jev vzajemnostni vseslovanski zanos, toliko bolj mu je na drugi strani ginila kritična sposobnost in sprejemljivost za nasprotne razloge. V Moskvi, kamor ga je na etnografsko razstavo poleg strokovnega zanimanja napotilo pač tudi to njegovo romantično čuvstvovanje, je imel priliko slišati znameniti Riegrov govor (Vserossijskaja etnograf. vystavka itd., str. 299–303; knjigo je imel tudi M.), a tudi njegovi razlogi ga niso iztreznili. V Celovcu je 1873–5 izdajal svoj časopis »Slavjan. Časnik islovstven i uzajemen za Slavjane književne i prosvětljene«, kjer se je zopet lahko svobodno razmahnil. Tu je poleg etimoloških zablod (na pr. Askania = Ožganija, 1873, 75) zahajal tudi v dolgovezne fantazije o sledovih Praslovanov (O slědah praslavjan, v vseh treh letnikih). Iste cene je pač tudi vse njegovo kesnejše delo iz tega področja, ki se mu je zadnja leta največ posvečal. V vzajemnem jeziku je pisal še O cerkvenom jeziku slavjanskom v SN 1879, št. 263, a tudi še v svoji zadnji, sicer čisto slovensko pisani knjigi o Cirilu in Metodu (MD 1885) je zagrešil trditev, da slovanska apostola in njuni pomočniki niso pisali v kakem slovanskem narečju, temveč vseslovansko-vzajemno.

M.-jevo narodno-buditeljsko delavnost v predmarcu, ki se je poleg dopisovanja v N javljala zlasti v rodoljubni agitaciji med celovško mladino (Janežič, Einspieler i. dr.), je leto 1848 usmerilo tudi na politično področje. Kot prvi je svetoval, naj slovenski poslanci na Dunaju zahtevajo postopno uvedbo slovenščine v šole in urade (N 1848, št. 13). Skrbeč za politično vzgojo Slovencev je prevajal letake dunajskega pesnika Castellija (n. pr. Le sem Slovenci! poslušajte, kaj se je une dni v Dunaji zgodilo!). Razbiral je razne preporne točke v razmerju med avstr. Slovani in Nemci ter poudarjal upravičenost slovanskih teženj (Slaveni in Nemci, Slovenija 1848, 5, 13, 17) in potrebo enotne slovanske politične akcije. Deloval je tudi za temeljno točko takratnega slov. polit. programa, t. j. za zedinjeno Slovenijo (»slovensko kraljestvo«, »kraljevino Ilirijo«), ki pa jo je v smislu svojega kulturno-političnega ilirstva postavil v širšo zasnovo združenja s Hrvati in Srbi ter naslonitve na ostale avstr. Slovane (Slavenska sloga, Slovenija 1848, 49, 53, 58, 61). Dunajski »Sloveniji« je poslal specialko Koroške z natančno označeno slov.-nem. jezikovno mejo. Pozival je tudi na delo za neodvisnost Avstrije od Frankfurta ter svetoval, naj se ustanové po slovenskih mestih polit. društva z osrednjim društvom na čelu, ki naj posreduje sodelovanje z vseslovansko »Lipo« v Pragi ter s Hrvati in Srbi. Zavzemal se je tudi za federativno ureditev države; za Slovane naj bi se ustanovila slovanska narodna skupščina po načinu slovanskega kongresa v Pragi (1848) ter stalno »vseslavensko, opravništvo« (Dežele našega cesarstva, Slovenija 1848, 201). Vplival je pa tudi neposredno na politični vrvež tistih dni ter z Einspielerjem agitiral med ljudstvom zoper volitve za Frankfurt. Ker je pripravljal tudi neko peticijo na cesarja, so celovški Nemci pregovorili škofa Lidmanskega, da je M.-ja pozval na odgovor. Zahteval je od njega obljubo, da kaj takega in sploh nič več slovenskega ne bo napisal. Ker mu M. tega ni mogel obljubiti, je bil premeščen na Višarje, »da bi mu bila odvzeta možnost zveze z njegovimi rojaki«, kakor je poročal Čeh J. A. Bačovský iz Lj. v Havličkove Nár. Noviny (4. avg. 1848, ZSM 1906, 29). Ker pa tudi tam svoje rodoljubne delavnosti ni omejeval ter je s političnim poukom vplival na slovenske romarje, si je s tem nakopal tegobe neprestanega preseljevanja po nemških župnijah 1850–1. V maju 1848, že na Višarjah, je M. z drugimi koroškimi rodoljubi podpisal spomenico, s katero naj bi bil Vraz kot slovenski pooblaščenec nastopil pred srbsko nar. skupščino v Srem. Karlovcih in v kateri »veje duh Matije Majarja« (Ilešič, ZSM 1907, 30). Značilno za M.-ja je tudi, da je bil med prvimi slov. darovalci za Jelačićevo vojsko (Hrv. Kolo III, 1907, 318). V dobi absolutistične reakcije je M. svetoval osredotočenje v literarno delo, a po obnovitvi ustavnega življenja so ga zopet mikala polit. vprašanja. Po objavi febr. patenta je zopet formuliral slovenske zahteve: enakopravnost slovenščine v šoli in uradu, zedinjena Slovenija ter »bratska sloga s Horvati i uzajemnost s Slovani, osobito z avstrijanskimi« (Stanje Slovencov, N 1861, št. 11, 12). Kesneje je v Slavisches Centralblatt (1865, št. 10–12, Betrachtungen über die österreichischen Länder und Nationen) objavil svoj načrt za politično preureditev države. S svojo deželno skupino, »kraljevino Ilirijo« (Kranjsko, Koroško, južno Štajersko in Primorsko), je pridružil »mariborskemu programu« i. l. vzporedno politično zamisel, s katero je pravtako podkrepil zahtevo vseslovenskega političnega programa, ki se je v slovenski politiki izza 1861 umikal zahtevi deželne avtonomije. Udeleževal se je tudi društvenega življenja celovških Slovencev, skrbel, da bi se celovška slovanska tiskarna osnovala na zdravi podlagi (N 1864, št. 20, 21), predaval v tamošnji slovanski čitalnici (N 1865, št. 17) ter govoril na raznih taborih. Pokrenil je tudi ustanovitev polit. društva Trdnjave v Celovcu, ki ga je 1871 poslalo na slovanski federalistični kongres v Pragi. 1863 je bil v Zagrebu na cirilometodijski proslavi, 1881 pa je s slovanskimi romarji potoval na enako svečanost v Rim. Ko so bili 1885 Slovenci in Hrvatje v Pragi, so priredili njemu na čast banket, ki se ga pa M. radi skoraj popolne oslepelosti ni mogel udeležiti; poslal jim je le pozdravno pismo. Kakor že na Križni gori, tako se je tudi v Pragi ukvarjal večinoma z raznimi fantastičnimi ugibanji o izvoru Slovanov i. p. Ker pa mu je bil vid skrajno oslabel, je pisal tipaje in domala nečitljivo. Sicer pa je živel v Pragi sam zase in ni skoraj z nikomer občeval. Trpki spomini na prestana preganjanja v l. 1848–51 in kesneje na Križni gori so v Pragi stopnjevali njegovo zagrenjenost do silne nezaupnosti in bolestnega občutka, da ga še vedno nadzirajo. Zato tudi ni hotel dovoliti, da bi se v češki publicistiki opozarjalo nanj z objavo njegovega življenjepisa. Njegova rokopisna ostalina se je v Pragi najbrž izgubila, enako tudi njegova baje precej dragocena knjižnica. — Prim.: Štrekelj, ZSM 1900, 246–8; Ilešič, ZSM 1905, 41–52; ZSM 1909, 113–4; Kidrič, ČZN 1910, 375–6; Sebrané spisy Boženy Němcové, sv. XIII, 325–7, 384–90; Budilovič, Obščeslavj. jazyk, 1892, II, 323–6; UT 1890, 37–40, 57–9; Marn, XXVIII, 37–40; LZ 1892, 563–7; DS 1893, 193–203, 241–50, 289–96; KMD 1895, 12–21; Trstenjak, Spomenik slov. vzajemnosti, 98–117; Dav. Trstenjak in M. M., DS 1894, 481–3; Francev, Pisma k Gankě, 1905, 659–60; Vserossijskaja etnografičeskaja vystavka i slavjanskij s'ězd v majě 1867 goda, 135–9; Vošnjak I, 247–8; Apih; Lončar; Breznik, Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis, DS 1913; Prijatelj, ČJKZ IV, 47–75; V, 15–67; Nesý, Československo-jihpslovanska Liga VI, 1926, 54–7, 69; Kovačič, »Kalobski« rokopis slov. pesmi iz l. 1651, ČZN 1930, 181–205; Ilešič, »Kalobski« rokopis, ČZN 1931. 223–5; Izvestija Akademii nauk, SSSR 1931, 8, 985 do 1000. Slika: ASK 14. Mr.