Maina, Hijacint (okoli 1773–?)

Maina Hijacint, prof. na Napoleonovi centralki v Lj., r. v Budvi ok. 1773, u. neznano kje in kdaj. Vsaj v sredini 1810 je bil v Trstu, kjer je pomagal tiskarju Scardiju pri sestavljanju načrtov za naslovno stran Telegrafa. Ti načrti so bili glavni vzrok, da je postal nanj pozoren cenzor Benincasa, kateremu je bilo 5. sept. 1810 »vedno bolj všeč«, da pride M. na nameravano lj. novo visoko šolo za »profesorja arhitekture, okrasbe in dolbenja«. Na osnovi Marmontove uredbe z dne 1. avg. 1810 je bil res imenovan za risanje in arhitekturo ter je v š. l. 1810/1 z Agapitom, Gunzem, Hladnikom, Kersnikom in Ravnikarjem v okviru centralke tvoril profesorski zbor oddelka za inženjerje in arhitekte, prve tehniške fakultete v Lj. Imel je 9 slušateljev ter predaval po Vignoli, torej delih, ki so bila sicer že skoraj 250 let stara, a znamenita (Regola delli cinque ordini d'architettura iz 1563, Regole della prospettiva prattica iz 1583). Predaval je v francoskem jeziku, a bil je gotovo tudi sposoben za predavanje v italijanščini in najbrž še v srbohrvaščini. Mimo šolskega je izpričano vsaj eno njegovo umetniško delo iz dobe, ko je bival v Lj.: za proslavo rojstva Napoleonovega sina 31. marca 1811 je napravil alegorično risbo, ki jo je sam vrezal v baker. Na koncu š. l. 1811 je bil napredek 4 njegovih slušateljev ocenjen z »optime«, 4 z »accessit«. Ker je bil s pretvoritvijo centralke v akademijo lj. oddelek za izobrazbo inženjerjev in arhitektov ukinjen, je M. menda kmalu po naredbi z dne 12. nov. 1811 ostavil Lj. —Prim.: Dimitz IV, 331; Prijatelj, Slov. pod Nap., Veda I, 419, 428, 592; Steska 200; Tavzes, Slov. prep. pod Francozi 22; Polec v Zgod. slov. univ. v Lj. 34–6, 41, 45. Kd.