Mahnič, Lovre (1832–1866)

Mahnič Lovre, filolog, r. 2. avg. 1832 na Uncu pri Planini, u. 6. jan. 1866 v Splitu. Študiral je kot gojenec Alojzijevišča 1847 do 1854 gimn. v Lj. Do 7. razreda je bil odličnjak, 8. razred je študiral privatno, maturo napravil s prav slabim uspehom. Poslušal je več let slavistiko na Dunaju, nato supliral na Reki skupaj z Janezom Trdino; izpite je nameraval delati v Zagrebu, a je dobil dopust za dokončanje študij na univerzi v Pragi, kjer je poslušal med drugimi slavista Hattalo in mnogo občeval s pisateljem Šenoo. 21. nov. 1862 je bil imenovan za namestnega profesorja v Osjeku; ker pa mu je bil dopust podaljšan za pol leta, je prišel v Osjek šele marca 1863 in bil že maja i. l. imenovan za stalnega profesorja prav tam. Učil je poleg svojih predmetov tudi francoščino kot neobvezen predmet. 25. jul. 1864 je bil premeščen na gimn. v Splitu, kjer je poučeval predvsem nemščino, dasi je bil izprašan samo iz slavistike in klasičnih jezikov. — Nekaj časa je (po Trdini) poslušal tudi znamenitega jezikoslovca Ascolija v Padovi. — M. je bil že v gimn. prijatelj Levstiku, ki mu je 1854 napisal komentar o »Ježi na Parnas«. Od poznejše korespondence so ohranjena 4 pisma Levstiku (v Drž. stud. knj. v Lj., Sn 1917, 101). — M. je bil nervozen in razdražljiv človek. Bolehal je na pljučih in srcu. Živel je skoraj stalno v denarnih stiskah. Pri svojem ravnatelju Sviloviću v Splitu je bil zlasti radi izrazitega slovanskega mišljenja očrnjen in prišla sta večkrat v huda nasprotja. — V Splitu se je M. zaročil s premožno in lepo siroto Antico Oparo, a malo pred poroko si je iz ne popolnoma znanih vzrokov ponoči prerezal vrat. Zaročenki je pred smrtjo baje zapisal na listek: »Sad ćeš biti zadovoljna.« — M. se je bavil zlasti s staro cerkveno slovanščino; poznal je dela slovanskih filologov do Miklošiča. Študiral je tudi primerjalno jezikoslovje po Boppu. V izvestju gimn. v Osjeku 1863 je objavil študijo: »U kojem razmérju su jugoslavenski jezici prama staroslavenštini s jedne a medju sobom sa druge strane?« V njej skuša med drugim dokazati, da je slovenščina glede jerov in jorov na prvotnejši razvojni stopnji kot je bila staroslovenščina pred tisoč leti; radi tega slovenščina ni hčerka, ampak samo najbližja sestra staroslovenščine. Študijo je v Književniku I (1864), 125 Jagić ostro ocenil. — M.-evo težko življenje in tragično smrt je opisal Avgust Šenoa v biografskem romanu »Prijan Lovro« (Sabrane pripoviesti I, 163–227). — Prim.: Progr. lj. gimn. 1847–54; Izvestje o kralj. velikoj gimn. v Osĕku 1863, 1–18, 7, 10; Književnik I (1864), 125–7; Jagić, AslPh. XVII, 51; Trdina, Bahovi huzarji in Iliri, 1903, 193; Matić T., Zadńi dani L. M.-a (Šenoina Prijana Lovre), Građa IV (1904), 179–85; Jagić, Istorija slavj. fil., 918; isti, Entstehungsgeschichte, 213; Sn 1917, 101–2, 154; Pirjevec, Levstikova pisma, 264. Lgr.