Mahnič, Anton (1850–1920)

Mahnič Anton, pisatelj, katol. kulturni filozof, škof, r. 14. jul. 1850 (op. ur.: 14. sep. 1850) v Kobdilju (župn. Štanjel) na goriškem Krasu, u. 14. dec. 1920 v Zagrebu. Gimn. in bogoslovje je dovršil v Gorici (1863–75), ord. 1874. Od okt. 1875 do sept. 1891 je bil prefekt, potem do 1895 ravnatelj v deškem semenišču v Gorici; tu se je pripravljal na teol. doktorat in bil obenem vpisan na dunajski univerzi, 11. maja 1881 na Dunaju prom. za dr. theol.; 20. sept. 1880 suplent, 29. jul. 1881 defin. prof. bibličnih ved nove zaveze na bogosl. učilišču v Gorici do imenovanja za škofa; nov. 1884 je prevzel uredništvo škof. lista Folium Periodicum, bil 1889–90 pet mesecev urednik Soče, jul. 1888 začel izdajati Rimskega Katolika (8 letn. 1888—96); 22. nov. 1896 je bil imenovan za škofa na Krku, 7. febr. 1897 v Gor. konsekr., 27. marca na Krku vstoličen; ko je po svetovni vojni ital. armada Krk zasedla, je bil 4. apr. 1919 deportiran v Italijo, 10. marca 1920 se vrnil težko bolan na Krk, se šel zdravit na Hrvatsko, kjer je umrl.

M. je že kot drugošolec (1865) zasnoval list »Vrt«, ki ga je sam pisal in zalagal s poezijo in prozo. Javno se je oglasil šele 1881 v Kresu s črtico »Kako je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil«, v goriškem Folium Periodicum pa z latinskimi vzgojeslovnimi pismi »Paedagogica« (1881–9 v 2 serijah 65 pisem). Obravnaval je v njih vzgojna in šolska vprašanja; obsodil že tudi Stritarjev pesimizem. Poleg teh pisem je priobčil v Fol. Period. do 1895 vrsto drugih latinskih razprav verske, asketične, vzgojne in dušnopastirske vsebine, tudi nekaj načelno političnih člankov. Ti spisi, pisani v klasični latinščini, po Slovenskem niso vzbudili posebne pozornosti. Stritar n. pr. je le toliko vedel, da ga je M. že »enkrat po latinsko prijel« (Zbr. sp. V, 366). Tudi slovenska satirična povest »Indija Komandija«, naperjena zoper moderno filozofijo in zoper Stritarja (S 1884, št. 26–38), je ostala brez vtisa. Vse drugače pa je bilo s pogovori »Dvanajst večerov« (S 1884). V teh pogovorih je proti (umetnostnemu) skepticizmu razvil svoje estetične nazore: o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega, da ni nič dobro, kar ni resnično, in nič lepo, kar ni resnično in dobro; da je namen umetnosti »dvigati« in »kazati višje ideje v vzornih podobah«, vsekako pa ničesar ne izražati, kar bi bilo »krščanstvu nasprotno«, ker je krščanstvo resnica; potem se je obrnil proti Stritarju, izredno sicer pohvalil njegovo kritično in literarno delo v formalnem in jezikovnem oziru, toda v »eni reči« da ne more z njim, v »glavnih načelih«: njegov idealizem in schopenhauerjanski pesimizem da je nekrščanski in njegovi nazori zlasti o spolni ljubezni zmotni. V (1.) Dodatku je pokazal na isti nekrščanski pesimizem v Gregorčičevih Poezijah, zlasti v »človeka nikar«, tu je našel celo Stritarjev panteistični fatalizem. Ko se je prof. Hil. Zorn v istem S zavzel za pesnika proti njemu in mu tudi Gregorčič sam v SN odgovoril, je M. v 2. in 3. dodatku vztrajal pri svoji sodbi, le besedo o panteizmu omilil na nekrščanski pesimizem. S temi podlistki je »vrgel M. v slovenski kaos baklo načelnega boja« (Prijatelj). Stritar je v LZ (1885, 150–9) nemoško odgovoril, da si njegov »idealizem in krščanstvo nista nasprotna«, a s Schopenhauerjem naj ga M. pusti v miru, ker on (S.) »za nikomer stopinjic ne pobira«. M. se za čas ni odzval, ampak pisal v S 1885 in 1886 drugo povest »Zadnji samotar«, satiro na jožefinstvo in židovsko masonstvo, in izdal 1887 »Dvanajst večerov« v ponatisku. — Medtem je začel SN (Krutorogov-Hostnik) zelo sovražno pisati proti Rimu in Leonu XIII., ki ga je imenoval indirektno »izvrg človeštva«; škofje goriške nadškofije so izdali na to 26. nov. 1887 skupni pastirski list, ki so v njem nastopili proti SN in proti slov. liberalizmu sploh. Bržčas je sestavil ta list M., vsekako so mu pa dali ti dogodki zadnji pogon, da je sklenil izdajati RK (prej je nameraval ustanoviti kat. leposloven list). V S je 5. jun. 1888 napovedal novi list in sredi jul. je izšel 1. zv. Posvetil je RK »razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica«; branil da bo rimsko-kat. vero slov. ljudstva zoper krive nauke, in ker je naravno spoznanje podlaga verskemu, zato bo obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakorkoli z vero v zvezi. To je bil program, ki je M.-u začrtal delo za vso dobo njegovega bivanja na Slovenskem, torej do konca 1896. Pisal je RK po večini sam; ni pa več motril samo slovstva, ampak vse kulturno življenje, tudi politiko, a vedno le načelno, pod vidikom krščanskih načel. Načelnost, to je dominanta vseh njegovih razprav. Filozofsko pojasnjuje, da človeku kot umnemu bitju mora biti vodnica misel, ideja, načelo; brez načela da ni ne zares svobodnega hotenja ne naprednega delovanja; breznačelnost pomeni nejasnost spoznanja, negotovost hotenja, nestanovitnost delovanja. Načelo pa je ali resnično ali neresnično; med resnico in neresnico značajen človek ne more kolebati. (Prim. članke: Načelo, IV, 193 sl.; Aut — aut, III, 301 sl., 365 sl.; Katoliški fanatizem, III, 177 sl.). V zgodovini se mora izvojevati ta boj idej. Resnica se filozofsko izraža v metafizičnem idealizmu, ki mu je višek krščanstvo. Metafizični idealizem uči namreč objektivno veljavnost idej in motri njih prvo osnovo v božjih idejah; biva torej višji svet idej, ki so v njem osnovani vzori in zakoni empiričnega sveta. Metafizični idealizem je torej tudi najpristnejši realizem. Platonov Logos, ki je v njem skupnost idej, se je razodel v krščanstvu kot božja Beseda, ki se je v Kristusu učlovečila. Tako se odpira v krščanstvu najpopolnejše kraljestvo idealizma. (Prim. uvodno razpravo RK I: Več luči! ali nekoliko poglavij o idealizmu.) Negacija krščanskega idealizma so spoznavni idealizem, ki taji objektivno veljavnost idej, materializem, ki taji duha, naturalizem (humanizem), ki taji nadnaravni svet, racionalizem, ki taji krščanske dogme, liberalizem, ki zanikuje odvisnost človeškega duha od Boga in njegove resnice; vse te inačice človeške misli druži negacija krščanske afirmacije. (Prim. Kaj je liberalizem, III, 19 sl., 182 sl., pa I, 137 sl.) Breznačelnost v tem boju, polutanstvo, ki omahuje med resnico in neresnico, med krščanstvom in negacijo krščanstva, ter oznanja mir in spravo med Kristom in Antikristom, se imenuje katoliški liberalizem. To polutanstvo je najhujša kuga, »pestis perniciosissima«, kakor ga je nazval Pij IX., strup za živo versko zavest; Pij IX. ga je obsodil v Syllabu (1864); s tem se je začela ločitev duhov; pri Slovencih da je še ni, a da je skrajni čas za to. (Prim. članek: Katoliški liberalizem, I, 26 sl.) In vprav boj proti liberalizmu, a še posebej proti katoliškemu liberalizmu na vseh poljih kulturnega dejstvovanja, je bila glavna tema RK. — Po dispoziciji razprave »Metafizična trojica« (VI, 129 sl.), kjer obrača M. pravo na mišljenje, dobro na delovanje, zlasti politiko, lepo na umetnost, zlasti leposlovje, je mogoče vse M.-evo delo motriti pod tem trojnim vidikom. Glede na leposlovje (od katerega je bil v Dvanajstih večerih izšel) končuje M. v RK najprej pravdo s Stritarjem (I, 242 sl., 362 sl.): iz načelne razprave o idealizmu izvaja, da ni Str. ne krščanski idealist, ne sploh idealist; glede na tisto zanikavanje schopenhauerjanstva pa M., ki je bil medtem preučil Schopenhauerjeva dela, z nazorno primerjavo presenetljivo dokazuje, da je Str.-jev pesimizem res le »plitvo posneto schopenhauerjanstvo« in da je tudi »njegov Prešeren« (t. j. uvod v Prešernove Poezije) »iz Schopenhauerja«, in sklepa, da je pri Str.-ju vse fraza, krščanstvo in slovanstvo, socializem in idealizem; pristen da je le njegov liberalizem. Ta (slovstveni) liberalizem zasleduje M. potem pri raznih slov. leposlovcih, pri Trdinu (I, 425), Aškercu (I, 428; II, 231), Jurčiču (II, 240), Tavčarju (II, 369; III, 44), Levstiku (V, 103); sploh obsoja »slovstveno malikovanje« (VII, 89). Obenem pa piše načelne razprave o lepoti (VIII, 26 sl., 120 sl.), o realizmu (II, 257 sl.), o idealizmu in realizmu (VIII, 254 sl.), o romanticizmu (VIII, 261; le-ta da se ne sme istovetiti s krščanskim idealizmom), o naturalizmu (VIII, 262), o estetičnem formalizmu (VIII, 361). Ker zavzema v slovstvu že od nekdaj poglavitno mesto spolna ljubezen, je napisal M. načelni razpravi Metafizika spolne ljubezni (III, 11 sl., 55 sl.) in Platonska ljubezen (III, 417 sl., 450 sl.), kjer zanikuje, da bi bila spolna ljubezen le temen gon čutnosti, služi sicer po naravni uredbi fizičnemu življenju vrste, toda je v njej še nekaj višjega, kar »sega v kraj najblažih čuvstev in v žarni svet idej« in ta nje »božanstvena« sfera da je pravi svet poezije; zavrača Schopenhauerja, ki mu je ljubezen le gon pravolje kot plemenskega genija; zavrača tudi kult nižje spolnosti v slovstvu. — Glede politike in političnih vprašanj je zopet napisal najprej celo vrsto načelnih razprav proti kat. liberalizmu: Vera in ljubezen (II, 1 sl., 140 sl.); Slovenski henotikon (III, 266 sl.), Politične svatbe (VI, 1 sl.), Visoka pesem ljubezni in edinosti brez Boga (VI, 409 sl.), Radikalizem (VII, 9 sl.), Metafizično ozadje politiških metamorfoz (VIII, 1 sl.; da bo sila logike uničila polovičarske stranke). Druga vrsta razprav je više-politična: Politika uspehov in nasledkov (I, 578 sl.), Politika sile in snovi (VII, 417; zoper politični materializem in mehanizem), Meje državne oblasti (VI, 257; zoper absolutizem in centralizem), Državno krščanstvo (VII, 133 sl.; za svobodo cerkve in šolstva); potem o narodnosti: Kaj uči o narodnosti sv. pismo in zdrava pamet (I, 56 sl.), zopet O narodnosti (IV, 24 sl., vmes o »slovanskem narodnem geniju«), Deset poglavij iz narodnostnega katekizma (VII, 36 sl.; njegova končna »narodnostna izpoved«, da »smo dolžni narod ljubiti in narodnost si ohraniti«; da »ima vsak narod naravno pravico na podlagi narodnega jezika izobraziti se do najvišje stopnje, torej pravico tudi terjati, da se mu osnujejo vsa kulturna izobraževališča od najnižjih do najvišjih«; zameta pa narodno ekskluzivnost in absolutno narodnost, ki bi se ji ne bilo treba pokoriti nravnim zakonom). Posebna vrsta razprav obravnava razmerje cerkve do politike in razloge, kdaj in zakaj se sme cerkev vmešavati v politične borbe (II, 36 sl., 71 sl., 129 sl.; V, 373 sl.; VI, 182 sl.; VIII, 317 sl.). Druga vrsta člankov je bolj praktično-političnega značaja (II, 393 sl.; III, 49 sl.; IV, 257 sl., 380 sl.). — Glede na mišljenje v verskih in drugih kulturnih vprašanjih je zopet najprej vrsta razprav o verskih rečeh. V Pismih brezvercu (II—III) in Apologetičnih razgovorih (V—VIII; nekateri v VI in VII niso njegovi) je pojasnjeval najvažnejša verska vprašanja (oz. reševal razne ugovore nasprotnikov); v člankih Vporabnost kat. dogme (V, 26 sl.) in Poezija krščanske dogme (VI, 51 sl.), Rimski papež in prostost (I, 97 sl.), Naša zvezda ali zmaga kat. ideje (VII, 279 sl.) kazal na pozitivne vrednote dogem; v drugih O bistvu cerkve (I, 62 sl.), Slovanskem svetu (I, 509 sl., II, 120 sl., III, 146 sl.), Magister Hus redivivus (IV, 1 sl.) odkrival protiverske in razkolne težnje nasprotnikov; v člankih Avktoriteta (I, 225 sl.), Škofje pred sodiščem javnega mnenja (III, 305 sl.) branil avktoriteto; še v drugih Razkol v razkolu (VII, 205 sl.), Tolstoj in kraljestvo božje (VII, 352 sl.), Verska stran vzhodnega vprašanja (VII, 457 sl.), Odgovor vesoljnega patriarha (VIII, 85 sl.) kazal na verske razmere na vzhodu. V treh večjih razpravah Vojskujoče sile v XIX. st. (V, 1 sl.), Najnovejša socialno-politična revolucija (VI, 24 sl.) in Božja pravda v zgodovini narodov in držav (VIII, 97 sl.) opisuje »boj idej« v naši dobi, da je naš vek »vek naturalizma«, da more biti konec tega razvoja, ako bo šel v tej smeri dalje, le strašna socialno-politična revolucija. Izmed drugih vprašanj je obračal posebno pozornost vzgoji in šolstvu: Pisma o vzgoji I, III, izvečine po lat. v Fol. Period.; o verski šoli I, 150 sl., II, 282 sl.; o državni šoli II, 24 sl.; o duhu naše šole II, 152 sl.; o Herbartu in Lindnerju V, 405 sl., II, 403 sl., III, 380 sl.; in dr. (IV, 65 sl., 136 sl., 211 sl.). Bavil se je tudi z ženskim vprašanjem (V, 307 sl., 449 sl., VI, 56 sl., 354 sl., ponekod z ne prav srečnim in žaljivim »humorjem«). Vseh teh vprašanj se je dotikal zdaj tu zdaj tam tudi v Listku (v potopisih II, 428 sl.; III, 40 sl., 205 sl., 347 sl.; IV, 309 sl.; VII, 491 sl.; v satirah: Iz dnevnika Štefana Hodulje I—III, in dr.). V Časopisu je podajal pregled kat. gibanja po svetu. Odgovore nasprotnikov je pa ponatiskoval v listu in na platnicah, češ, glejte, tako odgovarjajo nasprotniki (prim. IV, 47 sl. dolge litanije, sestavljene iz samih grdilnih priimkov, ki so mu jih vzdeli SN, SS, P, Nova Soča, E in Brus).

Toda M. je posegal, nekoliko z RK, nekoliko tudi sicer, še bolj dejavno v slovensko javno življenje. Naravnost v politiko je posegel samo 1889/90, ko je prevzel za nekaj mesecev tudi uredništvo Soče ter napisal poleg drugega politični feljton Krvavo stegno (v 13 poglavjih), »a se je kmalu premislil in odstopil, ko je spoznal, da trenotno ni upati načelom uspehov« (RK IV, 268). A že v I. letniku RK (348, in zopet določneje 563 sl.) je začel oznanjati misel o potrebi in pomenu slov. kat. shoda in ni miroval (II, 24 sl., 282 sl.; III, 415; IV, 79 sl., 129 sl., 193 sl.), dokler se ni ta misel 29.-31. avg. 1892 uresničila. Ta shod je dal kat. organizaciji celokupnega javnega življenja na Slovenskem »silno podlago« (Prijatelj) in velike zasluge za to je imel vprav M. Že takoj izpočetka, ko se je misel na kat. shod izprožila, je kazal M. na to, da bo ena najvažnejših nalog kat. shoda društvena in politična organizacija slov. ljudstva na temelju kat. ideje (RK I, 565 sl.), opozarjal je na idejni razvoj v slov. učiteljstvu in na potrebo povrata h kršč. načelom (II, 282 sl.), delal je za organizacijo kat. znanstvenikov (III, 103, 415; IV, 82 sl.). Vse te misli je kat. shod povzel v svoj delovni program. Na shodu samem je M. priporočal v slavnostnem govoru zlasti gojitev »peripatetiške filozofije« (Aristotela in sv. Tomaža Akv.) in predlagal v tem zmislu posebno resolucijo (prim. Poročilo o I. slov. kat. shodu, 218–29, 80). Po shodu je delal dalje za Leonovo družbo (RK IV, 387; V, 263, 482; VI, 122; VII, 153 sl.), dokler se ni 19. nov. 1896 res ustanovila. Tudi kat. učiteljstvo se je začelo gibati, dasi se je končno organiziralo šele na II. kat. shodu 10. sept. 1900 (Slomškova zveza z listom SU). Največjo skrb je pa obračal M. na dijaštvo. Stikov z dijaštvom je iskal že izpočetka, ker je bil uverjen, da ni mogoče izvesti popolne reforme javnega življenja brez novega rodu. Že v RK I se je obrnil na slov. dijake s člankom Živela prostost (496 sl.); v II, 471 je razpisal za vseučiliščnike nagrade za 2 filozof. in 1 umetnostno vprašanje; v IV je začel pisati pisma srednješolcem in je tudi zanje razpisaval naloge, jih v pismih kratko ocenjeval, boljše pa objavljal (v dijaški prilogi RK IV, V). Tedaj se je pa zgodilo, da je šolska oblast RK dijakom prepovedala (najprej na gimn. v Lj., potem po vseh gimn. na Slov.). M. je takoj ustavil dijaško prilogo in pretrgal zveze s srednješolci, češ, da jih noče zavajati v nepokorščino (VI, 119); njegov namen da je bil samo ta, »navajati mladino na pot resnega mišljenja ter tako Slovencem vzgajati može-mislitelje, može-značaje« (VII, 334); obrnil se je tudi na šolsko oblast in ministrstvo, da bi izvedel razloge za to prepoved, a jih ni izvedel (sedaj vemo, da je šolska oblast RK prepovedala, češ, da obravnava predmete o spolni ljubezni, iz Schopenhauerja, Straußa, in da prinaša nravno spotekljive citate iz raznih pisateljev, »mag er dies auch in der Absicht tun, daß er sie widerlege«, da navaja dijake na pisanje ter jim daje celo honorarje; prim. S 1924, št. 279). Namesto dijaške priloge je prinašal RK odslej pisma slov. bogoslovcem in priobčil tudi nekaj njih razprav. Medtem so si pa M.-eve ideje že osvojile malo četo visokošolcev na Dunaju in po mnogih ovirah (vlada ni hotela potrditi pravil s slov. poslovnim jezikom in trobojnico kot društvenim znakom) se je 24. okt. 1894 ustanovilo prvo slov. kat. akad. društvo »Danica« (prim. RK V, 484; VI, 124; VII, 169). Ko je naslednje leto začela izhajati »Zora« (kot glasilo kat. nar. dijaštva), jo je prvi čas RK prevzel kot prilogo. Tudi organizacija ljudstva je dobila po kat. shodu silen razmah, izprva politična, potem tudi socialna, in dasi ni bil M. ne pri eni ne pri drugi neposredno udeležen, je vendar s svojim idejnim delom za obojno položil neobhodne temelje.

Že po RK je dobil M. stik tudi s Hrvatsko (prim. RK VI, 112 sl., 248 sl.; VII in VIII »iz hrv. slovstva«), 1891 tudi potoval po Hrvatski (obiskal tudi Strossmayerja; prim. RK III, 355 sl.), a ko je 1897 postal hrvatski biskup, je vse svoje delovanje posvetil Hrvatski. Kulturni program mu je bil načelno isti (le da ga je moral kot škof idejno in praktično razširiti), metoda ista. Že 1903 je ustanovil po vzorcu RK Hrv. Stražo, ki ji je bil glavni pisec. Začel je z literaturo. Zlasti v I. in II. letn. je cela vrsta člankov, ki je z njimi načelno-kritično posegel v hrvatsko književnost in vprav kakor nekdaj pri nas Stritarja in Aškerca obdelal n. pr. Kranjčevića in Tresića-Pavičića (celo nazorna primera s Schopenhauerjem se pri kritiki Kranjčevićevih pesmi ponavlja). Prav tako je pisal načelne estetične razprave, ki že po svojih naslovih spominjajo na podobne razprave v RK. Z isto neizprosno logiko je tudi začel zasledovati liberalizem in katoliški liberalizem v politiki in v vsem javnem življenju hrvatskega naroda (obzoraštvo, radičevstvo, husitizem, interkonfesionalizem, sinkretizem, reformni katolicizem). Obenem je naglašal potrebo pogumne izpovedi kat. načela in potrebo filozofske naobrazbe v »intelektualnem kaosu moderne inteligencije« in »anarhiji u filozofiji moderne«; za politiko je proglašal nujnost »krščanske demokracije«. Glede na posebne hrvatske razmere se je boril tudi proti spiritizmu. V oddelku »Fiat lux« je rešetal v kratkih kritičnih beležkah vse raznolike takšne literarne, politične in vobče kulturne pojave (prim. seznam vseh spisov iz Hrv. Straže v Času XV, 1921, 285–93). Kakor RK, je tudi Hrv. Straža začela prinašati posebno dijaško »prilogo« (1904–7). Prav tako se je M. posebej zavzel za visokošolce in se obračal nanje s poslanicami. Že 1903 se je po njegovi pobudi ustanovilo na Dunaju hrv. kat. akad. društvo »Hrvatska« (1907 »Domagoj« v Zagrebu, 1908 »Preporod« v Gradcu, 1942 »Kačić« v Innsbrucku, 1914 »Antunović« v Budapesti), 1905 je pa začela izhajati »Luč« kot glasilo hrv. kat. omladine. Tudi je dal pobudo za hrvatsko Leonovo družbo. Reklo bi se lehko, da je v tem pogledu hrvatski M. dvojnik k slovenskemu, le da je s slovenskim izkustvom na Hrvatskem hitreje prišel do cilja (ni se mu pa posrečila kat. politična ali nadpolitična enotna organizacija hrv. naroda). Globlje je segel na Hrvatskem, ko je začel poleg načelnega radikalizma naglašati enako potrebo življenskega radikalizma, ki ga omogočuje askeza (prim. Čas VII, 1913, 462–4). Z močnim poudarkom je začel oznanjati to potrebo, za duhovnike zlasti v nabožno-asketičnih listih »SS. Eucharistia« (1901–11) in »Svečenička Zajednica« (1912 do 1917), za lajike zlasti v poslanicah v dijaških listih »Luč« (1914–7) in »Zora-Luč« (1920/1) (prim. tako poslanico na kat. dijaštvo, zbrano v Mariboru konec julija 1920, v Času XIV, 1920, 288–90; druge spise pa v Knjigi života, zlasti II. in III. del). Spoznal je bil namreč, da je možno tudi le vnanje izpovedanje katoliških načel (»politični katolicizem«) brez katoliškega življenja, a da je tak dualizem »karikatura« krščanskega idealizma. — Kot škof na Kvarnerskih otokih je moral M. tudi dejavno posegati v ljudsko življenje. Videl je, da mora biti ljudstvu vse. Začel je vzpodbujati duhovnike, da so prevzemali šole, prirejali analfabetske tečaje; ustanovil je list »Pučki Prijatelj« za gospodarsko naobrazbo ljudstva, priredil s pomočjo dr. Kreka zadružni tečaj, pošiljal darovitejše mladeniče v zadružne šole v Pulj in Lj., snoval po duhovnikih zadruge, trudil se je za hrvatsko brodarsko društvo; ustanavljal za dijake v Pazinu konvikt. Ko so Italijani z vladno pomočjo izrivali hrvatski jezik iz šol, je započel M. 1904 v Trstu in na Dunaju odločno borbo za hrvatski pouk kršč. nauka, zagrozil celo z izobčenjem tistim učiteljem, ki bi namesto iz šole izgnanih veroučiteljev prevzeli verski pouk v italijanščini, dokler ni 1908 s svojimi zahtevami prodrl. Prav tako odločno je stal na braniku za glagolico. V RK se je nekdaj boril zoper tiste, ki so jo hoteli, po njegovem mnenju iz razkolnih teženj, uvesti v cerkev na Slovenskem, sedaj se je z isto odločnostjo boril v Trstu in v Rimu zoper avstr. vlado in Italijane, ki so jo hoteli iz cerkve na Kvarnerskih otokih izriniti, ker je spoznal, da imajo te cerkve pravico do nje. Da bi to narodno svetinjo bolje ohranil, je 1902 ustanovil Staroslov. akademijo, ki naj bi proučevala glagolico, izdajala tekste in širila nje znanje. Zanjo in za liste, ki jih je nameraval izdajati (Hrv. Str., Pučki Prijatelj, Eucharistia in dr.), je ustanovil tudi tiskarno »Kurykta« (po starinskem imenu otoka Krk). Ko je sinila ideja Jugoslavije, je takoj podpisal majniško deklaracijo in v vrsti člankov v Novinah dokazoval, da proti nemškemu imperializmu za južne Slovane ni druge rešitve. Dunajska vlada ga je hotela radi teh člankov, kakor mu je zagrozil min. preds. s pismom 24. sept. 1918, »mit ganzer Staatsgewalt zerdrücken«, a bilo je že prepozno. Ko je Italija zasedla otoke, je izročil 31. dec. 1918 za mirovno konferenco spomenico, ki je v njej protestiral proti ital. nasilju. 3. jan. 1919 je napisal podadmiralu Cagniju odločen protest, ker se je ital. oblast vtikala v cerkvene razmere; posledica je bila, da so ga zvijačno zvabili na ladjo in deportirali v Italijo. Še iz Rima je 12. sept. 1919 po posredovalcih poslal pismo (priobčeno v »Nar. Politiki« 1919, št. 265), ki se v njem zavzema za državno edinstvo SHS, češ, da je to providencialno dejstvo, treba je samo skupni državi »utrditi temelje« (to so po njegovih načelih temelji krščanske demokracije). Ko se je fizično strt vrnil v domovino, je pripravljal še za tisk večji spis, ki ga je napisal ob koncu svetovne vojne, »Na raskršću dvaju doba«. To je nekaka jezgra filozofsko-kulturnih člankov iz RK in Hrv. Straže: s svojo svojsko elementarnostjo opisuje logični razvoj idej v evropski zgodovini od reformacije, razvoj radikalizma in liberalizma na eni strani, razvoj katoliškega preporoda na drugi strani, a pred dokončanjem, glej, božja sodba nad Evropo; svetovna vojna se mu zdi le prvo dejanje te tragedije; splošna konflagracija da bo segla še dalje, dokler svet morda ne spozna, da zunaj Cerkve ni rešitve ne poedincem ne človeštvu. Delo je izšlo po M. smrti 1924. Malo pred smrtjo, 25. sept. 1920, je napisal svojo oporoko hrv.-slov. kat. dijaštvu (Zora-Luč 1921, 113/4) ter končal svoje življenjsko poslanstvo z dejanjem ljubezni do mladine. — M. je bil mož načel in glasnik kat. kulturne ideje; načelno je skušal doumeti našo dobo in načelno jo preobraziti; po tem je treba presojati vse njegovo delovanje. M. nikakor ni pisal po načelu »l'art pour l'art«, porabljal je marveč razne literarne oblike in pisal razprave, pisma, dialoge, satire, kritike, poročila, beležke le v službi ideje. Tudi ni iskal sujetov; njegovo delovno načelo, ki ga je svojim rad ponavljal, je bilo: kar je važnega, zopet in zopet obravnavati, menjavati le obliko in način. Kakor je bil M. sam resnično prepričan, da je kat. ideja narodom princip najglobljega življenja in da v svoji univerzalnosti vsebuje vse ali vsaj ne izključuje ničesar, kar je pravo, dobro in lepo, tako je hotel, da bi to spoznanje prevzelo vse in se uveljavilo v vsem; zato je bil tako neizprosen v borbi zoper negacijo tega spoznanja, zoper liberalizem, in zasledoval to zablodo in nje polutanski izrodek, kat. liberalizem, na vseh poljih. Ker pa misli nosijo in širijo ljudje, zato je zopet tako brezobzirno napadal liberalce, izzival jih in smešil, a mu smemo verjeti, da jih res ni sovražil, ampak da mu je bilo le za stvar. Vendar je bila ta brezobzirnost, ki je izhajala tudi iz njegovega temperamenta, neredko manj simpatična. Fr. Lampetu n. pr. ta »ostri značaj«, ta »raskava oblika« nikakor nista ugajala, dasi si ni upal odgovoriti na vprašanje, ali bi bila imela »milejša oblika« v tistem nujnem boju več uspeha (DS 1897, 125). Vsekako je res »to in ono izrekel prenagljeno« (1. c.), saj je celo tako idealnemu Lampetu nekdaj očital, da DS »podira«, kar je RK zidal. Najhujši odpor je povzročila njegova literarna kritika. Danes si nihče več ne zakriva, da je tu M. v marsičem pretiraval in s svojo logiko doganjal reči, ki nanje nihče ni mislil, vprav zato ne, ker ljudje nikdar niso tako logični in samo logični, ampak mislijo in delajo tudi pod vplivi raznih čuvstev; zlasti poezija je dostikrat izraz miselno nejasnega in neizraznega občutja. Premalo se je pa tisti čas pazilo na dvoje: prvič, da glavni namen M.-eve kritike sploh ni bil v ožjem pomenu formalno-umetniški (to je sam, kajpada le bolj mimogrede, izpovedal, ko je dejal, da »sploh ne spada v naš list pesnike z leposlovnega stališča ocenjevati«, njegov smoter da je prav za prav drugi, »pojasniti duševno obzorje, do katerega se je pesnik povzpel, in posebno določiti, kaki so njegovi nazori, ako jih primerjamo s krščansko resnico«, RK I, 81; podobno pozneje v Hrv. Straži XV, 262, da se je omejeval v svoji kritiki »na idejno stran«, da bi razgnal »načelni kaos«, da pa prepušča rade volje estetikom, da izrekajo svoje sodbe tudi o [formalno-] estetični plati književnih proizvodov); drugič, da je poleg tega od početka presojal vso literaturo s stališča mladinskega vzgojitelja, ko je gledal, kaj srednješolska mladina čita in čitati mora (prim. izpoved v II. dodatku Dvanajstim večerom: »Mladino, Bog mi je priča, imel sem pred očmi pri vsaki vrsti, ko sem pisal«, in njegov članek v RK VII, 330 sl.: Liberalizem v našem srednjem šolstvu). Te enostranosti je čas izravnal, pravi rezultat njegovega dela je ostal. »Dr. M.-ev aut-aut je storil konec slovenskemu polovičarstvu, neznačajnemu slepomišenju in elastičnemu kolebanju navzgor in navzdol, na desno in levo« (SN). »Po svoji načelni bojevitosti in odločnosti je bil to sekularen duh, ki je mogočno vplival na svojo dobo: pozitivno s svojim delom in negativno s svojim odporom« (Lončar). Bil je pa M. v slovenski dobi predvsem intelektualist: ločil je z načeli duhove, omogočil je načelno opredeljeno organizacijo ljudstva, ni pa z isto silo in doslednostjo naglašal potrebe »notranje ločitve«. V hrvatski dobi se je živo zavedal tudi te potrebe ter je zlasti po slov.-hrv. kat. shodu 1913 z neko vedno silnejšo nujnostjo oznanjal potrebo soglasja med umom in srcem, med načeli in življenjem, »radikalizem života«. Tako se mu je »načelni boj« izpopolnil v »veliki idejni pokret oko obnove u Kristu svakoga pojedinoga od nas i čitave sadašnjosti« (Knjiga života, 259). — Prim.: S 1884, št. 257–86 (podlistek): Dvanajst večerov. Pogovor dr. Junija z mladim prijateljem; št. 291–300: Dodatek; 1885, št. 81–100: Drugi dodatek; št. 136–40: Zadnji dodatek (ponat., nekoliko izpremenjen, 1887); RK I—VIII (1888 do 1896); Hrv. Straža I—XV (1903–17); A. M., Več luči! Iz RK zbrani spisi (uredil dr. A. Ušeničnik), 1912; A. M., Knjiga života (Sabrao i uvodom popratio A. Alfirević D. J., 1923); A. M., Na raskršću dvaju doba, 1924. — KO 1897, 10–21; DS 1897, 125, 6; Glaser IV, 238–43, 287–9; Po desetih letih (Spominska knjiga »Danice«), 1905; Iv. Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, 1914; Čas XIV 1920, 281–90: Od biskupa Antona Mahniča; S 1920, št. 285, 294; SN 1920, št. 289; D. Lončar, A. M., NZ 1920, 194 (ponat. v knjižici Politika in zgodovina, 1923, 22–3); Čas 1921, 147–296 (M.-eva številka s prispevki o M.-evem življenju, delu, njegovi osebnosti, s kronološkim pregledom njegovega življenja in dela in bibliografijo); Zora-Luč 1921, 113 do 144; F. Stelè, Dr. A. M. in I. Pregelj, M., slov. listkar, DS 1921, 27–30; F. Veber, A. M. Donesek k zgod.-krit. reviziji filozofije pri Slovencih, Njiva 1921, 370–6, 423–36; Čas 1922, 121–30, 212–20 (kot odgovor): A. M. in filozofija sv. Tomaža Akv., kritika M.-eve filozofije (A. Ušeničnik). Slika: Čas XV, 1921; ASK 69. A. U.

Mahnič Anton, škof, doktor teologije, profesor, pisatelj, kritik in urednik, r. 14. sept. 1850 v Kobdilju (župnija Štanjel) na Krasu, u. 14. dec. 1920 v Zgbu. Oče Anton, kmet, mati Marija Jerič. Po osn. š. v Štanjelu je 1863 vstopil v gor. semenišče in 1871 končal gimn. z odlično opravljeno maturo. Še istega leta je vstopil v gor. bogoslovje. 30. avg. 1874 je bil posvečen v duhovnika in v zadnjem letu študija kot prezbiter prefekt. Nasl. leto je končal bogoslovje in postal prefekt v dijaškem semenišču v Gor. Hkrati se je vpisal na dunajsko U in bil 1881 promoviran za doktorja bogoslovja, že 1880 je postal suplent za biblične vede v gor. bogoslovju, po doktoratu pa redni profesor. 1884 je prevzel ured. škof. lista Folium Periodicum (FP), v letih 1889–90 je pet mesecev urejal Sočo, jul. 1888 pa je začel izdajati revijo Rimski Katolik (RK). 1891 je postal ravn. semenišča, 22. nov. 1896 ga je cesar imenoval za škofa na Krku, 3. dec. je papež imenovanje potrdil, 7. febr. 1897 je v Gor. prejel škof. posvečenje, 27. mar. pa je bil na Krku ustoličen (Radić napačno 22. marca – str. 13 in 25. marca – str. 104). 1901 je organiziral prvo škofijsko sinodo na Krku, ki je rešila zapleteno uporabo glagolice v bogoslužju. Naslednje leto je ustanovil Staroslovansko akademijo in 1903 je začela izhajati Hrvatska straža (HS). 1911 je bila druga škof. sinoda na Krku. Med vojno je organiziral pomoč beguncem, po vojni pa je ugovarjal ital. okupacijskim oblastem, zato je bil leto dni konfiniran v It. Vrnil se je hudo bolan in umrl v nadškof. domu v Zgbu. M-evo delo je izrazito razdeljeno na dve razdobji: slovensko in hrvatsko. Če je prvo v znamenju idejnega razčiščevanja, potem je drugo veliko bolj praktično usmerjeno, čeprav se niti v hrv. prostoru ni odrekel idejni jasnosti, kar je seveda tudi tam povzročilo vrsto polemik. Prvo srečanje z literaturo je bilo omejeno v skromne razsežnosti razrednega lista Vrt, ki ga je s krogom sošolcev osnoval 1865 kot drugošolec, v javnosti pa se je prvič oglasil 1881 v Kresu s črtico Kako je oče Kobencelj na Dunaj kraški sir nosil. V FP je v letih od 1881 do 1889 objavil v dveh nizih 65 pisem o verskih in vzgojnih vprašanjih. Prva osebnost iz sveta slov. kulture, ki jo je zadela M-eva kritika, je bil Stritar. M. je z vso ostrino obsodil njegov pesimistični pogled na svet. Toda ta pisma in še drugi v latin. pisani članki so kljub aktualnosti pustili slov. javnost povsem neprizadeto. Stritar je npr. komaj vedel, da ga je M. kritiziral. Prelomnico v odzivnosti slov. javnosti pomeni Dvanajst večerov, ki jih je objavil v S od 7. nov. do 31. dec. 1884. Ta niz člankov (v obliki pogovorov) na neki način obsega ves M-ev umetnostni pogled na svet. Odločno je nastopil proti skepticizmu v umetnosti, proti maličenju načel v imenu umetnosti, proti lažnemu larpurlartizmu. Kot alternativo je razvil svojo zamisel metafizične trojice (resnično–lepo–dobro). Nič ne more biti dobro, kar ni resnično, nič ni lepo, kar ni resnično in dobro. V jedru člankov je bila obsodba Prešernove ljubezenske poezije ter odklonitev Stritarjevega svetožalja, češ da izhaja iz Schopenhauerjeve protikrščanske filozofije. V Dodatku je dokazoval, koliko je pesimistična filoz. vplivala na sodobno slov. slovstvo. Ustavil se je v prvi vrsti ob Gregorčičevih pesmih Človeka nikar, O nevihti in Ujetega ptiča tožba. Te pesmi naj bi bile po svojih miselnih izhodiščih zelo blizu panteizmu, zmote pa naj bi Gregorčič nehote povzel po Stritarju, »ker se zdi nemogoče, da bi katolišk duhoven vede in hote vpodabljal v svojih proizvodih nazore, kteri v bistvu vničijo krščansko vero« (S 1884, št. 297). Dogodki, ki so sledili M-evi kritiki, so posebno poglavje v naši kult. zgod. in pričajo o življenju majhnega naroda, kjer dobi vsak posamezni glas svoj odmev in se odmevi množe in ponavljajo tako rekoč sami iz sebe ter ustvarjajo glasen prepir in splošen boj (F. Koblar, Simon Gregorčič, 122). V S je H. Zorn prvi nastopil v obrambo Gregorčiča, oglasil se je tudi pesnik sam, toda M. je v 2. in 3. Dodatku vztrajal pri svojih trditvah. Stritarjev odgovor v LZ (1885). M. mu ni več odgovarjal, morda zaradi tega, ker je v istem času za S pisal podlistek Zadnji samotar, ostro satiro na jožefinizem in prostozidarstvo. Pač pa je polemiko s Stritarjem sklenil v RK, ki ga je začel izdajati 1888 (osem letnikov do 1896). Med Slov. se je takrat že začela polarizacija in čutil je potrebo po načelni reviji. Neposredni povod je bilo žaljivo pisanje SN o Cerkvi in papežu. M. je s Stritarjem opravil že v prvem letniku RK (I, 242 sl.). Očital mu je potvarjanje in prenarejanje, edina pristna poteza, ki jo je našel na njem, je bil liberalizem. Le-tega je potem iskal še pri drugih slov. literatih; Trdinu (I, 425), Aškercu (I, 428; II, 231), Jurčiču (II, 240), Tavčarju (II, 369; III, 44) in Levstiku (V, 103). Nasplošno obsoja »slovstveno malikovanje« in piše načelne razprave o estetiki. Forma je zanj drugotnega pomena. »Prvo, na kar moramo gledati pri pesnikih in pisateljih, je misel, načelo, ne oblika, ker duh ne živi v besedi, v frazi, temveč v resnici. Pesnike, romanopisce, umetnike, moramo pozivati pred sodni stol krščanskih idej, obstanejo naj tu – potem šele ocenjamo, hvalimo njih obliko; ako pa ne obstanejo, obsodimo jih brez milosti – lažnivci so, krivi preroki; del njih nikar ne hvalimo, nikar ne priporočajmo! Nam ne imponuje oblika, ampak resnica, ki se izraža v pravih načelih« (RK VII, 93). Zlasti napad na Gregorčiča je pomenil veliko delitev duhov, ki je iz leposlovja odmevala tudi v filoz. in politiko. Pojavljale so se zaupnice enemu in drugemu. Sprave med obema ni bilo, čeprav je M. nekajkrat ponudil roko in tudi (edini) dokaj pozitivno ocenil naslednje zvezke Gregorčičevih poezij. Z RK je M. skušal posegati na idejno področje. V uvodniku v prvo številko RK je zapisal: »Naš list naj služi razodeti resnici.« S tem je na neki način postavil svoj program posegov v svet idej. Razodeti resnici hoče služiti na različne načine. M. je večkrat poudarjal, da hoče razodeto resnico v slov. ljudstvu braniti proti tistim, ki jo v javnosti bodisi kot politiki bodisi kot umetniki potvarjajo, in proti tistim; ki jo odrivajo in zatemnjujejo; to so po njegovem ljudje, ki so ali vsaj hočejo biti v svojem zasebnem življenju katoličani, v javnem življenju pa te svoje odločitve ne izvajajo. Vsaj v začetku je RK pisal v glavnem sam, pozneje pa se je krog sodelavcev razširil. Razširilo pa se je tudi področje, ki ga je s svojo revijo skušal zajeti. Načelnost, to je dominanta njegovih razprav (Ušeničnik). Prepričan je, da so korenine zla v nejasnem razumevanju stvari, zato mora biti jasna in dosledna misel vodnica svobodnega hotenja in delovanja. Brez načel se življenje spremeni v kaos. Zgodovina je torej boj idej. Filozofski resnici pa je najbližji metafizični idealizem, ki izhaja iz objektivne veljavnosti idej. V krščanstvu pa najde metafizični idealizem svojo najpopolnejšo uresničitev. (Prim.: Več luči ali nekoliko poglavij o idealizmu.) Zanikanje krščanskega idealizma pomeni spoznavni idealizem (taji objektivno veljavnost idej), materializem (odreka vrednost duhovnemu), naturalizem (imenuje ga tudi humanizem – zanika odvisnost tvarnega od nadnaravnega) in končno liberalizem (zagovarja neodvisnost človeka od Boga), ki mu je pomenil najhujšega nasprotnika. »Jaz, prijatelj, prisegam na zastavo katoliškega načela, na vse strani, brez vsake zveze, brez vsakega premirja z liberalci« (RK II, 2. št. platnice). Istega leta je zapisal še odločneje: »Ne preostaja nam torej drugega nego ločiti se od liberalcev ter postaviti se na čisto katoliško stališče«, kajti »povsem nemogoče je, da bi združeno narod ljubili in mu služili tisti, katerih nazori o Bogu, človeku, katerih verska načela si nasprotujejo ali celo izključujejo. Nemogoče je, da bi verni katoličani z liberalci sveto služili domovini. Kaj torej ostane nam katoličanom? Ločiti se od liberalcev« (Vera in ljubezen v RK II). S tem je M. dejansko že stopil v svet politike, čeprav vanjo dejansko ni nikoli posegal, razen v času, ko je urejal Sočo. Takrat je v 13 poglavjih napisal sarkastični polit. feljton Krvavo stegno. Pozneje je puščal politiko ob strani, dokler ni začel že v prvih letnikih RK pisati o potrebnosti vsesloven. katol. shoda, ki naj bi idejno in polit. združil vse Slov. pod zastavo katol. načela (RK I, 565 sl.). Katol. shod v Lj., na katerem je imel M. slavnostni govor, je večino teh idej vzel v svoj program. Po shodu je začel delati za ustanovitev Leonove družbe. Občni zbor Leonove družbe 19. nov. 1896 je bilo tudi njegovo zadnje dejanje med Slovenci. – Začetki M-evega hrv. obdobja v mnogočem spominjajo na njegove posege v javnost v Sji. 1903 je ustanovil Hrvatsko stražo (HS, ur. Ante Alfirević); v začetku je glavnino člankov napisal sam. Najprej je spet posegel v hrv. leposlovje. Kritično je ocenil nekatere ustvarjalce, med njimi Trsića-Pavičića in Kranjčevića (HS I in II). Med Slov. ni uspel pri mladini. Ko je v RK uvedel prilogo za mlade, so revijo v večini takratnih sred. šol prepovedali, zato se je zadovoljil z občasnimi pismi bogoslovcem. HS je začela že 1904 prinašati posebno dijaško prilogo. Važnejše od pisanja pa je bilo ustanavljanje akademskih društev: Hrvatska (Dunaj 1903), Domagoj (Zgb 1907), Preporod (Gradec 1908), Kačić (Innsbruck 1912) in Antunović (Budimpešta 1914). 1905 je začel izdajati Luč, glasilo hrv. katol. mladine (pozneje Zora-Luč). V Sji je M. oznanjal ideološki radikalizem, na Hrv. pa tudi življenjskega. Nabožni in asketični listi SS. Eucharistia (1901–11), Svećenička zajednica (1912–17) skupaj s pastirskimi pismi predstavljajo skupek spodbudnih besedil zlasti duhovnikom. Vernikom so namenjene njegove poslanice v dijaških glasilih. Za ljudi je ustanovil list Pučki prijatelj, s pomočjo dr. Janeza Ev. Kreka pa je pripravljal tečaje zadružništva in splošnega izobraževanja. Po letu 1900 so začeli It. ob vsestranski podpori osrednje dunajske vlade izrivati slov. in hrv. jezik iz šol. M. se je odločno boril za pravice hrv. jezika in je celo zagrozil z izobčenjem tistim učiteljem, ki bi poučevali verouk v it. namesto iz šol izgnanih hrv. duhovnikov. Odločno je branil tudi uporabo staroslovan. jezika v bogoslužju. V času njegovega prihoda na Krk je veljala tudi bula Benedikta XIV. Ex pastorali munere (1754), ki je dovoljevala uporabo staroslovan. jezika v bogoslužju, »kjer je to v navadi« (ubi viget). Ni pa bil dovoljen živ narodni jezik niti latin. transkripcije glagolskih knjig. Glagoljaški duhovniki na Krku so bili prepričani, da so M. poslali z namenom, da bi zatrl glagoljaštvo. Res je dolgo študiral cerkvene predpise, ko pa je spoznal, da je staroslovan. jezik v bogoslužju upravičen, ga je z vsemi silami podprl. 1902 je ustanovil Staroslovansko akademijo. Zanjo in za druge časopise je postavil tudi tiskarno Kurykto (po starem imenu za otok Krk). K sodelovanju je pritegnil mladega češkega duhovnika Josipa Vajsa, ki je bil slavist in odličen poznavalec glagolice. It. tega seveda niso gledali s prijaznimi očmi in so se pritoževali beneškemu patriarhu ali naravnost v Rim. Zlasti v sev. It. so ga lokalni časopisi razglasili za zakletega sovražnika vsega ital. M. je vztrajno (tudi s pomočjo sodišč) zahteval objavljanje popravkov krivičnih napadov. Zagovarjati se je moral tudi v Rimu, vendar je ostal pri svojem. Med prvo svet. vojno je pokazal vso svojo človeško veličino. Svoje premoženje je dal na voljo beguncem, skrčil na minimum izdajateljsko dejavnost in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Nemudoma je podpisal majsko deklaracijo in dunajska vlada mu je zagrozila z zaporom, toda vojne je bilo prej konec. Ko je It. zasedla jadranske otoke, je 31. dec. 1918 poslal pariški mirovni konferenci daljšo spomenico. V njej je protestiral proti krivicam, ki jih morajo s strani it. zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki. Zavzel se je tudi, naj bi Dalmacijo in otoke dobila nova državna tvorba Srbov, Hrvatov in Slovencev. 3. jan. 1919 je pismeno protestiral pri viceadmiralu Cagniju, ker so se it. vojaške oblasti vmešavale v cerkv. zadeve. Posledice je hitro občutil. Arditi so mu razbili tiskarno, njega pa so It. zvijačno prepeljali v enoletno konfinacijo blizu Rima. Domov se je vrnil hudo bolan in odšel v Zagreb umret. Nameraval je še izdati izbor svojih spisov pod naslovom Na raskršću dvaju doba, a izida ni dočakal (1924). Malo pred smrtjo je še napisal duhovno oporoko hrv. in slov. dijaštvu. M-eva metoda je bila predmet številnih razprav in polemik (prim.: Srebrnič, Koblar, Ušeničnik). Danes je jasno, da je s svojimi zahtevami pretiraval in da bi verjetno dosegel večji uspeh, ko bi spremenil način. Za razumevanje njegovega nastopa je treba poznati nekaj dejstev. M. noče biti estet niti umetnostni kritik, temveč hoče prav vsa področja človekove ustvarjalnosti presojati v luči razodete resnice. Bil je človek idej. »Za idejo sem pripravljen to uro popustiti vse in jutri od gladu umreti, ako ji morem s tem bolj služiti,« je odločno povedal. Priznati pa je treba, da je tolikokrat ponavljano načelo o nedotakljivosti osebe (»Kar se tiče osebnosti, mi se z osebami nikdar ne pečamo, nego vkolikor je potrebno, da pripomoremo resnici do zmage. Naj nam kdo pokaže, da smo kje osebo napadli zaradi osebe?«) tudi prekoračil, dasi je treba poudariti, da spet zaradi idej in ne osebnega nasprotovanja. »Tiste, ki se trudijo naša načela dejansko uporabljati, podpiramo, in vse, kateri se temu protivijo, zavračamo, ponižamo in uničimo« (RK III, 357). M-ev slog je bil izredno oster, jedek, poln krepkih izrazov. Mojstrsko je obvladal različne publicistične žanre od resnih komentarjev, esejev, humoresk do ostrih satiričnih zapisov. Če ta njegov slog presojamo z današnje perspektive, se nam zdi nesprejemljiv. Izstopal pa je celo v svojem času, zato so ga nekateri (Zorn, Pavlica) pregovarjali, naj ga spremeni. Posebej kadar je pisal proti liberalcem in framasonom, je bil najbolj oster. M. je bil izrazito filozofsko usmerjen duh, neoporečnega poštenja, zato je povsod in za vsako ceno iskal idejno jasnost. Spoštoval je odkrito in načelno nasprotovanje in je nekajkrat poudaril, da mu je neprimerno ljubši radikalni nasprotnik Cerkve, ki svoja načela odkrito izpoveduje in se po njih ravna, kakor pa hinavska neznačajnost, ki enkrat izpoveduje svojo vernost in pobožnost, drugič pa isto vernost in pobožnost zasmehuje. In tako je vrednotil liberalce svojega časa, zlasti »katoliške liberalce«. Intuitivnost njegove logike je v liberalizmu videla »duševno smrt, nihilizem, evangelij sprave med Bogom in hudičem, kjer imata oba enake pravice in hudič nasproti Bogu še prosto roko«. Nenavadno močno je na M. vplivala sicer drobna in nepomembna knjižica španskega integralista Felixa Sardaja y Salvanyja El liberalismo es pecado (Barcelona 1884, nem. prevod 1889). Ločitev duhov je M. postavljal kot svojo prednostno nalogo. Že kot škof na Krku je zapisal, da je med Slov. prišlo vsaj do tega, da so se razjasnili pojmi, če je razjasnitev pojmov pogoj za dialog, je treba priznati, da M. ni nikoli naredil naslednjega koraka. Tudi katol. shodu v Lj. (30. in 31. avg. 1892) je postavljal za cilj ločitev duhov, sadovi shoda pa so njegova pričakovanja presegli (prim.: J. Pavlica v RK V, 143). M. se vseskozi drži ugotovitev, da je on povzročitelj ločitve duhov na Slov., vendar to ne drži. Začela se je pred njim v vsej ostrini. Sredi druge polovice 19. stol. se je spremenila v slogaštvo, ki ni imelo zdravih temeljev. V to »gnilo in strahopetno slogaško ozračje« (Levstik) je »prihrula nevihta s Krasa« (Gregorčič). Tako je s prav pesniško intuicijo opredelil nalogo, ki jo je izpolnil M. s svojim nastopom. Nevihta pusti za seboj ruševine, ozračje, ki je prej dušilo vsak polet, pa le razčisti. Ločitve duhov torej ni začel M., temveč je le brezobzirno razkrinkal že izvršeno dejstvo. Ko se je pozneje ločitev duhov obnavljala, se je vedno v M-evem imenu in z njegovo silovitostjo. Tragika pa ni v tem, da je prišlo do ločitve duhov, saj so svetovnonazorske in ideološke razlike nekaj, kar je moral prinesti novi vek, da bi mogel človek prerasti kolektivno zavest in kulturo sred. veka ter zgraditi novo, v kateri bo več prostora za neponovljivost in enkratnost vsakega človeka. Tragika slov. razmer M-eve dobe in tudi razdobij za njim je bila v tem, da ločitev duhov skoraj vedno hkrati pomeni sovražno ali celo napadalno ločitev oseb, ločitev članov istega naroda med seboj. Prav zaradi tega tudi M-eva ločitev duhov ni privedla do zrelega in rodovitnega pluralizma idej in oblik. Čeprav je bila v M-evem času potrebna, je sčasoma postala cokla v razvoju in uveljavljanju slov. naroda.

Prim.: S, FP, RK, HS ter M-eve knjige: Dvanajst večerov, Gor. 1887; Več luči (uredil A. Ušeničnik), Lj. 1912; Katolički svećenik (uredil A. Alfirević), Split 1938; Čas XV (1921); A. Toljanić, Antun Mahnić biskup krčki, Rijeka 1970; I. Radić, Antun Mahnić, Slavonska Požega 1940; D. Klemenčič, La teologia delle realtà terrestri nella vita e nell'opera del vescovo Antonio Mahnič (1850–1920), Rim 1971; A. Ušeničnik, SBL II, 7 sl.; F. Koblar, Simon Gregorčič, Lj. 1962; J. Pirc, A. Ušeničnik in znamenja časov – katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stol., Rim 1982; F. Jesenovec, Anton Mahnič v: Čas XXX (1935) 91–94; P. Strčić, Otok Krk 1918, Rijeka 1968.

Klemenčič