Magdić, Franjo (1830–1914)

Magdić Franjo, stenograf, r. 21. nov. 1830 v Logarovcih pri Sv. Križu poleg Ljutomera, u. 26. jul. 1914 v Zagrebu. Slov. osn. šolo je obiskoval pri Sv. Križu, nemško 2 leti v Radgoni, gimn. je dovršil v Gradcu 1853, tehniko istotam 1857. Maja 1858 je nastopil službo pri krajiškem vojnem gradbenem ravnateljstvu v Zagrebu, od marca 1861 pa do svoje upokojitve sept. 1891 je služboval na zagrebški vel. realki. Kot četrtošolec se je učil nem. stenografije na graški realki pri svojem rojaku Iv. Vinkoviću, naslednje leto pa na gimn. pri Allingerju. V l. 1861–75 je bil stenograf v hrv. saboru, od šol. l. 1862/3 je poučeval stenografijo na zagrebški realki. Z razpravo »Prilagodjenje Gabelsbergerova stenografičkoga sestava hèrvatskomu jeziku« (10. izv. višje realke v Zagrebu 1864) je podal prvi uspeli poskus hrv. stenografije; v njem je upošteval Čeha Hegerja, ki je 1849 priredil Gabelsbergerjevo stenografijo za 4 glavne slovanske jezike, in pa Těsnopis český iz 1863. Delo je izpopolnil v svoji učni knjigi »Stenografija hrv. polag sustava Gabelsbergerova« (1871, 1881², predelana 1895³, 1906⁴ priredil St. Miholić), s katero je postal osnovatelj hrv. stenografije. Predsedstvo sabora je M.-u 1881 poverilo sestavo saborskega brzopisnega urada, ki je 1882 začel delovati; M. mu je bil do 1912 ravnatelj, zato ga je vlada 1885 oprostila dolžnosti aktivnega profesorja. S člani tega urada je M. 1882 osnoval stenografsko društvo, ki mu je predsedoval do 1911. Društvo je prvih 10 let komaj životarilo, a je oživelo, ko je 1891 začelo izdajati svoje glasilo »Stenograf«, ki ga je M. urejeval 12 let ter večidel tudi avtografiral sten. prilogo do 1909. V prvih 3 letnikih je obdelal popoln nauk hrv. stenografije, obširno ocenil 2. izd. Bezenškove Slov. stenografije ter jo zaradi mnogih nepravilnosti in netočnosti odklonil kot stenografski učbenik (Sten. II, 1893), kar je izzvalo ostro polemiko med obema. Stenograf je objavil Hafnerjev poskus prve prireditve Gabelsbergerjevega sistema za slovenščino, Ant. Zupanov načrt izvirne slov. stenografije ter M.-evo Slov. stenografijo (1892–3), ki jo je nekoliko predelano izdal v samozaložbi kot knjigo 1898. Njegova slov. prireditev znači po neuspeli Bezenškovi učni knjigi 1893 razveseljiv napredek glede jasnega tolmačenja in pregledne razvrstitve pravil, »dasi nas v jezikovnem oziru spričo številnih hrvatizmov nikakor ni zadovoljila … Nepobitno je dejstvo, da je ustvaril prof. M. Slovencem jako poraben in prav dober stenografski prevod« (Binter). Vendar je njegova knjiga ostala med Slovenci skoraj neopažena: zasenčila jo je Novakova. M. je sestavil učni načrt za hrv. sten. kot obvezen predmet (uvedla se je le kot neobvezen) in pravilnik za izpit iz nje; bil je član izpitne komisije, ki se je 1910 razširila tudi na slov. sten. — Prim.: Bezenšek, Jugoslav. stenograf 1876, 45–7; VI (1895), 25–30, 57–61, 109–16; Vamberger, Jugosl. sten. VI, 85–7, 101–5, 125–7; Miholić in Dragić, Stenograf XII (1903) 1–8 (s sliko); Miholić, Arch. f. Stenographie, 55. Jg., Berlin 1903, 82–7; Cuvaj VI, 1911, 74–80 (s sliko); Ilešič, LZ 1915, 279–84; Binter, Stenografska načela, nazori in smernice prof. M.-a, Stenograf XXVI (1929), št. 7–10; Dragić, Stenograf XXIV (1918) 8–13; XXV (1927/8) 4–6; XXVII (1930) št. 3–5; XXIX (1931/2) št. 1–7, 9–10 (s 3 slikami). Šr.