Magajna, Bogomir (1904–1963)

Magajna Bogomir, pripovednik, r. 13. jan. 1904 v Gornjih Vremah pri Divači; ljudsko šolo je obiskoval doma in v Lj. (Marijanišče), srednjo šolo na I. drž. (klasični) gimn. v Lj. 1915–23, študiral medicino v Lj. in Zagrebu in prom. 1930. Sedaj je zdravnik v Lj. – Že kot dijak je sodeloval poleg domačega lista Plamen v Marijanišču tudi pri zagrebški Luči in M, od 1925 pa pri DS; bil je tudi sotrudnik Križa na gori, pisal je v goriška družinska lista Naš čolnič in Družino, izmed mladinskih listov pa v Naš rod. V posebnih knjigah je izdal Primorske novele (Celje 1930), podobe primorskih krajev in ljudi, Gornje mesto (Celje 1932, prvotno v M 1931), povest iz socialnega življenja zagrebških Slovencev, študentov in proletarcev, in zbirko novel Bratje in sestre (Celje 1932). Za MD je napisal tudi povest Graničarji, za Mlad. matico daljšo pravljico Brkonja Čeljustnik, za Vigred (1933) tržaško povest Klara Legiševa. M.-ovo pripovedništvo je usmerjeno v idealističnem pravcu povojne mladine in je prepojeno večinoma s čuvstveno, deloma tudi z miselno liričnostjo. Realne podobe, ki so velikokrat osebna pisateljeva doživetja, so le simboli za težnjo po preosnovi človeštva, ki jo doseže človek v ekstazi, trpljenju in občutju lepote. — Prim. še: Fr. Vodnik, Obrazi novega rodu, DS 1931, 100; 1933, 84–7; J. Šilc, DS 1930, 327; L. Merzel, LZ 1931, 149; P. Esih, Obzor 1932, št. 97. *

Magajna Bogomir, pisatelj, zdravnik, r. 13. jan. 1904 v Gornjih Vremah, u. 27. mar. 1963 v Lj. Starši (France in Marija Ambrožič, oba sta umrla 1946) so imeli srednjo kmetijo in manjšo trgovino. V družini je bilo četvero otrok, brat France se je uveljavil kot strok. in leposlovni pisatelj (gl. čl.). Sestra Danica se je odselila v ZDA, Pavla pa je ostala doma. Prve štiri razr. je M. obiskoval v Vremskem Britofu, kasneje je nadaljeval šolanje v Lj. Med šolanjem je živel v Marijanišču, maturiral 1923 in se vpisal na medicino, kasneje je nadaljeval šolanje v Zgbu, kjer je diplomiral 1930, nato pa opravil vojaške obveznosti v različnih krajih po Jsli. kot vojaški zdravnik. 1927 so ga ital. oblasti v odsotnosti obsodile, ker se ni odzval pozivu služenja voj. roka v It. Od 1931 je bil tri leta praktikant na različnih odd. lj. splošne bolnišnice, od 1935 je delal v psihiatrični bolnišnici na Studencu v Lj., 1938 je opravil strok. izpit v Zgbu ter postal zdravnik sekundarij v bolnišnici na Studencu. 1941 je bil preds. terenskega odbora OF v isti ustanovi, 18. maja 1942 ga It. aretirajo in obsodijo kot dezerterja it. vojske. Kazen prestaja v različnih krajih It. kot bolničar ter v specialnem delovnem bataljonu. 10. sept. 1943 se peš vrne iz It. ter se pridruži partizanom (Snežniška brigada), ustanovi bolnišnico na Snežniku ter dela v različnih drugih part. bolnišnicah. Od dec. 1943 je bil v sanitetnem odd. Glavnega štaba NOV in POS, dobil čin kapetana ter postal član KPJ. 1944 je ustanovil Part. zdravstveni vestnik, 5. maja 1945 je postal član SNOS kot delegat Bolnišnice za duševne bolezni Lj. – Studenec. Od 1946 je primarij v isti ustanovi, v kateri prične 1947 zdraviti kot eden prvih v Jsli z insulinom. Priznan mu je bil specialistični naziv ter zaupano vodstvo 3. in 4. žen. odd. bolnišnice. Umre zaradi sladkorne bolezni. Prejel je več drž. odlikovanj. – Kot strok. pisatelj ima M. velike zasluge zaradi obsežnega public. delovanja na področju zdravstvene prosvete. To delo je opravljal od 1932 do druge polovice petdesetih let. S posameznimi članki je sodeloval pri Narodnem gospodarju, MP, NR, Naši radosti, ŽS ter vodil rubrike Kotiček za zdravje (Kmečki glas), Naše zdravje (NŽ). Objavljal je tudi v Babiškem vestniku, Part. zdrav. vestniku, ki ga je ustanovil 1944, Priroda, človek in zdravje, LDk, Vestniku (glasilu Psihiatrične bolnišnice v Lj.). Imel je tudi vrsto predavanj na lj. radiu ter v različnih krajih po Sji, poleg tega pa je napisal tudi več tisoč osebnih odgovorov. – Kot kult. delavec je že pred drugo svet. vojno deloval v različnih društvih, kot npr. v Borbi (Zgb) ter v Slov. društvu v Zgbu. Pomembno je njegovo delo preds. založ. sveta založbe Lipa v Kopru (1954–63). – Prve liter. poskuse zasledimo v šol. glasilih Gaj in Plamen, ki je izhajal v Marijanišču in ga je M. urejal (1921–22, 1922–23), pri njem pa je sodeloval tudi po maturi do 1924. Leta 1922 objavlja v zgb reviji Luč ter v Kosovelovi reviji Lepa Vida, nato pa tudi v vseh osrednjih slov. revijah: M, Križ na gori, DS, MP. V svojih novelah je najprej črpal motive iz prim. sveta, ki pa jih je oblikoval v simbolističnem stilu, ne brez sledi nove romantike (Primorske novele, MD 1930, Bratje in sestre, MD 1932). V tovrstnih delih ima ženska poseben položaj, saj je dvignjena iznad običajnega predmeta ljubezenskega čustva v vzvišeno, irealno, simbolično bitje, kakršno se kaže v novelah, ki so zbrane v zbirkah Le hrepenenja (Gor. 1937), Oživeli obrazi (Lj. 1943), Zgodbe o lepih ženah (Koper 1955), Na bregovih srca (Koper 1957). Istočasno se pojavljajo vse močnejši realistični elementi, ki so še posebej močni v delih z avtobiografsko vsebino, kakršne srečamo v »generacijskem romanu« iz zgb študentskega življenja Gornje mesto (1931, več ponatisov) ali v novelah iz vojaškega življenja, ki jih je kasneje zbral v zbirki Graničarji (1934), v novelah o življenju v partizanih (Odmev korakov, Koper 1953). V vseh teh delih pa se že zelo zgodaj kaže M-ov interes do psihičnih doživetij junakov. Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi, kar prav gotovo ni brez zveze z njegovo zdravniško prakso. V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše tovrstne novele so zbrane v zbirki Zaznamovani (Lj. 1940), ki gotovo spada v vrh M-ega opusa. Poleg tega je treba upoštevati tudi M-ov smisel in občutljivost do socialnih krivic, ki jih je obdelal v vrsti svojih boljših del. – M. se je uveljavil tudi kot mladinski pisatelj, ki je ustvaril vrsto kvalitetnih del te vrste. V nekaterih delih je posegel po modernizirani umetni pravljici, ki obravnava s pravljičnimi rekviziti splošna etična vprašanja (Brkonja Čeljustnik, Lj. 1933 – več izdaj), ponekod pa v obliki pravljice seznanja mladega bralca s pojavi iz sodobnega življenja (Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču, Lj. 1937; Racko in Lija, Lj. 1943 – več izdaj; O zlatem klasu, zlatem grozdu in biseru, Mrb. 1955; Povestice o punčki Maji, Lj. 1957 – več izdaj). Mlademu junaku in tudi bralcu se je znal lepo približati in s svojo izvirnostjo je dosegel odlične vzgojne učinke, ne da bi zašel v moraliziranje.

Prim.: personalna mapa (arh. klinične bolnišnice za psihiatrijo Lj. Polje); Z. Jan, Biografija B. Magajne, GorLtk 1979, 491; B. Magajna, Življenje in sanje, Koper 1965, ur. Fr. Vodnik, bibliografija Mar. Brecelj; B. Magajna, Izbrana mladinska beseda, Lj. 1980, ur. in komentiral Z. Jan; EJ, Zgb 1962; Dizionario universale della letteratura contemporanea, Milano 1961; SBL II, 5; nekrologi ob smrti; jubilejni članki ob M-ovi petdesetletnici; kritike ob posameznih knjigah (gl. SBibl.); Jan. Kanoni s sodelavci, Pota in cilji slov. psihiatrije nekoč in danes, v: Poslanstvo slov. zdravnika, Lj. 1965, 177; ZSS; Pogačnik-Zadravec; Slodnjak, Slovstvo; Božo Marinac, Dr. B. Magajna še živi med Kraševci, PrimN 30. mar. 1973; Slov. knjiž., CZ 1982, 209.

Jan