Luby, Anton Jurij (1749–1802)

Luby Anton Jurij, prosvetljen teolog, r. 4. jun. 1749 v Sevnici, u. 5. jul. 1802 v Gradcu. Oče Andrej je bil oskrbnik sevniške graščine. Humaniora je Anton študiral v Lj., filozofijo in teologijo vsaj deloma na Dunaju in pridobil oba doktorata. Na Dunaju je bil učenec prof. naravnega in rimskega prava Karla Ant. pl. Martinija (1726–800), kateremu je pozneje posvetil 2. zv. svoje moralne teologije. Kje in kdaj je bil ordiniran, še ni bilo mogoče dognati. V prošnji za župnijo v Gradcu pravi l. 1783, da je 10 let poučeval teologijo v Gorici, Lj., Gradcu in Linzu. Za goriško l. 1773/4 nisem našel virov. Jeseni 1774 je po prizadevanju škofa Karla Herbersteina prišel za prof. dogmatike v Lj. (SBL 308). Z dvornim dekretom 18. nov. 1775 je bil imenovan za prof. moralne teologije na fak. v Gradcu (F. v. Krones, Gesch. d. Karl-Franzens-Univ. in Graz 99) in je od začetka 1776 prejemal plačo 600 gld. ex fundo jesuitico (arhiv štaj. dež. vlade v Gradcu). Bil je tudi semeniški podravnatelj; kako dolgo, ni znano. Jožef II. je 4. nov. 1782 ukinil graško univerzo in L. je bil premeščen na licej v Linzu kot prof. moralne in pastoralne teologije. Z dekretom dvorne komore 26. dec. 1782 se mu je iz štaj. štud. fonda nakazalo 100 gld. za selitev (arh. štaj. dež. vlade). Ali je v Linzu sploh začel predavati, ni znano; vsaj med bogosl. prof. liceja njegovega imena ni (poročilo dr. Strassmayrja v dež. arhivu v Linzu). Že v maju 1783 je prosil za župnijo Hoče pri Mariboru, pa prošnja se je zavrnila, ker je hoški župnik še živel (arh. štaj. dež. vlade). Ob istem času, 16. maja 1783, je prosil za minoritsko župnijo Mariahif v Gradcu (arhiv kn.-šk. ordin. v Gradcu) in jo v sept. 1783 dobil, četudi je komisija za duhovne zadeve predlagala za to mesto minoritskega gvardiana Kolba. Med razlogi navaja komisija, da je L. kot semeniški podravnatelj pokazal lastnosti, ki ne obetajo, da bo z minoriti živel v ljubezni in slogi; L., ki zna dobro slovenski, se bo lehko potolažil s kako župnijo v slov. delu, kjer itak primanjkuje zmožnih oseb (arh. štaj. dež. vlade). 1801 je prosil za podporo iz verskega zaklada, ker je že dve leti bolan (arhiv štaj. dež. vlade). Dne 2. jul. 1802 ga je zadela kap (arhiv kn.-šk. ordin. v Gradcu) in 5. jul. je umrl (mrtv. knj. župnije Mariahilf v Gradcu tom. III, pag. 239). V zapuščinskem inventarju se navaja njegova knjižnica s 167 št. (arh. štaj. dež. vlade). —Spisi: De fideiussoribus ordinis beneficio non gaudentibus, Viennae 1780; Theologia moralis in systema redacta, 3. zv., Gradec 1782, 1784², 1787³ (3. izd. je v lj. sem. knjižnici in po njej citiram). — L. je z ingolstadtskim profesorjem, cistercijanom Wurzerjem (u. 1809), glavni predstavnik t. zv. matematične metode v moralni teologiji. Naravni zakoni, fizični in moralni, so matematično izvestni (I, § 109) in razodete moralne resnice so metafizično izvestne (I, § 60). »Zapovedi moralne teologije so prav tako izvestne ko matematične resnice … Kdor hoče razviti moralno teologijo, mora preiskovati zapovedi te znanosti po isti metodi kakor matematik« (I, 71). Metoda je ta, da brez daljnje utemeljitve postavlja moralne aksiome, naravne in razodete, ter silogistično izvaja posledice. V razpravo vpleta premnoge praktične in polemične dostavke (corollaria, scholia). V literaturi je verziran. Ozira se posebej na Avguština in Tomaža Akvinca. Odklanja probabilizem, zlasti t. zv. zunanjo probabilnost (I, § 11 Schol.) in brani probabiliorizem (I, § 15). Marsikatera pikra meri na probabiliste in kazuiste. V nauku o pokori ni pretirano rigorozen, odklanja pa atricionizem (III, §§ 76–8). Zavrača nauk, da se morejo odpustki naklanjati dušam v vicah, in hvali, da je Jožef II., »deliciae hominum«, prepovedal omenjati ga v tisku (III, § 103). Brani duhovniški celibat, sklicujoč se na Jožefa II. (III, § 177 Schol.). Brani tudi redovne obljube (III, §§ 180–7). — Prim.: Pohlin 33; J. B. Winkler, Biogr. u. literar. Nachrichten v. den Schriftstellern … welche im Herzogt. Steiermark geb. sind 124; Oesterr. Biedermannschronik I, 111; Wurzbach XVI, 119; Macun 54; Orožen IV, 2, 160; F. Kaučič, IMD IX (1899), 11 (pri vseh teh pisateljih so biografični podatki ali napačni ali skrajno netočni); 32, 212. O L.-jevi teologiji: K. Werner, Gesch. d. kath. Theologie (München 1866) 262; J. Diebolt, La theologie morale catholique en Allemagne au temps du philosophisme et de la restauration 1750–1850 (Strasbourg 1926) 57–9. Lkn.