Lorber, Jakob (1800–1864)

Lorber Jakob, teozof, r. v družini, ki se da dokazati na istem posestvu že v 17. stol., 22. jul. 1800 kmetu in godcu v Kaniži pri Jarenini, u. 24. avg. 1864 v Gradcu. Ljudsko šolo je obiskoval v Jarenini, obenem pa ga je oče poučeval na raznih godalih, pri čemer mu je pomagal domači učitelj Udl, kateremu je kmalu pomagal uglaševati in popravljati orgle. L. 1817 je opravil v Mariboru pripravniški tečaj za učitelje in nato učiteljeval v Št. Ilju v Slov. gor. in pri. Sv. Janezu v dolini Saggau. Tamošnji kaplan mu je navdihnil misel, da se posveti duhovskemu stanu. Zato so je 1819 vpisal na mariborsko gimnazijo; preživljal se je kot orglavec in z instrukcijami. Jeseni 1824 se je po končani 5. šoli preselil na gimn. V Gradcu; toda že v drugem polletju je opustil gimn. študije in bil 5 let privatni učitelj. Poleg šolskih predmetov je poučeval godbo in risanje. L. 1829 je z uspehom opravil višji pedag. tečaj za učitelje, ko pa 1830 na prvo prošnjo ni dobil službe, je misel na učiteljevanje sploh opustil. Preživljal se je s koncertiranjem in poučevanjem v godbi in petju. Pri tem se je seznanil tudi s Paganinijem. Poleg tega je komponiral in se intenzivno pečal z astronomijo. Od astronomije je prešel na mistične spise J. Kernerja, ki je bil pozneje njegov osebni prijatelj in pristaš, Jung-Stillinga, Swedenborga, Jakoba Böhmeja, J. Tennhardta in J. Kerninga; poleg tega je mnogo prebiral biblijo. Ob tem so ga preganjale nenavadne sanje, ki si jih je začel zapisovati. L. 1840 se je pravkar pripravljal na pot, da bi sprejel službo kapelnika v Trstu, ko je začul notranji glas, ki mu je rekel: »Vzemi pero in piši!« Nemudoma je ubogal in začel pisati svoje delo: »Geschichte der Urschöpfung der Geister und Sinneswelt, sowie der Urpatriarchen oder Haushaltung Gottes«, ki se začenja z značilnim stavkom: »So sprach der Herr zu mir und in mir für Jedermann, mid das ist wahr und getreu und gewiss.« Ponujeno službo kapelnika je odpovedal in je poslej do svoje smrti samo pisal te »diktate notranjega glasu« ali pa jih diktiral kakemu pisarju. To njegovo pisanje ali diktiranje se je godilo popolnoma mehanično. L. 1845 je pomagal svojima bratoma pri trgovskih poslih na Koroškem, 1846 pa se je zopet vrnil v Gradec. L. 1857 je z dvema drugima godcema priredil koncertno turnejo po Avstriji. Večino časa pa je porabil za pisanje svojih mističnih del, ki so se kmalu, najprej v prepisih, nato pa v tisku razširila, posebno, odkar je Joh. Busch v Bietigheimu (Württemberg) za njih tisk osnoval posebno založbo (Neu-Salem) z lastno tiskarno (tam so shranjeni tudi vsi njegovi rokopisi). S svojimi spisi je postal in je še danes vodilen avtor v nemških teozofskih krogih. To dokazujejo nove izdaje njegovih del, ki so v Nemčiji izšle še v 20. stol. (v naslovih stoji večinoma pristavek »durch das innere Wort erhalten und niedergeschrieben«). Ta so: Robert Blum. Führungen einer Seele im Jenseits, 1929²; Briefwechsel Jesu mit Abgarus Ukkama von Edessa, 1930⁴; Die Dreitageszene im Tempel zu Jerusalem, 1927⁶; Die Entwicklung einer Seele im Jenseits, 1927²; Erde und Mond. Eine Offenbarung göttlichen Geistes, 1922³; Die Erdenwege des Herrn Jesus im Grossen Evangelium, 1930; Das grosse Evangelium Johannis, 1930⁵; Die Fliege. Eine Offenbarung göttlichen Geistes, 1923³; Geisterszenen, 1922⁴; Der Grossglockner. Ein Evangelium der Berge, 1923³; Haushaltung Gottes, 1923³; Die Heilkraft des Sonnenlichtes, 1929²; Die Jugend Jesu, 1927⁷; Der Laodizenerbrief des Apostels Paulus, 1925³; Schrifttexterklärungen, 1927³; Die geistige Sonne. Eroffnungen über die geistigen Lebensverhältnisse des Jenseits, 1929⁴; Die natürliche Sonne. Darstellung unserer Sonne und ihrer natürlichen Verhaltnisse, 1928³; Supplemente oder Anhang zum Johanneswerke, enthaltend Winke über evangelische Persönlichkeiten, 1919²; Der Weg zur Wiedergeburt, 1925⁵. V teh spisih razlaga med drugim tudi razna stara mitološka in krajevna imena iz nekega jezika, ki ga imenuje »prajezik«, »staro egiptovščino«, »staro hebrejščino«, toda vzorci tega »prajezika«, ki jih navaja, so v resnici vzeti iz slovenskega narečja njegovega rojstnega kraja. Moderna medicina ga označuje kot tip hipersenzibilnega medija. — Prim.: Buchner G.: J. L. Sein Leben, seine Schriften u. Anhänger. Lorch 1905; Lutz W.: Das Reich des Ewigen. Führer durch die Werke Lorbers. Bietigheim 1924; Leitner, K. G.: J. L., Ein Lebensbild nach langjährigem persönlichen Umgange, Graz 1924; Koštiál, ŽiS VII, 499. Gl.