Lončar, Dragotin (1876–1954)

Lončar Dragotin, zgodovinar in politik, r. 5. nov. 1876 na Brdu pri Podpeči (okr. Kamnik), živi v Lj. Študiral je gimnazijo v Lj. (1888–97) in univerzo v Pragi, kjer je bil učenec Masaryka, Drtine in Niederleja (prom. 1902). Služboval je kot profesor v Lj. (1901–3), v Kranju (1903–4), zopet v Lj. (1904–7), Idriji (1907–18), po prevratu zopet v Lj., od dec. 1925 do marca 1927 in od marca 1929 do 1931 šef prosvetne uprave, vmes ravnatelj nar. muzeja, od jeseni 1931 direktor I. drž. realne gimn. v Lj. Sodeloval je pri ustanovitvi ljudsko-izobraževalnega društva Akademije v Lj., bil v Idriji tajnik društva za otroško varstvo in mladinsko skrb, je odbornik znanstvenega društva za humanistične vede in od 1920 predsednik SM. Kot dijak je bil sotrudnik E, Soče, Slov. lista, Delavca, RP, dijaških listov Nove dobe in Glasa v Pragi in izdal s somišljeniki poslanico slov. mladini Kaj hočemo (Lj. 1901), kjer je podal v glavnem Masarykova načela (Naše filozofično stališče nasproti liberalizmu, klerikalizmu in socialni demokraciji), ter prevod Drtinovega spisa Ideali vzgoje. Pozneje je sodeloval zlasti pri revijah Der Weg, LZ, NZ, Vedi, Demokraciji, pri UT, NoZ in politično pri Napreju in Avtonomistu. Razen manjših prispevkov je objavil v NZ številne kulturno- in zgodovinsko-politične članke o sodobnih vprašanjih: Kako je nastalo delavsko vprašanje (NZ 1904), Pomen in naloga socializma v razvoju človeštva (ib.), Napredek in reakcija (NZ 1905), Naša narodna vzgoja (ib.), Volilna reforma (NZ 1906), Obmejni Slovenci in njih politika (ib.), Dva politična programa (ib.), Pomen in naloga slovenske inteligence (ib.), Hrvaško državno pravo in Slovenci (NZ 1912), Avstro-ogrsko vprašanje in Poljaki (NZ 1913), O domovini in naseljevanju južnih Slovanov (NZ 1914), Slovenci v preteklosti (ib.), Masaryk in Marx (ib.), Ob koroškem plebiscitu (NZ 1920), Slovenci in Jugoslovanstvo (NZ 1921) i. dr. Uredil je Dermotovo št. NZ in mu napisal nekrolog (1914), bil 1920/1 sourednik NZ in 1922 urednik NoZ. Pri Vedi je sodeloval s članki Adolf Fischhof(1912), Iz življenjske filozofije Carlylove (1915), z oceno Prijateljevega Kersnika in pri anketi o jugoslovanskem vprašanju. Objavil je pisma iz literarne in politične korespondence Jan. Bleiweisa (NZ 1909–10), Jos. Vošnjaka (ib. 1912) in Janka Serneca (Veda 1914). V program. II. lj. gimn. je objavil spise O gostosti prebivalstva in krajev na Kranjskem (1902), Zemljevid o naseljenosti prebivalstva na Kranjskem (1904) in nekrolog Sim. Rutarju (1903), v RDHV V – VI Dragotin Dežman in slovenstvo. Kot samost. publikacije so izšli: Politično življenje Slovencev (Lj., 1906, 1921²), O šolski reformi (Lj., 1908, ponatis iz UT), Janez Bleiweis in njegova doba (Lj. 1910, ponatis iz ZSM), Slovenci. Načrt slov. socialne zgodovine (Lj. 1911, ponatis iz Niederlejevega Slovanstva), Politika in zgodovina (Lj. 1923), kjer je zbral svoje pomembnejše članke iz 1917–22, Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje (Lj. 1929), Masaryk ob njegovi osemdesetletnici … Lj. 1930. – L. je izšel iz Masarykove šole, se pridružil socialno-demokratični stranki, bil njen zastopnik v začasnem nar. predstavništvu, ni pa prevzel marksistične filozofije, ki mu je enostranska in materialistična, in smatra za izhodišče novega gospodarskega reda solastništvo, t. j. pretvarjanje zasebno-pravne organizacije v javno-pravno. Zagovarjal je individualnost štirih jugoslovanskih narodov, se pridružil slov. avtonomističnemu gibanju, sestavil besedilo avtonomistične deklaracije slov. kulturnih delavcev (NZ 1921) in prešel. pozneje k Radičevemu kmečko-republikanskemu gibanju. Psevdonimi in šifre: D. L., D. L. Selski, r., Dr. L., Lr. – Slika: ASK 120; IS 1926, št. 31. Pir.

Lončar Dragotin (Karel), zgodovinar in politik, r. 5. nov. 1876 na Brdu pri Lukovici, u. 29. jul. 1954 v Lj. Oče Ignacij, ključavničar, mati Apolonija Zabred. Osn. š. obiskoval na Brdu in v Kamniku, gimn. v Lj. (1888–97), med 1897–1901 je študiral v Pragi na Fil. fak. (zgod., zemlj., nacionalna ekonomija, drž. vede, filoz., pedagogika). Njegovi prof. na U so bili tudi Masaryk, Niederle, Rieger; promoviral je 1902 z O gostoti prebivalstva in krajev na Kranjskem. Napravil je prof. izpit v Pragi (1903), bil najprej suplent na 2. drž. gimn. v Lj., nato v Kranju ter na lj. realki (1901–07). Leta 1907 je postal pravi učitelj na realki v Idriji, kjer je ostal do propada Avstro-Ogrske. Nato je prišel na lj. realko, nov. 1925 je postal inšpektor v prosv. odd. lj. oblasti, febr. 1926 je bil imenovan za ravn. Narodnega muzeja v Lj. Znova je postal prosv. inšpektor, ko je bila po menjavi vladnega režima (1927) njegova odločba o imenovanju na pritožbo prejšnjega ravn. J. Mala (1928) uničena. Od 1929 vodi prosv. odd. na banski upravi, kasneje je imenovan za ravn. 1. gimn. v Lj. Po spremembi drž. režima, ko postaneta v Sji predstavnika Živkovićevega režima dr. Kramer in Pucelj, izgubi mesto na banski upravi, nastopi mesto ravn. gimn., vendar je že 26. jun. 1932 upokojen. Poslej živi v Lj. do smrti. V L-evem življenju in delu moremo razlikovati dve sestavini: raziskovalno delo na področju zgod. ter javno polit. delovanje. Na slednjo življenjsko odločitev je nedvomno vplivalo bivanje v Pragi (Masarykov vpliv), deluje v krogih študentov masarykovcev. L. se že zgodaj pokaže kot kritik obeh slov. poglavitnih strank (liberalci, klerikalci), obenem pa je s korekturami za program socialdemokratov (vendar poudarja, da je mogoče cilje doseči z evolucijo). L. se odloči za slednje, a vendar kot intelektualec v stranki (poleg dr. Dermote, A. Prepeluha) ohranja v stranki in do stranke posebno razmerje, saj ostaja masarykovec in revizionist. To svoje stališče ohranja tudi kasneje, ko doživi JSDS zlasti po koncu prve svet. vojne temeljno preusmeritev. L. se oklene gibanja avtonomistov, iz katerega izide Slov. republikanska stranka kmetov in delavcev, ki se poveže z Radićevim hrv. gibanjem. Kot penzionist sicer prekine vsa prejšnja polit. zavezništva, pridruži se skupini okoli lista Slovenija in ustanovi gibanje Slov. zemlja, 1938 kandidira celo na Mačkovi listi. Med vojno se sicer njegovi somišljeniki vključujejo v OF, sam pa zaradi bolezni postane polit. neaktiven, ne sodeluje z okupatorjem, ohranja pa do marksizma svoje staro razmerje, tudi ne razume oborožene partizanske borbe. Posebno mesto ima v L-em življenju enajstletno bivanje v Idriji (1907–18), za mesto prof. idrijske realke se je potegoval skupaj s pesnikom O. Župančičem, med prvo svet. vojno je nekaj časa vodil zavod, vendar je bil kmalu odstavljen. Ob razpadu Avstro-Ogrske je sodeloval v idrijskem Narodnem svetu, bil je poverjenik za promet. L. je sodeloval tudi v kulturno-prosvetnem življenju Idrije. Kot zgodovinar se je bavil z novejšo slov. polit. zgod. Tu sta v ospredju predvsem dve samostojni študiji: Politično življenje Slovencev (Lj. 1906, 1921²) ter Dr. Janez Bleiweis in njegova doba (Lj. 1910), poleg manjših spisov, katerih izbor prinaša knjiga Politika in zgodovina (Lj. 1923); posebej je omeniti še nekaj samostojnih izdaj, ki so izšle bodisi kot separati (Socijalna zgodovina Slovencev, iz L. Niederla, Slovanski svet, 1911) ali kot brošure: Kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje (Lj. 1929), Masaryk (Lj. 1930). L. je objavil korespondence nekaterih pomembnih Slovencev (Bleiweis, J. Vošnjak, J. Sernec), poleg Bleiweisove je objavil še biografije drugih slov. politikov kot Dežmana (RDHV 5–6/1930, 305–55), J. Serneca (Sodobnost 3/1935, več nadaljevanj). Napisal je tudi nekrolog zgod. S. Rutarju in ga opremil z bibliografijo (Izvestja c. kr. II. drž. gimn. v Lj. 1902/3, Lj. 1903, 3–12). L. je deloval tudi publicistično, med 1920 in 1947 je bil preds. SM, član Znanstvenega društva za humanistične vede (predhodnik SAZU). Med njegovimi ocenami je zlasti opozoriti na kritiko Gabrščkovih Goriških Slovencev (Jugoslovanski istorijski časopis 1/1935, 573–77), razpravo je objavil tudi v izvestjih idrijske realke (1907/8, O domovini in naseljevanju južnih Slovanov (Idrija 1908). Sodeloval je tudi v primor. listih, predvsem pa v NZ, ki so izhajali v Gor. med 1911–14, ter pri Soči, E in Rdečem praporju.

Prim.: Podatki ž. urada Brdo pri Lukovici; SBL I, 680; Cv. A. Kristan, SPor 7. avg. 1954; SPor 1. avg. 1954; F. Zwitter, ZČ 8/1954, 181–91 (z bibliografijo); Cv. A. Kristan, IdrR 4/1959, 53–58.

B. Mar.