Lokar, Janko (1881–1963)

Lokar Janko, liter. zgodovinar in folklorist, r. 15. avg. 1881 v Črnomlju. Po dovršeni gimn. v Novem mestu (matur. 1900) je študiral slavistiko in germanistiko na Dunaju, služboval nato kot suplent na gimn. v Mariboru (1904–5) in 4 leta na II. drž. gimn. v Lj., postal 1909 defin. na gimn. v Novem mestu, se čez leto dni vrnil v Lj. na II. drž. gimn., bil zaradi narodnega delovanja sept. 1915 kazensko premeščen na drž. realko v Idriji, katere službe pa ni prevzel (od febr. 1915 pri vojakih); narodna vlada je nov. 1918 to premeščenje razveljavila in mu podelila prejšnje mesto na II. drž. gimn. Sept. 1922 je postal direktor na gimn. v Murski Soboti, avg. 1923 inspektor min. prosvete v Beogradu, odkoder se je jul. 1924 vrnil v Lj. kot direktor klasične gimnazije. Kot šestošolec je začel priobčevati beletrijo v zagrebški dijaški Novi nadi, Vrtcu, Angelčku, v listkih S in SN s psevd. J. Martinovec, J. M., Oskar Zahar, Radziwill, P. B. Iz študija literature in slovenščine so nastale te-le L.-jeve razprave: Fr. Svetličič (DS 1903), Jovan Jovanovič Zmaj 1904), Slovenščina v pravni rabi pred sto leti (IMK 1908), Iz predgovorov naših protestantskih pisateljev (ZSM 1908), Stališče Bleiweisovih »Novic« glede književnega zedinjenja Slovanov (Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1907), Anastasius Grüns Briefe an Prešeren und Bleiweis. Ein Beitrag zu Grüns »Volksliedern aus Krain« (Carn. 1908), Bleiweis in Novičarji v borbi za slov. jezik in domače slovstvo, na podlagi Novic in pisem njihovih sotrudnikov (ZSM 1909), Koseski in Prešeren (Iz Bleiweisove korespondence. LZ 1911), Jurčičev »Ivan Erazem Tatenbach« (Slovan 1912), Naš narodni boj. v nem. slovstvu (o Bartschu, Roseggerju, Zofiji pl. Khuenberg, LZ 1911), Lanska tekmeca za Noblovo nagrado (Rosegger in R. Tagore, Slovan 1914). Poleg tega je napisal več daljših, stvarnih ocen, med njimi o Andričevih Izvorih starih kajkavskih dram (AfslPh 1904, 284–90, 634), o Lorentzovi »Slowinzische Grammatik« (LZ 1904), o Jagičevem pregledu slovanskih jezikov in Murkovem jugoslov. literatur v zbirki »Die Kultur der Gegenwart« (Carn. 1908, 224–6), o Avg. Sauerjevi publikaciji »Aus Jac. Grimms Briefwechsel mit slaw. Gelehrten« (Carn. 1909, 61–7; 1911, 102), o Murkovi Geschichte der älteren südslaw. Literaturen (Carn. 1909, 66), o Ozvaldovih knjigah: Logika kot splošno vedoslovje, Volja in dejanje (LZ 1911), Srednješolska vzgoja (LZ 1912), o Ad. Robidovi prireditvi Anzengruberjevega Krivoprisežnika (Slovan 1911), o Vošnjakovi Ustavi in upravi ilirskih dežel (LZ 1911, 159, 335), o Finžgarjevem romanu Pod svobodnim solcem (LZ 1913, 183–91), o Meškovi Materi (LZ 1914, 584) in o Podlimbarskega Gospodinu Franju (LZ 1914, 244). Iz narodopisja so ga zanimali zlasti Belokranjci. Splošnemu članku o njih (SN 1903, št. 210) sta sledili monografiji »Iz Bele Krajine« (Carn. 1911) in »Belokranjska hiša« (Carn. 1912) ter poročila o literaturi Belokranjcev: Šašelj, Bisernice I-II (Carn. 1909, 173), Trdinovi Zbrani spisi VII (LZ 1910, 179–81) in njegov »Izprehod v Belo Krajino« ( (LZ 1912, 605–11). V področje folklore spadajo L.-jeve ocene: Iv. Merhar, Valvasor als Etnograph (Carn. 1910, 269), Murko, Das Grab als Tisch (Carn. 1911, 104–7), Piprek, Slav. Brautwerbung- und Hochzeitsgebräuche (LZ 1914, 485). – Z majem 1913 je prevzel uredništvo Lovca, ki je po štiriletnem presledku med vojno 1919 začel zopet izhajati in bil pod njegovim vodstvom do 1922. Kot urednik je ustvaril popolno slov. lovsko izrazoslovje ter povzdignil list na stopnjo obče pripoznanega, resnega lovsko-strokovnega glasila; v njem je priobčil mnogo člankov iz vseh panog lovstva in poročil ter obsežno študijo »Poglavitosti iz lovskega psoslovja ptičarjev« (1921), ki jo je na pobudo Društva ljubiteljev ptičarjev v Lj. za njegovo 10 letnico izdal predelano kot samostojno knjigo »Ptičarji« (Lj. 1930), prvo delo te vrste pri nas. – Prim.: N. Županič, NE II, 679. Šr.