Lipold, Marko Vincenc (1816–1883)

Lipold Marko Vincenc, rudar-geolog, r. 19. jan. 1816 v Mozirju, u. 22. apr. 1883 v Idriji. Njegov oče Marko (u. 27. dec. 1846; N 1847, št. 2 pril.), brat pesnika Jožefa L.-a, je bil ugleden kmet in splavar, kakor tudi pradedje. Plavil je les po Savinji in Savi do Belgrada. Vincenc je dovršil ljudsko šolo in gimn. v Celju z odl. uspehom, nato je na univerzi v Gradcu dovršil filozofske študije z odl. uspehom (prirodosl. oddelek, klas. filol., pedag. in zgodovino); dalje je dovršil z odl. uspehom juridične študije in naredil sodnijski izpit. Do pisarniškega dela pa ni imel veselja. Že kot dijak se je zanimal za prirodne zaklade svoje ožje domovine, zlasti za rude in premog. Po posredovanju nadvojvode Ivana, ki je spoznal in vzljubil njegovo rodbino na svojih sprehodih po Savinjski dolini, je dobil štipendijo na rudarski akademiji v Ščavnici (Schemnitz), kjer je z odliko dovršil triletne mont. študije. Kot rud. praktikant je bil nastavljen v Hallu na Tirolskem, ko je bil pustil začasno službo v nekem premogovniku v Galiciji. Kot geol. komisar je sodeloval pri geol. mapiranju za tirolsko geol.-rudarsko društvo v l. 1841–4. L. 1844 je prišel k rud. sodniji v Steyru, 1845 pa k centr. rud. ravnateljstvu na Dunaju. V zimskih mesecih je napravil tedaj mineraloški kurz pod vodstvom slovečega mineraloga Haidingerja (LW 1883, št. 142; Diensttabelle). L. 1845 je služil kot rudarsko-sodni namestnik v Pliberku, 1846 pri Hofkammer f. Münz- u. Bergwesen na Dunaju in 1847 v Hallu na Tirolskem. Od tu ga je poklical nadvojvoda Ivan, da bi mu geološko raziskal veleposestvo Nadwórno v Galiciji. O svojem uspehu je poročal v 3. zv. Haidingerjevih Naturwissenschaftl. Mitteilungen. Preden je nastopil službo v Hallu kot »Schichtmeister«, je obhodil vse avstr. in bavarske soline. Isto leto so mu poverili tudi preiskavo srebrnih in cinkovih nahajališč v Lavatschtalu. Naslednje leto ga najdemo kot rudarskega mojstra v Ausee (Verhandlungen der geolog. Reichsanst. 1883, 133). Haidinger, ki je spoznal v L.-u velik dar za geologijo, je poskrbel, da je bil L., ki si je pridobil na geol. polju že ime, takoj ob ustanovitvi geol. zavoda na Dunaju (1849) nastavljen za potujočega geologa. V tej službi je bil že 1850 pri geol. kartiranju na Tirolskem. Več ko 17 let je posvetil L. kot rudarski svetnik svoje moči geol. raziskavanju raznih dežel. L. 1860 je obiskal iz lastnega nagiba rudniška podjetja za cink, srebro, premog in železo v Pruski Šleziji. Velike zasluge ima za geol. raziskavanje Tirolske, Salzburške, Nižje in Gornje Avstrije, Koroške, Štajerske, Kranjske in ozemlja okrog Gorice in Trsta. Svoja geol. potovanja je raztegnil na Češko, Moravsko, Šlezijo, Galicijo, velik del Ogrske in Hrvaške ter na Dalmacijo in Črno goro. Kot šef-geolog je vodil geol, mapiranje v mnogih izmed imenovanih dežel, zlasti na Kranjskem 1856–7, pozneje na Češkem in drugod. Z vestno točnostjo je poročal o vsakem raziskavanju. Čez 150 daljših in krajših del je objavil v Jahrbuch d. geolog. Reichsanst. in v Verhandlungen.

L. 1867 ga je poslal poljedelski minister za rudniškega ravnatelja v Idrijo. V nekaj letih je prenovil obrat, jamski in fužinarski, podvojil produkcijo živega srebra in zgradil več važnih naprav. Že zapletene geol. razmere v rudniku in težavno iskanje rude ga je sililo, da je intenzivno raziskoval geologijo Idrije in njene okolice. Ko je 1873 na dun. svetovni razstavi predložil svoj geol. zemljevid Idrije z okolico, je prejel za to odlikovanje. Naslednje leto je izšel ta zemljevid z objasnilom v Jahrb. d. geol. Reichsanstalt in v Verhandlungen mu je 1879 sledil spis Über das Alter der Idrianer Erzlagerstätte. Ta spis smemo prištevati med najvažnejša dela o idrijskem rudniku. Zavrgel je zastarelo sublimacijsko teorijo o postanku cinobra in zagovarjal termalni postanek rudišča.

L.-ov prvotni poklic je bil praktično rudarski, toda kot rudar ni zanemarjal geologije in kot geolog se je oziral na njen rudarski pomen. Njegova večja dela v tej smeri so: Eisensteinvorkommnisse in Salzburg; Über den Salzberg in Hallein; Über die eisensteinführenden Diluviallehme in Unterkrain; Über das Steinkohlengebiet im nordwestl. Teile des Prager Kreises; Über die Eisensteinlager der silurischen Formation in Böhmen; Über die Kohlenablagerungen der nordwestl. Alpen in Über den Bergbau in Schemnitz. Rudnik Ščavnico je raziskaval zlasti poslednji dve leti drž. službe v geol. zavodu 1865–6. Odločal je tudi v znanstvenem sporu glede favne v češkem paleozoiku v tako zvanih »kolonijah« (Jahrb. d. geol. Reichsanstalt 1860–2, Verh.). Številna priznanja in odlikovanja za njegova dela pričajo o njegovih izrednih zmožnostih.

Uradnikom in delavcem v Idriji je bil L. pravi oče. Skrbel je za njihove družine, zboljšal zdravstvene razmere v rudniku, zidal delavska stanovanja in postavil moderno opremljeno šolo, kakršne ni bilo daleč naokoli. Skupno s svojo soprogo je pospeševal idrijsko čipkarstvo in ga povzdignil, da je moglo tekmovati z inozemskim. Za zasluge ga je vlada imenovala 1879 za dvorn. svetnika, mesto Idrija za častn. meščana, rojstna občina Mozirje pa za častn. občana (LZg 1883, 24. apr.). L. 1869 je bil prvič izvoljen za poslanca v deželni zbor (N 1869, 65). Vendar se s Slovenskim klubom, katerega je zastopal, ni strinjal v vseh idejah, ker so se mu zdele preradikalne (N 1869, 368, 379, 386), kar je izrazil v govoru na besedi idrijske čitalnice. Naslednje leto je bil zopet soglasno izvoljen, pa mandata ni sprejel, ker je bilo to z njegovo službo nezdružljivo. Zaveden Slovenec je pa ostal vedno. — Politični nasprotniki so ga preganjali in črnili na Dunaju. 20. jan. 1880 so vložili v parlamentu celo interpelacijo, v kateri ga dolže, da stiska delavstvo. Dasi je preiskava takoj izkazala vse kot podlo laž, ga je to tako potrlo, da se je umaknil iz javnega življenja; že prej na srcu bolan je začel vidno hirati. Živel je še dve leti. — Prim.: Verhandlungen d. geolog. Reichsanst. 1883, 183; General-Register d. geolog. Reichsanst. 1850–80; LZg 24. apr. 1883; LW 28. apr. 1883; LSZg 1883, 138; dokumente hrani dr. Fr. Lipold v Mariboru. Žurga.

Lipold Marko Vincenc, geolog, rudarski inž., strok. pisec, utemeljitelj geološke vede pri Slov., r. 19. jan. 1816 v Mozirju, u. 22. apr. 1883 v Idriji. Oče kmet in splavar. Ljud. š. in gimn. napravil z odliko v Celju; na graški U z odličnim uspehom končal filoz. študije (naravoslovje, klas. filologija, pedagogika, zgod.), v Gradcu prav tako z odliko dovršil še pravo in opravil sodniški izpit, potem pa končal še rudarsko akademijo v Ščavnici na današnjem juž. Slovaškem in se zaposlil (1842) v solnem rudniku Hall na Tirolskem. Bil v rudarski in rudarsko-sodni službi v Galiciji, na Tirolskem, Koroškem in na Dunaju. Svoje mineraloško znanje je izpopolnjeval tudi pri znamenitem Haidingerju. Ko je bil 1850 ustanovljen geološki zavod na Dunaju, je L. stopil v njegovo službo in vodil geološka kartiranja v mnogih tedanjih deželah A.-O. in še zunaj nje. Svoje izsledke je objavljal v letnih zbornikih dunaj. geol. društva (Jahrbuch der Geol. Reichanstalt). S svojim terenskim delom oziroma s tiskanimi razpravami (nekaj del ostalo v rkp.) je polagal temelje za znanstveno geol. delo in podlago za nadaljnja in podrobna geol. raziskavanja tudi v slov. deželah. Marsikje je oral ledino. Med drugim je dognal, da so na raziskovanem ozemlju Kranjske najstarejši ziljski, to je karbonski skladi, ki ležijo v podlagi vseh drugih plasti. V ziljskih plasteh je dobil pri Idriji, doslej edini, živalske fosilne ostanke in z njimi dokazal starost. Pri svojem kartiranju je popisoval tudi rudišča. Ko je zaključil kartiranja na Slov. in se 1867 vrnil s kartiranja na Češkem in v Šleziji, je postal ravn. živosrebrnega rudnika v Idriji in tu ostal do smrti. To je bila tretja doba njegovega življenja: posvetil jo je popolnoma napredku idrijskega rudnika in izboljšanju življenjskih razmer idrijskih rudarjev. Kot pionir slov. geologov je vneto raziskoval geol. idrijskega rudišča in njegove okolice. Razvozlal je zapletene stratigrafske razmere rudišča in uvedel v geol. literaturo pojem »skalniški skladi« ter ugotovil njihovo pravo starost. Pojasnil je tudi tektonsko zgradbo rudišča in okolice. Njegova bogata paleontološka zbirka je bila na žalost uničena. Razen pri poklicnem delu kot ravn. v rudniku se je zelo izkazal tudi v prizadevanju za splošni napredek Idrije. V času njegovega ravnateljevanja (1867–83) je bila zgrajena za tiste čase velika in moderna šolska stavba (1876), istega leta je bila ustanovljena tudi stalna čipkarska šola, ki ni prenehala delovati vse do danes, v njegovem času so bili zgrajeni nekateri »Berghausi«, rudarske stanovanjske hiše. Zlasti v začetku je bil zvest narodnjak (vpisan v idrijsko Slov. čitalnico, v lj. Slov. klub, član SM itd.), krajši čas je predstavljal idrijske volilce v kranjskem dežel. zboru (1869). Pospeševal je tudi čipkarstvo in se trudil za zboljšanje gmotnega stanja rudarjev. Za vse te zasluge je bil 1883 izvoljen za idrijskega častnega meščana, žal so mu zadnja leta zagrenile krivične klevete. Zapustil je okrog 180 objavljenih del. Zanimiva, četudi ne najbolj znana, je njegova pedološka karta Kranjske, isto velja za delo Zemljiščne razmere Kranjske. L. je med drugim tudi opisoval Notranjsko hribovje do Trnovskega gozda in Kovka, Vipavsko, Reško in Pivško kotlino ter Notranjski kras. Dela, v katerih so opisana področja Primorske in bližnje Kranjske, so naslednja: Mitteilungen über die geologischen Verhältnisse der Umgebung von Idria und der Erzlagerstätten, Jahrb. Geol. R.A. IV, 422–42, Wien 1853; Mitteilungen über die geologischen Verhältnisse der Umgebung von Idria und der Erzlagerstätten, Jahrb. Geol. R. A. VII, 838–39, Wien 1856; Bericht über die geologischen Aufnahmen in Oberkrain in Jahre 1856, Jahrb. Geol. R.A. VII, 205–34, 384–85, 760–63, Wien 1857; Erlauterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain, Jahrb. der k. k. geol. Reichsanstalt 24, 4 Heft, 424–56, Wien 1874; Das Alter der Idrianer Quecksilbererslagerstätte, Verh. k. k. Geol. R. A., 1879, 186–89, Wien 1879; Idria in Krain, izd. idrijsko rudniško ravnateljstvo (Bergdirektion), Wien 1881 (L. je kot soavtor napisal poglavja o geologiji, starosti in proizvodnji rudnika); Kupfererzte in Krain, Jahrb. Geol. A. III., Sitzung 20. 4. 1852, Wien 1882; Vorkommen des Kupfer und Quecksìlbers bei Laak, Jahrb. Geol. R. A. IV., Sitzung 20. 12. 1853, Wien 1853; Erzvorkommen in Oberkrain, Jahrb. Geol. R. A., Sitzung 18. 4. 1857, Wien 1857.

Prim.: Po člankih Antona Ramovša v Proteusu XX (1957–58), št. 6, 140–43 in 45 (1983), št. 8, 295– 99 in bibl. J. Čarja.

Pšč.