Lipold, Jožef (1786–1855)

Lipold Jožef, ljudski pesnik in pevec, r. 29. marca 1786 v Mozirju, u. 8. jan. 1855 kot župnik na Rečici. Šolal se je spočetka privatno pri ujcu Goličniku, župniku v Grižah (gl. članek), 5. gimn. razr. je 1800/1 obiskoval v Mariboru, modroslovje v Gradcu, bogoslovje pa v Lj., kjer je 6. marca 1808 bil posvečen. Istega leta je bil kaplan v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, od 1809 vojni kurat celjskega domobranskega bataljona, od 20. marca 1812 do okt. 1814 kaplan v Vitanju, nato kaplan v Konjicah, od 16. jul. 1815 do smrti župnik na Rečici. — Prvo zanimanje za slovenščino je zbudil v njem nedvomno že Goličnik, pod čigar vplivom se je Lipoldova hiša N Mozirju navzela tistega rodoljubnega duha, ki ji je ostal tudi v poznejših rodovih. Bivanje v Mariboru je moglo njegov razvoj v naznačeni smeri vsaj v toliko pospeševati, ker so se takrat na tamkajšnji gimnaziji še vršili izpiti iz slovenščine (pod vodstvom Andr. Kavčiča) in najboljšim dijakom delile nagrade. Glavno pobudo pa mu je gotovo dala Lj., kjer je ravno v dobi njegovih bogoslovskih študij Vodnik izdal svoje »Pesmi za pokušino«. Ali je začel L. pesnikovati že v Lj., se ne da ugotoviti. Končni listi debelega zvezka, v katerega si je v šol. letu 1806/7 vpisoval predavanja iz moralke, so sicer popisani z 11 pesmimi, vendar pesmi niso datirane in so vsaj deloma bile vpisane šele pozneje; predzadnja je, kakor kaže vsebina, iz l. 1826. L. 1809 je po Macunovem sporočilu zlagal brambovske pesmi, ki so 1810 bile v Celju baje tudi natisnjene; izdaja pa doslej ni izpričana. Prvi datirani zapis njegovih pesmi je zbirka z datumom »22. Hornung 1829«, ki vsebuje 92 pesmi, skrbno na čisto prepisanih, kakor da so bile namenjene za tiskarno, vendar nobena od njih ni nikoli izšla v tisku. Ko se je 26. sept. 1833 Slomšek na svojem potovanju oglasil v Rečici, je župnik L., »slavljeni pesnik in improvizator«, takoj »odprl folijant pesmi« in iz njega deloma bral deloma pel, pri tem pa »prav krepko zabavljal čez Ljubljančane, ki so mu celo zbirko, poslano neposredno škofu, da jo natisne, zavrgli«. Ponudil je pesmi Slomšku, ki je v 2. izdaji Ahaclovih Pesmi (1838) res priobčil 9 Lipoldovih. Od teh se »Dobrovoljni kosci« in »Vesele ženjice« nahajata že v zgoraj navedenem zvezku za moralko, »Štajersko vino« in »Kmetija bogatija« pa v rokopisnem folijantu (pač tistem, ki ga omenja Slomšek), dočim ostala petorica v rokopisni ostalini ni več ohranjena; ravno temu (najstarejšemu) folijantu sta namreč začetek in konec odtrgana. Natis v Ahaclu se znatno razlikuje od rokopisa, kar gre najbrž na rovaš Slomšku, ki je pesmi jezikovno in metrično ogladil, jih deloma okrajšal, mestoma pa celo vsebinsko predrugačil (n. pr. pri naštevanju štajerskih vin). Odslej je pesnik za javnost zopet skoraj popolnoma utihnil. Sele z ustanovitvijo Drobtinic, torej zopet pod Slomškovim okriljem, je našel priliko, da je 16 nadaljnjih njegovih pesmi šlo v tisk (večinoma s podpisom Lipold Ročički, ozir. Rečiški): »Terice« in »Perice« 1846); »Pesm za flosarje ali veslarje« (1849); »Mati per zibeli«, »Verli mož«, »Neveste slovo« »Zdravica svetlimu cesarju«, »Slovo mladenča, ki na vojsko gre«, »Od begunov ino tobakarjev«, « »Sedajni svet«, »Pjancam žganopivcam« in »Od komunistov« (1850); »Otroci na paši« in »Možkemu spolu« (1851); »Dekliška modrost« (1854); »Venčanje« (1856). Največ teh pesmi je v letniku 1850, ko je Slomšku primanjkovalo »izvrstnih« prispevkov in mu je s pesmimi moral L. pomagati (»aushelfen« AZN I, 125). Štirim od njih so priloženi tudi napevi, vsi z označbo »viža po nemški«. Kakor v Ahaclu, se tudi pesmi v Drobtinicah od rokopisov, kolikor so ohranjeni, znatno razlikujejo. Več njegovih pesmi v javnost sploh ni prišlo. Za sebe in svojo ožjo okolico pa je pesnil L. z izredno plodovitostjo, zlasti zadnjih dvajset let življenja. Pesmi je vpisoval v snopiče, obsegajoče večinoma po 20 do 30, deloma tudi več listov v velikosti navadne pisarniške pole; po več takih snopičev, imenovanih »pesemski protokoli«, »registri« in podobno, pa je dal broširati v knjige. Tako je nastalo tistih »šest velikih rokopisnih knjig«, ki o njih poroča Macun. Ohranjene so štiri: prva, zgoraj omenjeni Slomškov »folijant«, je nepopolna, obsega le še snopiče 2–4 s 108 pesmimi, iz let 1834 in 1835; druga, iz let 1846–51, sestoji iz snopičev 13, 14, 17, 18, 20–22 in vsebuje 242 slovenskih, 11 nemških, 2 latinski in 4 dvojezične pesmi; tretja, od jul. 1851 do 1854, vsebuje snopiče 23–28 in 211 slovenskih ter 29 nemških pesmi; zadnja, najobsežnejša, sestoji iz 11 snopičev, šteje 486 pesmi in je nastala v zadnjih letih pesnikovega življenja. Razen tega se v njegovi ostalini nahaja še fragment sešitka s 23 nemškimi in 1 latinsko pesmijo iz let 1838–46. V celoti je v rokopisu ohranjenih torej 1150 slovenskih, 63 nemških, 3 latinske hi 4 dvojezične pesmi; štete so pri tem tudi varijante. Če zasledujemo pesmi časovno, ni najti v njih skoraj nikakega razvoja, kar je deloma pač posledica literarne osamljenosti, v kateri je pesnik živel. Sorodni predmeti im podobne misli, kakor jih najdemo že v zvezku iz l. 1807 in v zbirki iz l. 1829, se vrstijo tudi skozi vse poznejše folijante. Malo je med vso to množico verzov, ki bi imeli pesniško vrednost. Med najboljše spadajo, poleg par božičnih, pesmi, ki so zajete neposredno iz življenja: razne zbadljivke, mestoma prav dobro »osoljene«, šaljivke o lovu in lovcih, zdravice, godčevske, splavarske — vobče pesmi, v katerih je mogla priti do izraza pesnikova dovtipnost, družabnost in šegavost. Splavarske so deloma naravnost ponarodele, k čemur so poleg življenjsko vernega in dobro zadetega kolorita pripomogli zlasti napevi. V skoraj vseh drugih pesmih — in teh je večina — pa prevladuje prozaičnost in pesnik v njih ne išče drugega ko priliko za moraliziranje. S tega vidika poje o delu, delavcih in rokodelcih (»Od služebneh«, »Od lončarja, »Za kovače« itd.), daje razne koristne nauke za življenje (»Od šparlivosti«, »Od dolžniku« itd.), svari pred pregrehami in zapeljivci, zlasti pred »puntarji« (1848!), proslavlja domačo deželo, gosposko, nadvojvodo Ivana in cesarja, poje vojaške pesmi (morda odmev iz l. 1809?), sestavlja prigodnice za birmo in novo mašo, svatbe in pogrebe, svidenja in slovesa, pripoveduje basni ter raznovrstne poučne zgodbe od blizu in daleč, verzificira krščanski nauk in ponovno opeva svetnike, zlasti v zadnjem folijantu, ki ga sam imenuje »liber sanctorum« in v katerem kar po vrsti obravnava skoraj vse svetniško leto. Vse to je podano z enim samim namenom: da uči in koristi; skoraj vsaka pesem je zaključena z naukom. Nazori, ki jih pesnik zastopa, so v polit, in soc. oziru nazori predmarca, na splošno prav povprečni in zelo vsakdanji; čednosti, ki jih priporoča najbolj in največkrat, so vdanost papežu, cesarju in sploh predpostavljenim, zadovoljnost z razmerami, kakršne so, in nezaupanje do novotarij. Vsebinski povprečnosti in vsakdanjosti odgovarja brezizraznost v obliki: dočim je metrika v večini pesmi še dosti izrazita, kar je morda v zvezi s tem, ker je bil pesnik obenem pevec, je pesniški izraz na splošno prozaičen in brez poleta, dikcija radi gostobesednosti večinoma razblinjena. Značilne za mehanično proizvajanje so stalne fraze, ki se v podobni obliki ponavljajo v raznih pesmih, n. pr. začetek: »Otrokam čem jeno zapet, Jih mnogi nevarnost oktet.« Prav tako značilne so tudi dvojice pesmi, v katerih pesnik paralelno obravnava po dve sorodni nasprotji: »Od odove« — »Od odouca«, »Modra divica« — »Diviški mladenč«, »Vari se zapeliuco« — »Vari se zapeliuk«. Zelo pogosto so naslovi izraženi v obliki dveh rimanih verzov. Kakor vsebinsko so tudi oblikovno najboljše tiste pesmi, ki so najbolj osebne: zbadljivke, šaljivke, deloma tudi splavarske. Nekatere od teh nedvomno nadkriljujejo izbor, ki ga je po Ahaclu in Drobtinicah razglasil Slomšek. Zlasti jih poživlja svež, mestoma izviren in drastičen jezik. Na splošno kaže jezik mnogo primesi domačega narečja, tako v oblikoslovju kakor tudi v besednem zakladu; zlasti bogato je zastopana favna in flora Savinjske doline. Ker je v pravopisnem oziru L. popolnoma brez šole in piše enostavno fonetično, bi njegovo delo utegnilo nuditi porabno gradivo dialektologu. Kar se tiče črkopisa, se je do 1846 posluževal bohoričice, od 28. avg. 1846 naprej pa pisal »nach den neuen Lettern«, z gajico. — O vplivih in vzorih je radi ogromnega gradiva, ki bi zahtevalo dolgotrajnega proučavanja, zaključna sodba zaenkrat nemogoča. Nedvomno je vsaj nekoliko vplival nanj Vodnik, čigar značilno kitico najdemo že v prvi zapisani pesmi (v zvezku iz l. 1807, pozneje v Drobt. 1856, 303), nato pa še ponovno na raznih mestih. Vsaj deloma je gotovo prevajal tudi iz nemščine; ugotovljenih je par pesmi iz Chr. Schmida, razen tega Maierjeva »Pesem o veselju« — ista, po kateri je posnel svoj »Veselja dom« tudi Slomšek. Da je iz nem. virov zajemal tudi napeve, smo videli že zgoraj. L. 1849 je — po takratni šegi — zapel par dvojezičnih pesmi, v katerih si izmenoma sledijo nem. in slov. verzi, n. pr.: »Holzhändler und Flößer — Močno seb vodo želimo, — Der Wein ist doch beßer, — Mi radi u Lituš letimo«. Že od l. 1838 dalje najdemo — deloma v samostojnem sešitku, deloma med slov. pesmimi — tudi izvirne nemške, navadno kot prevod slovenskih ali obratno; po večini so to razne prigodnice. — Prigodništvo je sploh značilna poteza v L.-oven pesniškem obrazu in upravičeno ga Slomšek imenuje »improvizatorja«. Bil je priljubljen, duhovit družabnik, izvrsten govornik in pevec — in iz teh osnov so nastale tudi njegove najboljše pesmi: zapel jih je, da z njimi zabava veselo družbo krog sebe, ki jo je ljubil. Ko je nekoč imel novo zbirko pesmi gotovo, je baje najel godbo, izvežbal pevski zbor in vsi skupaj so šli na goro Oljko, kjer se je kar trlo ljudstva; tam so se pesmi prvič pele in takoj ponarodele. Kako zelo je ljubil petje in družbo, se vidi tudi iz Slomškovega sporočila, da je v počitnicah imel pri sebi bogoslovca, ki mu je na izlete moral nositi knjigo s pesmimi in peti drugi glas. Bil je tudi vnet in dober lovec. S svojimi prigodnicami in družabnimi pesmimi je pospeševal razvoj slov. družabnega življenja srednjih trških slojev, ki so bili do takrat skoraj popolnoma pod nem. vplivom, in si tako pridobil zaslug za njihovo nar. probujo. Kakor pa je bil v svoji ožji okolici priljubljen in spoštovan, tako je širši javnosti ostal skorajda neznan. Ob smrti noben časopis ni prinesel njegovega nekrologa, tudi v Slomškovi »Slavi rajnim rodoljulbom« (Drobt. 1862) ni omenjen, tu morda zato ne, ker so zadnja leta bile proti njemu pritožbe radi nereda v pisarni. Spomnil se ga je edino nem. savinjski pesnik C. Vodovnik-Siegenfeld s posmrtnico »Nachruf«. — Njegova ostalina se je hranila najprej v Mozirju, sedaj jo imata deloma Zgod. društvo, deloma dr. Fr. Lipold v Mariboru. Oljnat portret, predstavljajoč pesnika v koretlju — s puško, se je neznano kam izgubil. — Prim.: N 1847, priloga k 2. št. (o njegovem bratu Marku); Drobt. 1859, 94; Kosar, A. M. Slomšek 25; S 1876, št. 24; Macun 86; Marn XXIV, 30; Glaser II, 192; Vodovnik-Siegenfeld C., Gediehte 38; ČZN 1924, 111; 1930, 103; Kidrič, Dobrovský 219; žup. arhiv v Mozirju in na Rečici; Slekovčevi zapiski. Gr.