Likar, Andrej (1826–1865)

Likar Andrej, rodoljub in nabožen pisatelj, r. 17. nov. 1826 v Spodnji Idriji, u. 20. maja 1865 v Polomu na Kočevskem. Šole je obiskoval v Idriji in Lj., tu študiral bogoslovje in bil 1851 ord. Bil je kaplan v Dragi na Kočevskem, Sorici, Cerknici in Starem logu in lokalist v Polomu. Prvi pesmi, sonet Zdihljaj domovini in legendo Sv. Magdalena na Gori, je objavil v N 1848, št. 4, 11. Po marčni ustavi je zapel Pozdrav Sloveniji (N 1848, št. 22), ker »k narodnosti odprta Slovencem je pot«. N 1848, št. 27, so prinesle še Hvalo petja, Vedež 1849–50 več pesmic in povestic. V bogoslovju je tudi poslovenil iz ilirskega igri Juran in Sofija ali Turki pri Sisku in Štepan Šubic ali Bela IV. na Horvaškem (Dve igri za slov. gledišče, Lj. 1850) in Venec lepih molitev pri sv. maši in drugih raznih priložnostih (Celovec 1852). Metelkova predavanja o staroslovenščini (1850/1) so mu poostrila čut za jezik, da je pozneje zbiral lepe ljudske izraze (N 1852, št. 61, 62; 1856, št. 4, 6, 32). V N je še med dr. priobčil 1853, št. 9, pesem Umirajoči labud (šifra L-r; po nemškem), 1858, št. 32 nasvetoval, naj se postavijo spomeniki Radeckemu, Vodniku in Knobleharju v Zvezdo, 1859, št. 45, 43 podal Nauk, kako se nareja solnčna ura na zid. Dalje je objavil dva krajepisa: Sorica in Soričanje (Koledarček slovenski 1856) in Cerknica in njena okolica (N 1863, št. 18–24, ponat. Lj. 1863) in sodeloval pri Lenčkovem Slov. romarju (Lj. 1857, 1858) in pri 3. nat. Stoletne pratike, Lj. 1860. ZD 1854 je prinesla njegovo pridigo o Marijinem brezmadežnem spočetju, 1862, str. 272 razpravico o oltarnem privilegiju. V Sorici je dovršil svoj največji spis: Sveti zakon. Kaj je in odkod in katere dolžnosti naklada (Celovec 1856). — Prim.: N 1865, št. 23; Marn XVII, 62; XXIV, 52; Glaser III, 83; Simonič 272. Lkn.

Likar Andrej, pisatelj, publicist, prevajalec, r. v Spodnji Idriji 17. nov. 1826, u. v Polomu na Kočevskem 20. maja 1865. Šole opravil doma in v Lj., kjer je končal tudi bogoslovje in bil 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je v Dragi na Kočevskem, Sorici, Cerknici, Starem Logu in v Polomu. Prve pesmi, sonet Zdihljaj domovini in legendo Sv. Magdalena na Gori je objavil v N 1848, št. 4, 11. Po marčni ustavi 1848 je zapel Pozdrav Sloveniji (N 1848, št. 22). N 1848, št. 27 so prinesle še Hvalo petja. Vedež 1849–50 je objavil več pesmic in povestic. V bogoslovju je prevedel iz hrv. zgod. igri Ivana Kukuljevića Saksinskega Juran in Sofija ali Turki pri Sisku ter Štepan Šubic ali Bela IV. na Horvaškem, izšli v knjigi Dve igri za slov. gledišče, 1850. Od pesmi je vredna omembe Slepec s plunko, prevedena iz hrv., ponatisnjena v Slov. berilu za 1. gimn. razr. str. 41–46. V N 1853, št. 9 je priobčil po nem. izvirniku Umirajoči labod, 1858, št. 32 je svetoval, naj se postavijo spomeniki Vodniku, Knobleharju in Radeckemu v Zvezdi v Lj., 1859, št. 43, 45 je pojasnil, kako se nareja sončna ura na zid. Sodeloval je pri Lenčkovem Slov. romarju (Lj. 1857, 1858) in pri 3. natisu Stoletne pratike (Lj. 1860). ZD je 1854 objavila njegovo pridigo o Marijinem brezmadežnem spočetju. V Sorici je končal svoj največji spis Sveti zakon. Kaj je in odkod in katere dolžnosti nalaga (Clc 1856). Kot navdušen rodoljub je opisal posamezne slov. pokrajine: Sorica in Soričanje (Bleiweisov Koledarček slovenski 1856), Cerknica in njena okolica (Lj. 1863, ponatis iz N 1863). Opisal je še Rakek (N 1863), Loško (N 1863, št. 148), gradič Cerknico (N 1863, str. 154), Cerkniško jezero (N 1863, str. 171–72, 179), Škocijan (N 1863, str. 186). Slov. se je učil pri Metelku. Pod njegovim vplivom se je začel zanimati za slov. jezikoslovje in zbiral lepe ljudske izraze, kar se odraža v sestavku Slov. besede (N 1852). Napisal je tudi knjigo Venec lepih molitev pri sv. maši in o drugih priložnostih.

Prim.: K. Glaser, Zgod. slov. slovstva III, 83; SBL I, 626; SGL II, 384; N 1865, št. 23; Marn XVII, 62, XXIV, 52; Simonič 272; SDL I, 194.

Har.