Levičnik, Jožef (1826–1909)

Levičnik Jožef, pisatelj, šolnik in glasbenik, v Železnikih r. 6. apr. 1826 in u. 8. jan. 1909. Učil se je najprej v domači šoli, 1835 v Lj., 1836–8 v Celovcu; I. in II. gimn. razr. je obiskoval v Lj. 1839–41; ker ga je oče določil za gospodarja na domu, je pol leta hodil v Mahrovo šolo, nato se je pol leta učil pri Gr. Riharju orglanja in 1843 postal domači organist. Na prigovarjanje župnika Blaža Kersnika, brata prof. Janeza K.-a, se je po smrti prvega železniškega učitelja Jakoba Demšarja začel pripravljati za učiteljski izpit in z dovoljenjem šol. oblasti poučeval od 1855; učiteljski izpit je opravil 1857 v Idriji. Do 1877 je poučeval kot pomožni učitelj, nato je bil stalno nameščen in stopil šele 1903 po 48 letih na migljaj šolske oblasti v pokoj. Organistovsko službo je opravljal nad 65 let. Bil je človek železne delavnosti, širokega obzorja, eden najvidnejših predstavnikov staroslovenskega pokolenja na deželi. Dasi se je na vso moč trudil, da bi ohranil domačemu kraju patriarhalno življenje in značaj žebljarske industrije ter individualne domače šege in navade, se je uveljavljal v vsem nar. gibanju, političnem, šolskem in cerkvenem. Bil je kronist in zgodovinar domačega kraja, neutruden popotnik in pravi stari slov. romar. Na njegovo pobudo se je že 1854 ustanovilo v Železnikih bralno društvo, ki je imelo N in ZD (N 1854, 15), ustanovil je farno knjižnico in bil tudi med ustanovitelji novega bralnega društva 1885, poverjenik MD od začetka do smrti, sodelavec pri CMD do 1906, obč. odbornik nad 30 let, 1866 in 1885 tudi župan. Domači spori so mu nazadnje delo zagrenili (prim. N 1885, 258 dalje in sporedno S, SN). Kot novičar, pisatelj in pesnik je sodeloval pri Sloveniji, N, ZD, ŠP, Drobt., Vodnikovem albumu, Besedniku, UT, S, SN, KMD, SV, Brenclju itd. Njegovi psevdonimi: Joža Orglovski, I. L., Podratitovski, Rodoljub Podratitovski, Rodoljub, Jože Žlindrovič, Jože L. Železodolski, Železogorski, Neduhoven, Laicus i. dr.

Prvič se je oglasil 1849 v Sloveniji št. 55 za slov. petje v cerkvi in ostro grajal Kroparje zaradi nem. petja; od 1852 dalje je stalen sotrudnik N in ZD; tema dvema listoma je ostal zvest do konca.

Kot zgodovinar je opisal Narodne običaje v Železnikih (ŠP 1854), Železniki na Kranjskem (N 1855); Za zgodovino družine in domačega kraja je važen življenjepis njegovega očeta: Luka L. (Drobt. 1869), dasi je njegov namen v prvi vrsti versko vzgojen. Zase je pisal tudi podrobno kroniko in zgodovino Železnikov.

Kot potopisec je L. postavil najizrazitejši tip našega starejšega potopisa, ki se opira na krajepis in zgodovinsko legendo ter rad vpleta arheološke dokumente; bil je tip domoljubnega in zanesenega popotnika pred Levstikovim »Popotovanjem«, ki pozna samo zemljo in čuvstvo, človeka pa ne. Taki potopisi so: Ogled po kranjskem Gorenjskem (Bohinjska in Selška dolina, N 1854), Ogled po Gorenjskem (Poljanska dolina in pot proti Idriji, N 1855), Ogled po domačiji (Eno noč pri Sv. Joštu, N 1855), Ogled po kranjskem Gorenjskem (Pot od Ljubljane do Bele peči, N 1856), Dva dni v Gorotanu (N 1856), Spomini na Dolenjsko (N 1859), Romanje k Sv. Krvi v Gornjem Gorotanu (ZD 1863), Eno uro pri Gospa Sveti (ZD 1864), Pismo slov. učenika svojemu bratu s potovanja na Velehrad l. 1863 (N 1864–5), Ozir po Goriškem in tržaškem Primorju in romanje v prastari Oglej (SV 1864–5), Romanje v Marijino Celje (ZD 1870), Spomini na Notranje-Kranjsko (KMD 1874–5), Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim (N 1881–84).

Dasi je bil kot učitelj in vzgojitelj izredno strog, je bil izrazit Slomškov učenec, vzgajal je bolj za življenje kot za šolo; njegovi uspehi so bili zelo dobri, dasi so mu kesneje očitali zastarelost; posebno je skrbel, da so nadarjeni učenci šli študirat. Njegovih vzgojnih spisov, zgledov in pripovesti, izvirnih, povečini pa prirejenih, je polno v ŠP, 1854 in 1855 je priobčeval v njem Ogledalo pridnih otrok. Ko je prenehal tudi SP, ni imel pravega glasila, zato se je tudi on navdušeno zavzel v N 1860 za učiteljski stanovski list UT, zahteval, da prinaša tudi glasbene priloge, in bil od 1861 mnogo let njegov sotrudnik; tu je priobčeval strokovne in podučne sestavke, n. pr. Drobtinice iz dnevnika slov. učitelja (UT 1870–1), Ponavljalna šola (UT 1881), O potovanju k I. hrv. učiteljski skupščini v Zagreb (N 1872), Spominske slike iz svetovne razstave 1873 (UT 1875–7), Spomini na Dunaj in okolico (UT 1873–5), Ogovor pri 25-letnici učiteljev v Šmartinu pri Kranju (UT 1882), ki najizraziteje kaže njegove vzgojne nazore.

Njegove pesmi so večinoma nabožne in vzgojne; največ je evharističnih, Marijinih in v čast sv. Franč. Ksaveriju; mnogo je tudi priložnostnih. Zapisal je več nar. pesmi in priobčil v N, Drobt., ZD in SV 1864–5 nekaj pesmi umrlega nadebudnega sem. duhovnika M. Lotriča (gl. članek) in njegov življenjepis.

Pisal je tudi v nem. liste, n. pr. Volksfreund, Vaterland, Gegenwart, Stimmen aus Innerösterreich, Monatrosen (Innsbruck), Schutzengel (Donauwört).

Kot organist je z veliko vnemo učil svoj pevski zbor in tudi sam skladal zanj. Njegovih napevov je nad 200, med njimi največ cerkvenih. Nahajajo se večinoma v rokopisni zbirki, ki jo je po L.-u prejela njegova učenka ga. Terezija Demšar r. Rant, učiteljica na Malenskem vrhu župnije Poljane nad Škofjo Loko, od nje pa F. Kramar, organist v Poljanah, ki je napeve v starejšem slogu oddal Etnograf. zavodu v Lj. V tej zbirki se nahajajo: 7 lat. maš, 10 Tantum ergo, 4 lat. moteti, 1 adventna pesem, 16 božičnih (3 izšle v V. Čadeževi zbirki Rajske strune zadonite), 2 na čast sv. Družine, 3 velikonočne, 1 za križev teden, 2 za vnebohod, 5 za binkošti, 3 za Telovo, 10 obhajilnih, 6 v čast Srcu J., 27 Marijinih, 44 svetniških in še več drugih. L.-ove natisnjene skladbe so: »Glasi radosti« ob prihodu cesarja in cesarice l. 1857; »Mali slovenski pevec«, 17 dvogl. šolskih napevov, izd. 1869; »Slava Bogu na višavah«, dva božična napeva izšla ok. 1864. L. je bil pred vsem Riharjev učenec in ga je proslavljal ob mnogih prilikah: KMD 1865, ZD 1868, DS 1896: Ob stoletnici Riharjevega rojstva. Za svoje mnogostransko delovanje je bil odlikovan od cesarja in papeža. — Prim.: Marn XXIX, 35–45; Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah (1890); T. Zupan, KMD 1910, 43 (s sliko). Kr. + Pl.