Lendovšek, Josip (1854–1895)

Lendovšek Josip, slovničar, šolnik in kor. nar. buditelj, r. 17. marca 1854 na Cestah pri Rogatcu ob Sotli, u. v noči 19./20. sept. 1895 na Malem Strmcu blizu Vrbskega jezera. Nižjo gimn. je dovršil v Mariboru, 5. do 7. razr. v Celju, 8. v Mariboru, 1875–9 študiral v Gradcu klasično in slovansko filologijo, primerjalno jezikoslovje, zgodovino, nemško in angleško literaturo, filozofijo in pedagogiko. Po 8. semestru je ostal v Gradcu kot vzgojitelj, napravil 1881 prof. izkušnjo za klasično filologijo, 1886 pa za slovenščino. Od 20. apr. 1881 do konca šol. l. 1883/4 je služboval kot poskusni kandidat in suplent na I. drž. gimn. v Gradcu, bil 11. jul. 1884 imenovan za pravega učitelja na gimn. v Beljaku, postal kmalu prof. in učil tu do svoje smrti, u. za jetiko; pokopan na Dvoru pri Vrbi. — Kot učitelj je bil L. vesten in natančen, ljubezniv in potrpežljiv. Že v Gradcu se je seznanil z modernimi vzgojnimi in učnimi metodami. Pri pouku slovenščine, ki se je največ po njegovem prizadevanju z ministrsko naredbo uredil za beljaško in celovško gimn., je zelo pogrešal primerne učne knjige. Janežičeva slovnica njegovi potrebi ni mogla prav rabiti, zato tudi ni bil z njo zadovoljen. To nam pričajo zlasti obširne opombe k posameznim točkam šeste (Sketove) izdaje Janežičeve slovnice, ki jih je priobčil v LZ 1889. Iz te nezadovoljnosti in res velike potrebe dobre normativne slov. slovnice, ki si jo je želel že Stritar, je sprožil v SN 4. maja 1889 in v navedeni oceni Janežičeve slovnice željo, naj bi se slov. slovničarji in učitelji najprej dogovorili o dvomnih slovniških vprašanjih, potem pa napisali normalno slovensko slovnico. V Lj. za to podjetje niso bili preveč navdušeni (prim. LZ 1889, 380). — Kesneje je L. pridobil za to misel V. Oblaka. Delo so si razdelili: o. St. Škrabec, V. Oblak, M. Murko, M. Zavadlal, K. Štrekelj, o. L. Hrovat in V. Bežek. L.-u so namenili uredništvo in vodstvo z metodičnega stališča. Delo pa je zaspalo radi L.-ove in Oblakove prezgodnje smrti in pač tudi radi prevelikega števila sodelavcev. Edini Škrabec je objavil svoje glasoslovje (Cvetje 1893–5). Že prej pa je L. napisal za pouk slovenščine Slovenisches Elementarbuch für Mittelschulen und Lehrerbildungsanstalten (Wien 1890). Knjiga je sestavljena po takrat najmodernejši empirično-analitični metodi in obsega berila, besedno razlago k začetnim 30 berilom, kratko a pregledno in za tedanje stanje slovenistike izvrstno slovnico ter slov.-nem. slovarček. Še istega leta je dodal knjigi Kurze methodische Anleitung zum Unterrichte in der slovenischen Sprache. Tu podaja najprej splošna metodična navodila, nato pa za vsako izmed prvih 30 beril načrt, kako ga je treba obravnavati. Slov. branja pa je bilo v tej početnici vsekako premalo, zato je L. sestavil še čitanko in slovar. Oboje pa je šele po njegovi smrti »uredil, izpopolnil in izdal« A. Štritof (1897). Za Sketovo Slov. slovstveno čitanko za 7. in 8. razr. srednjih šol je popisal življenje in delo A. M. Slomška. Sodeloval je še pri celovškem »Miru«, kamor je, kot pravi osmrtnica (Mir 1895, št. 27), »pridno dopisoval«. Iz Jarnikovih spisov je zbral za družbo CM »povesti in pesmi za mladino« (LZ 1895, 639; Mir l. c.), a niso nikdar izšle. — Za narodno stvar se je L. zanimal že kot dijak v Celju. V Gradcu je sodeloval pri podporni zalogi slovanskih visokošolcev in priobčil kot tajnik »Kratko poročilo« o njenem delu 1872–82 (izšlo 1881). Ko je prišel v Beljak in videl, kako žalostne so tam narodnostne razmere, se je z vso vnemo lotil nar. dela. Javno sicer ni smel nastopati, a deloval je zato tem več skrito: zbiral je v svoji hiši koroške rodoljube, zlasti kmete, jih navduševal za nar. delo, jim pisal govore ter ob vsaki priliki pomagal s svetom. Veliko je pomogel tudi k ustanavljanju šol. družbe sv. CM. Radi njegovega rodoljubnega delovanja so ga tožarili pri šolskih oblasteh, vendar so se vse tri disciplinske preiskave končale zanj ugodno; v dveh je dobil za svoje šolsko delo celo pohvalni dekret. — Prim.: SN 1895, št. 217–20; S 1895, št. 217, 220; SGp 1895, št. 39; Mir 1895, št. 27; LZ 1895, 639; DS 1895, 608; UT 1895, 354; A. Zeehe, XXVII. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymn. in Villach 1895/6, 3; Glaser IV, 190; INK 1897, 74; M. Murko, KK VI, 273; Grafenauer, KCM 1924, 32–41. Klč.