Leban, Janko (1855–1932)

Leban Janko, pisatelj in glasbenik, r. 21. apr. 1855 v Kanalu na Goriškem, u. 18. febr. 1932 v Kandiji pri Novem mestu. Njegov oče Valentin je dobil 1859 službo na goriški vadnici in tako je prišel L. v rani mladosti v Gorico, kjer je obiskoval normalko in 3 gimn. razr., prestopil nato na učiteljišče, dovršil prva dva letnika v Gorici, 3. in 4. pa v Kopru, kamor je bilo goriško moško učiteljišče premeščeno. Po maturi 1877 (usposob. izp. 1880) je služboval v Komnu pri Nabrežini (1877–9), Lokvi pri Divači (do jan. 1886), Avberu pri Sežani (do febr. 1891), Begunjah nad Cerknico na Notr. (do jul. 1896), Trebelnem pri Mokronogu (do avg. 1906), Bukovici nad Škofjo Loko, kjer je bil okt. 1911 predčasno upokojen; febr. 1916 mu je vsled kapi ohromela desna roka in noga, po ženini smrti 1921 je našel pri usmiljenih bratih v Kandiji pri Novem mestu dosmrtno zavetje. L. je bil literarno mnogostransko delaven, sodeloval je pri raznih listih s pravim imenom ali s psevd. Libijanski, Gradimir, Lucilius, Rodoljub, Carniolus, Tugomer, Slovanovič, Devoslav Brivski, Osamelec (v SS), Evterpovec, Tehomil, Amorosus, Juvenalis, Dušan Mladinski, Satirik iz Olimpa, Slavko Žigosavič, Bodec, Sršen, Suličar (v Osi), Uganikdo. Na gimn. so na njegov duševni razvoj vplivali zlasti njegov starejši brat Avgust, suplent Orešec in dr. Lavrič, Pesniški prvenec, Tožba ptice, mu je objavila tržaška Jadranska zarja (1870), kot gimn. tretješolec je izdal po obsegu in vsebini skromno zbirko »Pesni in povesti na poskušnjo« (Gorica 1871); pesmi, leposlovne črtice in poučne članke je priobčeval v V (1871–920), mariborski Zori, E, DS (pesmi, 1888), KMD (od 1890), SV, Zvončku od početka, S, SN, SS, Brusu, Brivcu in drugod. V L.-ovih pesmih prevladujejo vsakdanji motivi, največ z rodoljubno in poučno tendenco, jezik mu je brez krepkejše oblikovalne sile, z neredkimi tujimi vplivi. Več uspeha je svojčas dosegel z mladinskimi publikacijami: Iskrice, zbirka pesmi in povesti, 3 snop. (Lj. 1888–92); po ital. izvirnikih prikrojenih Šestdeset malih povesti za otroke (Lj. 1891) in Sto beril za otroke (Lj. 1896), Dva brata (po ital.), Milosrčna Zorana (Gor. 1895), V domačem krogu, zbirka pesmi in povesti za mladino (Gor. 1896); po Fr. Frischu je priredil: Veselje in žalost, povest za dečke v dobi od 12.–14. leta, Na različnih potih, povest za dečke od 11.–14. leta (Lj. 1898), Pri Vrbovčevem Grogi (Lj. 1900) in Mirko Poštenjakovič (Mar. 1885, Lj. 1901²). Za prosto ljudstvo je poslovenil po E. Vacanovi prireditvi Em. Richebourgov roman »Prokleta…!« (LL 1885, predelan ponat. Kranj 1909–10), in iz nem. roman »Ljudmila« (Trst 1887). – Med L.-ovimi pedag. članki so pomembnejši: Zakaj se naj muzika po pripravnicah skrbno goji? (SU 1873, 333), Kako Učiti branje v ljudski šoli, da bo ta nauk v resnici ploden? (UT 1878, 337), Materin jezik v ljudski šoli (UT 1883), O pravopisju v slov. ljudski šoli (UT 1898, št. 9–14), Mladinski spisi, kako jih mladina čitaj in kake dolžnosti ima učitelj do njih? (P 1901, 71–7). Po raznih virih je sestavil poljudno razpravo »Človek v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom, kako si ohraniti in utrditi zdravje« (UT 1885–6, ponat. Lj. 1886). Za pouk materinščine je sestavil poraben pripomoček »Slovstvena zgodovina v slov. Ljudski šoli« (UT 1884–5, ponat. Lj. 1885; prim. Wiesthaler, LZ 1886, 428–32), v kateri je zbral življenjepise pisateljev, navedenih v ljudskošolskih berilih. – L. je napisal daljšo vrsto biografij in nekrologov, med njimi o bratu Avgustu (V 1879, 108; E 1880, št. 31–2; J 1927, št. 254), Ob odkritju Volaričevega spomenika (UT 1909, št. 36–16), Jos. Kocijančič (E 1880, št. 26; NA 1913, 17 do 23), Jak. Petelin-Gallus (LZ 1886, 317–9), Andr. baron Čehovin (SN 1887, št. 228–38; LZ 1888, 319; E 1888, št. 31; v nem. kot ponat. iz Südst. Post, Marb. 1895; KMD 1898, 47–51; Knj. CM 1898), Ant. Klodič-Sabladoski (UT 1914, št. 10), Iv. Krajnik (UT 1917, št. 24). – Na klavir igrati ga je učil brat Avgust, na goriški preparandiji mu je bil glasbeni učitelj Ant. Hribar, brat p. Ang. Hribarja; kot dijak je orglal v Gorici pri Sv. Antonu starem in novem. Prvo svojo skladbico z lastnim besedilom, »Veseli učenec«, je priobčil v V (1871), nekaj cerkvenih skladb je objavil v CG, v GZ (zbor »Večerna«), v NA pa zbor »Vzdihi za mladostjo«. Njegovo »Zbirko cerkvenih pesmi« za mešani zbor je kritika ugodno sprejela (Gojmir Krek, NA 1911, 20); med vojno je založil dež. odbor goriški L.-ov mešani zbor »Svetogorski Materi božji« s slov. in nem. tekstom. Zadnja njegova zbirka skladb, »Domači glasi« (Lj. 1922), vsebuje cerkvene pesmi za mešani zbor. Razen tega je uredil in izdal več skladb brata Avgusta, v rokopisu pa so mu ostale še razne lastne cerkvene in posvetne skladbe. – Prim.: Glaser IV, 330–4; Simonič 261; Mantuani, Kazalo 14; Zvonček 1915, 259 (s sliko); 1920, 70–5 (s sliko); E. Gangl, tam 1925, 157 (s sliko); V 1920, 56 (s sliko); SN 1915, št. 84; UT 1915, št. 9; IG 1914/5, št. 43 (s sliko); J 1925 št. 93; R. K., Trije bratje Lebani, znameniti Kanalci, KGMD 1927, 41–3; SN 1930, št. 90 (s sliko); 1932, št. 40 (s sliko); S 1932, št. 40 (s sliko); J 1932, št. 43 (s sliko); F. Ferjančič, J. L. kot glasbenik, CG 1932, 80–2. Šr.

Leban Janko, učitelj, pisatelj, pesnik in glasbenik, r. 21. apr. 1855 v Kanalu, u. 18. febr. 1932 v Kandiji pri Novem mestu, najmlajši brat Antona in Avgusta L. (gl. čl.). Oče Valentin je dobil 1859 službo na gor. vadnici, tako je J. že prav zgodaj prišel v Gor. Dovršil je normalko in tri razr. gimn., prestopil na učiteljišče, opravil prva dva letnika v Gor., zadnja dva v Kopru, kamor so premestili gor. moško učiteljišče. Po maturi 1877 in usposob. izpitu 1880 je služboval v Komnu (1877–79), Lokvi pri Divači (do jan. 1886), Avberu pri Sežani (do febr. 1891), Begunjah nad Cerknico (do jul. 1896), Trebelnem pri Mokronogu (do avg. 1906). V Bukovici nad Škofjo Loko je bil okt. 1911 predčasno upokojen. Febr. 1916 sta mu zaradi kapi ohromeli desna roka in noga. Po ženini smrti 1921 je živel pri usmiljenih bratih v Kandiji pri Novem mestu. Pesniški prvenec Tožba ptice mu je objavila trž. Jadranska zarja 1870. Kot tretješolec je izdal zbirko Pesni in povesti za poskušnjo (Gor. 1871). Ta knjižica 16-letnega dečka je zbudila precej pozornosti, dr. Lavrič ga je pohvalil in mu plačal tiskarske stroške. Pesmi, črtice in poučne članke je objavljal v mrb. Zori, NA, E, DS, KMD, SU, Z, V, S, SN, UT, Brusu, Brivcu, SS itd. Podpisoval se je s pravim imenom ali s psevdonimi: Gradimir, Tugomir, Tehomil, Slavko Zigosavič, Slovanovič, Dušan Mladinski, Sršen, Bodec, Rodoljub, Uganikdo, Carniolus, Juvenalis, Satirik z Olimpa, Suličar, Amorosus, Osamelec in morda še s kakim drugim. Vsakdanjo snov je obravnaval z rodoljubno in poučno težnjo brez močne oblikovalne sile in pogosto pod tujimi vplivi. Na gimn. so na njegov duševni razvoj vplivali brat Avgust, prof. Orešec in dr. K. Lavrič. Uspešnejši je bil v mladinskih spisih: Iskrice, zbirka pesmi in povesti, 3 zv. (Lj. 1888–90–92); po ital. izvirnikih prikrojenih Šestdeset malih povesti za otroke (Lj. 1891) in Sto beril za otroke (Lj. 1896); Dva brata, povest za dečke od 12.–14. leta po ital. izvirniku (1895); Milosrčna Zorana (Gor. 1895); V domačem krogu, zbirka pesmi in povesti za mladino (Gor. 1896); Veselje in žalost, povest za dečke v dobi od 12.–14. leta, prirejena po Fr. Frischu (Lj. 1895); Na različnih potih, povest za dečke od 11.–14. leta (Lj. 1898); Pri Vrbovčevem Grogi (Lj. 1900) in Mirko Poštenjakovič (Mrb. 1885, ponat. Lj. 1901); poslovenil E. Richebourgov roman Prokleta (1885) in iz nem. Ljudmila (Trst 1887). 1898 je z O. Župančičem priredil Verdijevo Aido za slov. oder; 3 dej. je prevedel L., 4. Župančič. V KMD 1890–95 je priobčil devet pesmi, eno v SV 1890, nekaj jih je izšlo v Sketovih Slov. čitankah za I. in II. razr. – L. je pisal tudi pedagoške članke: Zakaj naj se muzika po pripravnicah skrbno goji? (SU 1873, 333); Kako učiti branje v ljud. šoli, da bo ta nauk v resnici ploden? (UT 1878, 337); Materin jezik v slov. ljud. šoli (UT 1883); O pravopisju v slov. ljud. š. (UT 1898, št. 9–14); Mladinski spisi, kako jih mladina čitaj in kake dolžnosti ima učitelj do njih? (P 1901, 71–74). Po raznih virih je sestavil poljudno razpravo človek v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom, kako si ohraniti in utrditi zdravje (UT 1885–86, ponat. Lj. 1886), in vzgojno knjižico Otrok. Njegova je tudi Slovstvena zgodovina v slov. ljud. šoli, ki vsebuje življenjepise pisateljev iz ljudskošol. beril (UT 1885–85, ponat. Lj. 1885). – Napisal je vrsto biografij in nekrologov: o bratu Avgustu (V 1879; E 1880; J 1927); o Volariču (ob odkritju spomenika; UT 1909); Jos. Kocjančiču (E 1880; NA 1913); J. P. Gallusu (LZ 1886); Andreju baronu Čehovinu, ki je v vojnah 1848–49 napredoval od prostaka do stotnika in barona (SN 1887, št. 228–38, v nemščini 1895); o Antonu Klodiču Sabladoskem (UT 1914); Iv. Krajniku (UT 1917) idr. – Klavirja ga je učil star. brat Avgust. V Gor. mu je bil glasb. učit. A. Hribar (PSBL I, 546). V dij. letih je orglal pri Novem in Starem sv. Antonu v Gor. Prvo skladbo Veseli učenec s svojim besedilom je priobčil v V 1871. Svoje skladbe je objavljal v prilogi V, Glasb. zore in NA. Nekaj cerkv. pesmi je izšlo v CG. Katol. bukvama v Lj. je izdala 1911 L-ovo Zbirko cerkv. pesmi za meš. zbor in Domače glase (1922). Med vojno je založil gor. delež, odbor L-ov meš. zbor Svetogorski Materi božji s slov. in nem. besedilom. Njegove pesmi so naravne, preproste in melodične. V rkp. so ostale še razne cerkv. in posvetne skladbe. Uredil in izdal je skladbe brata Avgusta. Za zasluge je bil 5. maja 1925 odlikovan z Redom sv. Save 5. razr.

Prim.: SBL I, 629–30 in tam navedena liter.; Glaser IV, 330–34; SN 1915, št. 84; 1930, št. 90 s sl.; 1932, št. 40 s sl.; UT 1915, št. 9; Z 1915, 259 s sl.; 1920, 70–75; KGMD 1927, 41–43 s sl.; S 1932, št. 40 s sl.; J 1932, št. 43 s sl.; CG 1932, 80–82; KMD 1933, 75 s sl.; Jelerčič, 60, 77, 83, 89, 92; Trobina, 99, 103; Šavli, PDk 9. nov. 1977.

Har.