Lavrin, Janko (1887–1986)

Lavrin Janko, esejist, r. 10. febr. 1887 v kmetski hiši na Krupi v Beli Krajini, je gimn. študiral 1899–903 v Novem mestu, 1905–7 pa na Sušaku, kjer je maturiral. Študije je nadaljeval v Rusiji, Skandinaviji in deloma v Parizu ter med tem prepotoval vso Evropo in del Azije. Kot visokošolec je izdajal ruski mesečnik »Slavjanskij mir«, pisal eseje, prevedel Cankarjevo »Hišo Marije Pomočnice« (Peterburg, 1910) in skupno s pesnikom Sergejem Goroderckim 1912 izdal zbornik »Veles«, v katerem so bili prvič zastopani glavni ruski in drugi slovanski pisatelji modernisti (Zeyer, Šimunović, Cankar). Med svet. vojno je bil kot član uredništva in stalni dopisnik dnevn. »Novoje vremja« dvakrat na srbski fronti in v Albaniji; takrat je izd. knjigo »V strně věčnoj vojny (Albanskije eskizy)«, Peterburg, 1916. L. 1917 je bil v Londonu sotrudnik tednika The New Age, 1918 je postal docent, 1921 pa profesor za ruski jezik in literaturo na University College v Nottinghamu. Izd. je sledeče »psihokritične študije«: Dostoevsky and his Creation (1920), Ibsen and his Creation (1921), Nietzsche and modern Consciousness (1922), Tolstoy (1924), Gogol (1925), Studies in European Literature (1929). LZ je prinesel prevode njegovih esejev: 1926: Tolstoj in Nietzsche, Dostojevskij in moderna umetnost, Ibsen kot umetnik; 1927: Čehov in Maupassant, Dostojevskij in Proust; 1928: Ibsen in Shaw, Charles Baudelaire, Huysmans in Strindberg; 1929; O Anatolu Franceu. Vse je prevedel Griša Koritnik. – Prim.: Novosti (Zagreb), 18. sept. 1930 (s sliko). Gl.