Lapajne, Stanko (1878–1941)

Lapajne Stanko, pravnik, r. 11. jul. 1878 v Ljutomeru, sin pisatelja in šolnika Ivana L.-ta, redni univ. prof. državljanskega in meddrž. zas. in kaz. prava v Lj. Ljudsko šolo in 1. razr. meščanske je obiskoval v Krškem, nato je prestopil v 2. gimn. razr. v Lj., kjer je maturiral 1896. Pravoznanstvo je študiral 1896–8 v Gradcu,1898–900 na nemški, potem na češki univerzi v Pragi; na tej je bil 1. jul. 1901 promoviran za doktorja prava. Jeseni 1900 je stopil pri okrož. sodišču v Gorici v sodno prakso in bil avskultant do sept. 1902, potem do 1908 odvetn. kandidat v Novem mestu, na Dunaju in v Ptuju. Aprila 1908 je prevzel odvetn. pisarno dr. Karla pl. Kozića na Dunaju, kjer je ostal do marca 1918, ko se je preselil kot odvetnik v Krško. Na Dunaju se je marljivo udejstvoval v slov. društvih. Takoj ob začetku predavanj na juridični fakulteti, 20. apr. 1920, je pričel predavati državljansko in meddrž. zas. pravo in bil v sept. 1920 imenovan za rednega prof. Pri SP sodeluje že od 1902. Tu je priobčil članka: Zmota ali prevara? (1902, št. 8, 9), Železnica, ladja, avtomobil (1906, št. 11). Prejel je od avstr. avtomob. kluba nagrado za spis Sprejem avtomobila v sestav avstr. zasebnega prava (gl. SP 1907, 31; 1908, 128). Kmalu po sklepu haaške konvencije (1902) se je začel baviti s študijem meddrž. zas. prava. Za to panogo se je tudi pripravljal za akademski poklic kot štipendist avstr. nauč. min. v zim. sem. 1907/8 v Parizu. V SP je priobčil: Prvi dogovor haaške konvencije z dne 22. VI. 1902 in avstr. matrimonijalno pravo (1910). Po ustanovitvi SHS s tolikimi različnimi pravnimi področji se je takoj začel baviti, prvi med jugosl. pravniki, s problemi medpokrajinskega zas. prava. Priobčil je: Kolizijeke norme medpokr. zas. prava v kralj. SHS (ZZR I, 199–241); nato iz istega pravnega področja celo vrsto razprav v Pravn. vestniku (Trst) 1922, 1923, 1925, 1926; SP 1923–5, 1929; ZZR II, 132–9; III, 138–50; IV, 133–73; Arhiv za pravne i društ. nauke, 1924, knj. VIII; 1925, knj. X; 1927, knj. XV; Blätter f. internat. Privatrecht (Leipzig) 1929. Sintezo teh razsežnih študij tvori glavno L.-tovo delo: Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo kraljevine SHS s pravnimi granami — posestrinami, 1929, str. 398 (gl. SP 1929, 232; Mjesečnik 1929, 222; Arhiv za pravne i društv. nauke 1929, knj. XXXV, 311; Ruch Prawniczy, 1929; Právnik 1929, 378). Iz zas. prava, zlasti iz njegove sistematike — tudi v tem zadnjem pogledu prvi pri nas — je napisal L. vrsto študij, ki se odlikujejo po izvirnosti in bistrosti pogleda: Teorija adekvatne kavzalnosti (Pravni vestnik, 1926); Današnje kondikcije (ZZR V, 333–76; nem. posnetek v Prager Jur. Zeitschr., Wissenschaftl. Vierteljahrschr. 1926); Za odpravo pojma »Zakonski zadržek« (SP 1926, št. 2); O pravni naravi tožbenih zahtevkov (Pravni vestnik 1926, 1927; češki izvleček v »Všehrd« 1928, 1); Reparacije civ. prava (SP 1927, nem. posnetek v Wissenschaftl. Vierteljahrschr. 1928); Prispevek k razlikovanju službene in delovršne pogodbe (Pravni vestnik 1928; nem. posnetek v Wissenschaftl. Vierteljahrschr. 1930); Spori o osnovnih pojmih prava zastaranja (ZZR VII, 103–26); Pripombe k naši in moderni posestni zaščiti (SP 1930); Pogodbena nezvestoba (SP 1931); La lex loci laesionis comme règle de conflit des lois en matière de prescription en droit international (Annuaire de l’Association Yougoslave de Droit internat. 1931). Dalje je spisal: Treba li zjednačiti muško i žensko potomstvo u pravu nasledja? (Spomenica na I. kongres pravnika, Beograd 1925); Žena in dedno pravo (Ženski svet 1925); Ustav in bračno pravo (SP 1926); Pravni položaj supruge u bračnome, imovinskome i nasljednome pravu (Spomenica na III. kongres pravnika, 1927); Ustava in jezik (Njiva 1921); Pravni razlog za zaščito naših manjšin pod Italijo (Naša doba 1930); Nove pravice naših avtorjev (Čas XXVI, 1931/2). — Prim.: Zgodovina slov. univerze v Lj. do l. 1929, 472, 516. *