Langus, Matej (1792–1855)

Langus Matej, slikar, r. 9. sept. 1792 v Kamni Gorici na Gor., u. 20. okt. 1855 v Lj. Oče, žebljar, je umrl, ko je bil deček v 10. letu; ta je moral poslej z delom v kovačnici služiti kruh sebi in svojim. V 18. letu je v Radovljici opazoval celovškega sobnega slikarja Jan. pl. Schreibersa, ki je slikal grofu Thurnu sobe. Mojster ga je, videč njegovo zanimanje, povabil s seboj, toda v skrbi za kruh se je L. vrnil k svojemu delu. Ko pa je Napoleon nabiral vojake za ilirski polk, se je L. umaknil v Celovec in se pri Schreibersu zglasil za vajenca. Tu je ostal 6 let, čas dobro izrabil in se poleg slikanja naučil čitati, pisati in nemščine. Vrnivši se domov, se je naselil v Lj., kjer je našel obilo posla in zaslužka. Živel je skromno, in ko si je prihranil 1000 gld., je šel na Dunaj na akademijo, kjer ga je upravitelj, goriški rojak Franc Kavčič ljubeznivo podpiral. V galeriji je marljivo kopiral slike velikih mojstrov. Na Dunaju se je seznanil s pesnikom Prešernom, ki mu je do smrti ostal zvest prijatelj. Po dveh letih se je vrnil v Lj. Mlajšemu bratu Janezu, ki ga je vzel k sebi, je prepustil sobno slikarstvo, sam pa delal portrete in druge oljne slike. L. 1824 je šel s prihranki v Italijo. V Rimu je bival poldrugo leto in proučeval znamenite mojstre, zlasti Rafaela. Iz Rima je obiskal Neapel, Florenco, Perugio, Milan. Po vrnitvi se je najprej nastanil v Trstu, kjer je našel dovolj dela, na prošnjo matere, ki je potrebovala njegove pomoči, pa je 1829 prišel v Lj. Iz Italije je prinesel mnogo lepih kopij, ki jih je nekaj prodal, nekaj pa ohranil za okras svojemu stanovanju. V Lj. spočetka ni bilo naročil, dobil pa jih je, ko se je seznanil z ljudmi, zlasti z duhovniki. Oženil se je Ano Wiedenhofer, uradniško hčerko, in živel ž njo v srečnem zakonu. Ker nista imela otrok, sta vzela za svoji hčerki brata Janeza Marijo in Henriko. Bil je že v 63. letu, ko je slikal svod lj. frančišk. cerkve; moral je gledati vedno kvišku in to mu je delalo silne muke. Preden je delo dokončal, je moral čopič odložiti. Šel se je zdravit v Rogatec in Mozirje in se po dveh tednih vrnil v Lj. Tu je nepričakovano naglo umrl za črevesnim katarom; ljudje so govorili, da za kolero. Zapustil je ok. 18.000 gld. Naredil je ustanovo za sorodnike in kamnogoriške rojake, ki se posvete vedi ali umetnosti.

L. je slikal na presno in v olju. Njegove freske so: Ozadje velikega oltarja v Škofji Loki (1840); arhitekt. okvir na zadnji steni svetišča v Št. Vidu nad Lj. (na vznožju sv. Štefan in sv. Lovrenc, na drugi strani sv. Rok in sv. Boštjan, nekoliko više sv. Vera, Upanje in Ljubezen, na vrhu 4 angeli; po potresu 1895 je slika s starim svetiščem izginila); arhitekt. ozadje v prezbiteriju v Šmartnem pod Šmarno goro; Jezus obudi Lazarja, v pokopališki kapeli v Vodicah; oltarno ozadje pri Sv. Jakobu v Lj. (ostalo do 1869, ko je Jan. Wolf naslikal sedanje); kupola v lj. stolnici (1843, dovršena v dveh poletjih); mala kupola nad velikim oltarjem in stene ob oltarju na Šmarni gori (1842); velika kupola na Šmarni gori (1846/7; portreti vodiškega župnika Arka, kaplana Jamnika, lastni portret slikarjev, romarji v narodni noši); dve kapeli v frančiškanski cerkvi (1845) in potem vsa frančiškanska cerkev v Lj. (1848–55); Marijino vnebovzetje v Stari Loki (1854).

Oljnate slike, portreti. V lj. stolnici: sv. Nikolaj v velikem oltarju, sv. Trije kralji na oltarju presv. R. T., sv. Janez Nep., sv. Trojica, kopija Rafaelove Madone da Foligno (iz l. 1833) v kapeli sv. križa; manjše slike: sv. Alojzij, sv. Katarina Sien., sv. Jožef, sv. Terezija, sv. Marjeta Kort., sv. Joahim in Ana, kopija G. Renijeve Kristusove glave v kapeli sv. križa. — Cerkev sv. Jakoba v Lj.: Marijino vnebovzetje. — Frančiškanska cerkev v Lj.: Marijino oznanjenje, božji grob, sv. Ana, Srce Jezusovo, sv. Karel Bor. (iz l. 1845, v samostanu). — Cerkev sv. Florijana: sv. Lucija (baje po Josipini Turnogradski). — Pri uršulinkah: Žalostna M. B. (1845, v cerkvi); sv. Nikolaj (1822, nekdaj v stolnici), pet osnutkov za freske v kupoli stolne cerkve, portreta M. Ksav. Petersen in M. Alojzije Petrič, sv. Alojzij, sv. Družina, Marija Pomagaj, Rebeka, Križani (v obednici). — Cerkev sv. Petra v Lj.: božji grob (1838), dve banderi in Srce Marijino (1852). — Narodni muzej v Lj.: portreti grofa Franca Hohenwarta, župana J. Nep. Hradeckega, Frid. Rudeža, Hen. Freyerja, lasni portret, portreti L.-ove žene Ane, brata Janeza in svakinje, portreta L.-ovega prijatelja Gegenbaura in prošta Zupana; slike Judite, Madone, rimske Muze, kopija Rafaelove Nedolžnosti, sprejem sirote, pokrajinska slika Bled. — V škof. dvorcu: krasna slika Križanega (1828). — V Fužinskem gradu pri Lj.: Križani, Terpinčeva rodbina, Mat. Čop, Tirolski lovec i. dr. — V semenišču: Ign. Knoblehar (1851), Frid. Baraga. — Št. Vid nad Lj.: Brezmadežna, sv. Bernardin Sien., sv. Ana, Žalostna M. B., kropenska Marija. — Dalje imajo na Preski sliko sv. Janeza Krst. in snemanja s križa; na Boh. Beli sliko sv. Marjete; v Kamni gorici M. B. dobrega sveta in sv. Jožefa; v Tržiču sv. Florijana; v cerkvi sv. Jožefa nad Tržičem sv. Roka, sv. Janeza Ev., angela varuha; v Kropi Srce Jezusovo in Marijino; v franč. cerkvi v Kamniku sv. Antona pušč., sv. Marjeto Kort., Brezmadežno (slikano na les); na Vačah sv. Andreja, Jezusov krst, sv. Katarino, Križanega (vse štiri iz l. 1850); na Savi sv. Nikolaja (1845); v Št. Juriju pod Kumom sv. Jurija; v Mokronogu sv. Egidija (1823); v grašč. kapeli v Klevevžu Brezmadežno; v Dobrepoljah Jezusa na križu z Marijo, Janezom in Marijo Magd.; pri Sv. Gregoriju sv. Gregorija (1832); pri Sv. Križu pri Litiji Mater božjo, sv. Petra s petelinom, sv. Gala, sv. Ano; v Brusnicah Križanega, Marijino vnebovzetje, sv. Jožefa; v Trebnjem Križanega (za post), bandersko sliko (v župnišču); v Št. Jerneju sv. Jerneja; na Krki sv. Kozma in Damijana (1851); na Žežlju pri Vinici Marijino vnebovzetje, Kraljico sv. rožn. venca; na Robu Marijino rojstvo (1845), sv. Kozma in Damijana in Križanega (obe 1844); v kapelici pri Novi Štifti pri Ribnici sv. Jožefa; v Idriji sv. Barbaro (1829); v Hrenovicah sv. Martina (1861); v Šturijah sv. Jurija; v Planini sv. Marjeto; na Blokah Brezmadežno in sv. Alojzija itd. — Na Štajerskem in Koroškem so znane: v Mariboru portret knezoškofa Fr. Ks. Kutnarja (1843); v Braslovčah Žalostna M. B. in dve manjši sliki; na Smerečki gori pri Rogatcu sv. Urban (1850); v Celovcu portret knezoškofa Jurija Mayrja (1825–8 lj. prošt); v Velikovcu sv. Magdalena. — Misijonarja Baraga in Pirc sta dobila (deloma naročila) mnogo L.-ovih slik za Ameriko (prim. Jaklič, F. Baraga 96, 124). — Tudi zasebniki hranijo mnogo L.-ovih slik, zlasti portretov. Na portretni razstavi v Jakopičevem paviljonu 1925 so bili razstavljeni tudi L.-ovi miniaturni portreti. Devet skicirk, ki kažejo slikarjeve vaje, je iz Strahlove zbirke pridobila Nar. galerija.

Iz L.-ovih slik odseva njegova mehka narava. Ta nežnost se kaže v risbi, v barvah in v kompoziciji. Njegove kompozicije so čedne, a nas ne potegnejo za seboj. L. je 10 let prepozno prijel za čopič. Tudi šola je nanj slabo vplivata, ker so mu učitelji ponavljali, naj se vadi po antikah in slavnih mojstrih. Res se je L. pri tem mnogo naučil, stal pa je premalo na lastnih nogah. L. je dobro risal, rabil večinoma jasne barve, le plastike je premalo; tudi rumenkasto megleno ozadje mnogokrat moti. Med deli so najboljši njegovi portreti, na katerih je rad pokazal nekoliko domače pokrajine.

L. je imel malo učencev, pa mnogo učenk. Kratek čas je poučeval podobarja Mateja Tomca (1814–85; gl. članek), Josipa Kogovška (1809–59; gl. članek), alojzijeviške dijake, zlasti Greg. Kemperla (1837–58). Med učenkami so bile uršulinke m. Jožefa Štrus (1805–80), m. Marjeta Venedig in m. Alojzija Petrič (1807–58), dalje Terezija Lipić (por. dr. Koestlova (gl. članek), Amalija Oblak por. Hermannsthal (1813–60, gl. članek Hermannsthal) in nečakinja Henrika L. (gl. članek). — Prim.: LZg 1855, 242; Strahl, Kunstzustände 46; Kukuljević 213; Wurzbach XIV, 125; Slovanstvo 197; Radics, LMS 1880, 52; -i-, DS 1801, 179; Steska, DS 1904, 394, 460; Steska, Slov. umetnost I, 206–33; Stelè, Oris 66, 99, 106, 108; Stelè, Polit. okr. Kamnik 57, 124, 161; Mal, Iz torbe predmarčne birokracije GMDS 1931, 33. St.