Langus, Henrika (1836–1876)

Langus Henrika, slikarica, v Lj. r. 15. jul. 1836 in u. 19. jul. 1876. Slikar Matej Langus jo je po smrti njenega očeta, svojega brata Janeza, z njeno sestro Marijo vzel za svojo. Podal ji je prvi pouk v slikanju in želel, da bi se popolnoma izurila v tej umetnosti. Po njegovi smrti 1855 je šla njegova vdova s Henriko na Dunaj, kjer se je ta učila pri prof. pl. Blaasu. Ker pa dunajska akademija takrat ni bila na glasu, sta se preselili v Dresden; tu je gospa L.-ova umrla. Henrika se je še dalje vežbala, potem pa se vrnila v Lj., kjer je pridno delala. Na popotovanju se je v Benetkah prehladila in potem doma bolezni podlegla. — L. 1856 je naslikala za Lesce kropensko M. B.; 1868 je dovršila križev pot za frančiškansko cerkev v Lj., ki je od 1895 v Zgornjem Tuhinju; 1870 Brezmadežno za Borovnico in za Dovje, križev pot za Brezovico in M. B. za stranski oltar v Mokronogu; 1871 Marijo z Jezuščkom za prof. Ant. Kržiča; 1872 Srce Jezusovo in Marijino za Brezovico; 1873 najdenje sv. križa za Rakitno; 1876 Našo ljubo Gospo in sv. Alojzija za Loče pri Poljčanah. Poleg teh del je naslikala križev pot za Žabnico; sv. Jožefa z Jezuščkom in sv. Alojzija za Begunje na Gor.; sv. Jožefa za Št. Vid nad Lj.; Križanega in sv. Jožefa za Staro cerkev pri Kočevju. O. Placid Fabiani, bivši franč. provincijal, je hranil majhno Marijino sliko. Nar. gal. je dobila iz Strahlove zbirke študijsko glavo stare ženice in mladega moža, dr. Šaplja podobo žene v črni obleki (1870). Graščina Fužine pri Lj. ima slike: deklico z grozdjem v naročju, portreta graščaka Fidelisa Terpinca in njegove soproge in portret mlade deklice (1857). Najboljši njen portret, Josipine Turnogradske (na lepenki), ima Ana Delago v Polhovem gradcu. V Strahlovi zbirki so bile tudi risbe s svinčnikom: skrivnosti veselega dela rožn. venca in Angel nosi otrokovo molitev pred Marijin prestol. Jokajočega dečka je posnela po sliki svojega strica Mateja L.-a. — Slike Henrike L.-ove so dobro risane, se odlikujejo po lepih barvah, a so brez pravega življenja. — Prim.: ZD 1869, 289; 1870, 420; 1873, 332; 1876, 53, 233; 1879, 150; Steska, Slov. umetnost I, 231; Stelè, Polit. okraj Kamnik 264; Polec, ZUZ 1930, 197; ZZ 362. St.