Lamberg, Sigismund, grof (?–1488)

Lamberg Sigismund, 1. lj. škof, imenovan l. 1461, potrjen l. 1463, u. 18. jun. 1488, je bil 6. izmed 8 otrok grofa Jurija Lamberga, ki je gospodaril na gradu Gutenbergu pri Tržiču. L. 1444 je bil župnik v Šmartinu pri Kranju in je župnijo sam upravljal, dokler se ni za tri leta (najbrž 1446–9) podal izpopolnjevat svoje bogoslovno znanje na neko vseučilišče (mogoče v Italiji). Potem je prišel za dvornega kaplana in miloščinarja k cesarju Frideriku III.; Poleg šmartinske župnije je tedaj dobil še dva beneficija: župnijo sv. Mihaela v Pliberku in kanonikat v Freisingu. Na dvoru se je poprijateljil z Enejem Silvijem, poznejšim papežem Pijem II. Ko je cesar Friderik III. 1461 ustanovil lj. škofijo, je za prvega škofa določil L.-a. Radi zaprek pri vtelešenju Gornjega grada se je potrditev v Rimu zavlekla do spomladi 1463. — Pri ureditvi škofije so delali največje preglavice benediktinci v Gornjem gradu, ki sta ga cesar in papež podelila v posest in užitek lj. škofom tako, da je imel škof tudi pravico nastavljati in odstavljati priorje, ki naj bi oskrbovali službo božjo in dušno pastirstvo v okolici. Zaradi propadanja samostanske discipline in po razkropitvi samostanskih prebivalcev spričo turške nevarnosti je Sikst IV. 1473 na L.-ovo prošnjo samostan ukinil in škofu naročil, naj ustanovi kolegij svetnih duhovnikov z istimi dušnopastirskimi nalogami. Ne brez težav je uredil pravne odnose svojega teritorija do oglejskega patriarhata, ki ni maral takoj priznati eksempcije lj. škofije. S podporami, za katere je izposloval pri papežu posebne odpustke, je popravil in prezidal staro šenklavško cerkev v Lj. v obliki, ki jo je bistveno ohranila do gradnje nove stolnice 1704. Pri ureditvi škofije ga je podpiral cesar Friderik III. s soprogo, ki sta prispevala za popravo stolne cerkve. Dalje je cesar škofu dovolil nakup treh hiš, da iz njih in iz podarjene prejšnje šenklavške kaplanije sezida škofijski dvorec. Do izvršitve tega načrta vsled turške nevarnosti menda ni prišlo. Že kot župnik v Šmartinu je bil L. predstojnik bratovščine sv. R. T. v Kranju, za katero je soustanovil posebno kaplanijo. Isto bratovščino je l. 1461 ustanovil v Lj. — Največ skrbi so mu povzročali Turki. L. 1469 so zažgali lj. stolnico, 1471 pa opustošili Gornji grad. Že 1464 ga je papežev legat lavantinski škof Rudolf pl. Rüdesheim imenoval za komisarja protiturške križarske vojske, pa svetna oblast ni podpirala prizadevanj cerkvenih dostojanstvenikov. Po kulturni usmerjenosti je bil L. najbrž humanist. Za cerkveno reformo je bil zavzet; pač radi tega je bil kot župnik v Šmartinu pristaš bazelskega razkolnega koncila. Pri svojih cerkvenih odredbah je bil L. odvisen od cesarja, ne zato, ker bi mu bilo manjkalo samostojnosti, temveč zaradi cesarjeve naklonjenosti. L. 1466 je bil imenovan za člana komisije, ki je v Krki na Koroškem preiskovala glas svetosti bl. Heme za dosego kanonizacije. Umrl je v sluhu svetosti in bil pokopan v lj. stolnici, odkoder so 1678 njegove telesne ostanke, prenesli v rodb. grobnico na grad Kamen pri Begunjah. Škof Hren mu je postavil kip in spominsko ploščo v presbiteriju gornjegrajske cerkve, v Lj. pa spominja nanj kip na zunanji severni steni sedanje stolnice. — Prim.: I. Viri: a) Arhivalno gradivo hranijo: arhiv Narodnega muzeja v Lj.; kapit. arhiv v Lj.; gornjegrajski arhiv; župnijski arhiv v Solčavi. — b) Natisnjeni viri: Thalnitscher, Hist. cath. eccl. Labacen., izd. 1882, 20, 22, 31, 32, 33, 65, 76, 89; Jellouschek, Hist. Miscellen, MHK 1854, 12; Klun, Archiv f. d. Gesch. v. Krain III, 273, 281; isti, Diplomatarium Carniolicum 1855, 40, 41; Orožen II/1, 208 in II/2, 131–2; ZZ 1889, 66; Collectaneum Runense ad a. 1461 v A. Weiss, Aeneas Sylvius Piccolomini, Graz 1897, 297; Koblar, IMK I, 14, 15; Kos, IMK VII, 205, 206; Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stol. 17, 59–71, 80, 131, 132; Mon. Habsburgica I., Abth. II. 181, 851; Mayer Jos., Vortrefflich hochadeliges Controfee d. i. vollkommener Adel des hochfürstlichen und hochgräflichen Hauses von Lamberg, str. 5. — II. Literatura: Valv. VIII, 653–9, 735; XV, 404; Hermann, Handbuch der Gesch. des Herzogt. Kärnten I (1843) 478; P. Hicinger, Vrsta lj. škofov, Slov. cerkv. časopis 1848, 61–2; Parapat, Turški boji, LMS 1871, 31, 35; Dimitz I, 303, 319; Orožen II/1, 200–12; Benkovič, Častivci in častivke presv. R. T., Venec cerkv. bratovščin 1898, 86–8; Gruden, 113, 290, 292–4, 482, 516; Lesar, DS 1913, 446–7. Jos. Turk.