Lajovic, Anton (1878–1960)

Lajovic Anton, skladatelj in publicist, r. 19. dec. 1878 na Vačah. Ljudsko šolo je obiskoval na Vačah, v Litiji in Lj.; tu je dovršil tudi gimn. z maturo (1897). Glasbeni dar je prejel po očetu, ki je igral na harmoniko. Tudi mladi L. se je priučil temu instrumentu, želel pa priti do klavirja in gosli. V 3. šoli se je vpisal v dijaški zbor GM, klavirja se je učil najprej privatno, potem v GM, harmonije pri M. Hubadu. Po maturi je šel s štipendijo škofa M. Ravnikarja na dunajsko univerzo študirat pravo, hkratu pa je obiskoval konservatorij in se učil 2 leti kontrapunkta in 3 leta kompozicije pri prof. Rob. Fuchsu; za stranska predmeta je imel klavir in glasbeno zgodovino. L. 1902 je konservatorij z odliko dovršil. Pri sklepni produkciji so izvajali njegovo Gozdno samoto. Še pred to skladbo je nastal instrumentalni, pozneje za 4 ročno klavirsko igro prirejeni Adagio. Nekako v ta čas spadajo tudi njegovi 5 glasni meš. zbori in nekateri samospevi s klavirjem. Po dovršenem konservatoriju je L. bival eno leto v Celju, potem nekaj časa pri učitelju Fr. Rojini v Šmartnem pri Kranju. Juridične izpite je končal 1907 in stopil kot sodni praktikant v službo pri dež. sod. v Lj., kjer je danes sodni svetnik. V tisku so izšle naslednje L.-ove skladbe: 6 peterogl. meš. zborov, GM 1902/3; 12 pesmi za moški, meš. in ženski zbor, GM 1920; 6 pesmi za glas s spremlj. klav., GM 1903/4; samospeva Serenada in Nočne poti v zbirki Osem samospevov raznih skladateljev, GM 1910; Gozdna samota, 3 glasni ženski zbor s spremlj. orkestra, GM 1913; 3 pesmi za en glas s klav., zal. L. Schwentner v Lj.; Pesmi samote, zal. pevsko dr. Lj. zvon 1920. V NA so te-le L.-eve skladbe: Adagio za 4 ročno igro na klavir; Sanjarija za klavir; 6 pesmi za 2, oz. 3 glasove s klav.; 8 samospevov s klav.; meš. zbor Z daljnega je morja; — v Novi muziki: 3 samospevi s klav.; — v Otroških pesmih (ured. Sr. Kumar): 1 dvoglasni zbor s klav. — Pomembni so L-evi simfonični stavki za veliki orkester: že omenjeni Adagio, potem Andante, Scherzo in Capriccio. Največje njegovo delo je Psalm 41. in 42. za soli, meš. zbor in orkester, ki ga je prvič izvajala GM v Lj. 1923. — L.-eve skladbe spadajo po vsebini in tehniki med najboljše in najpopolnejše, kar jih imamo Slovenci. V glasbenem napredku med Slovenci je mnogo pripomogel tudi kot zelo iniciativen in delaven odbornik GM in kot predsednik Filharmonije. — L. se tudi publicistično udejstvuje. V pril. NA 1910, 9–10, je ocenil Risto Savinovo Lepo Vido, v Novi Evropi X, 1924, 222–9, pa podal pregled razvitka slov. muzike. S pravnega področja so razprave: Naši umetniki in novo avtorsko pravo (LZ 1919, 476–80), Naša revolucija in naše pravo (SP 1920, 165–76), Strankarstvo — nestrankarstvo v luči naše judikature (S 1926, št. 286 in 287). Zlasti pa se bavi z vprašanji soc. in polit. preobrazbe naše družbe in naše kulturne usmerjenosti ter problemi naše splošne kulturne politike. Sem spadajo že njegovi članki ob prevzemu lj. Filharamonije (S 1919, št. 245–6) in polemika z dr. Čerinom (S 1924, št. 51–2, 57, 69, 80), posebno pa njegove razprave in članki v LZ: Misli o umetnostni politiki (1926, 81–95), Ali je nar. umetnost lahko soc. škodljiva? (1926, 401–9), Zamišljeni pogledi na naše kult. življenje (1927, 129–37), O hierarhiji naših vrednot (1931, 81–9); v Kritiki II, 33–6: Umetnik in narod; v Naši dobi I: Misli o vprašanju izobrazbe naše inteligence (201–8), Naš narod in naša država (553–9), Še o našem nar. in drž. edinstvu (713–9) in v J 1932, št. 113: Umetnostna kultura, društvo in država. — Prim.: Zbori 1928, 6; Vestnik Prosv. zv. 1929, št. 5, 6; J 1928, št. 297 (s sliko); 1931, št. 26 (s sliko); NE II, 597. Slika: priloga LZ 1927, št. 3. Pl.