Laharnar Ivan, skladatelj, r. 7. maja 1866 na Šentviški gori
in tam tudi u. 27. dec. 1944. Bil je trgovec, krčmar in nekaj časa župan. Oče
Franc, kmet in gostilničar, mati Marija Lapanja, gospodinja. Njegovo nadarjenost
za glasbo je v osn. š. opazil žpk Fr. Ilovar in mu pokazal osnove petja in
orglanja. Oče je zamudil rok, da bi poslal nadarjenega dečka v orglarsko š. v Lj.
Iz težav je pomagal žpk bližnje vasi Šebrelj Adolf Harmel (PSBL I, 530). K njemu
je L. zahajal tri leta in pri njem ostajal ves dan. Tedaj je bil v Cerknem za
kaplana I. Kokošar, skladatelj in nabiratelj ljudskih pesmi (PSBL II, 100–01). Na
Harmelovo priporočilo je sprejel v š. L. in ga 4 leta po enkrat na mesec učil
kontrapunkt, modulacijo in druge pomožne predmete. 15-letni se je začel učiti,
18-letni je postal orglar in dve leti pozneje pevovodja. L-evo skladateljsko
dejavnost je spodbudil Harmel, ko mu je po izvedbi njegovega zbora Volaričeve
pesmi Vesela družba namignil, naj bi tudi on kaj takega napisal. V istem tednu
pošlje L. Harmelu pesem Vina brž na mizo. Čez tri tedne je
Soča objavila spored prireditve v Idriji in tu je bila prvič najavljena L-eva
skladba in v Idriji zapeta. Njegova nepretrgana dejavnost se začenja 1885, ko je
izšla v CG njegova pesem O Jezus, čudapoln vladar, in je
najbolj živa do njegovega 35. leta. Proti koncu življenja je L. sestavil seznam
svojih skladb: 252 tiskanih, 77 delno tiskanih, 273 v rkp. Čeprav je živel na
odmaknjeni Šentviški gori, je njegovo ime prodrlo v svet. Njegovo mašo Ora pro nobis iz 1892 za 700-letnico fare Sv. Vida so
sprejeli v dunajski Caecilien Vereins-Kataloge (Glasb. list nem. cecilijanskega
društva) in sta jo pohvalno ocenila P. U. Kornmüller in A. D. Schenk. L. je pisal
večidel kratke vokalne skladbe. Daljše so maše V ponižnosti,
Vladar vesoljstva, že omenjena Ora pro nobis in
maše za mrtve. Poleg maš je na lat. besedila zložil več Tantum
ergo, O salutaris hostia, Regina coeli, Ave maris stella, Surrexìt pastor
bonus, 7 darovanjskih za zbirko Offertoria pro festis
maioribus anni, ki jo je izdalo gor. Cecilijino društvo 1889. Njegove
skladbe so objavljale domala vse tedanje glasb. revije in zbirke. Mnoge so
ohranile neokrnjeno svežino. Prelistajmo v ta namen tri pesmarice GMD: Božji spevi (1929), Gospodov dan
(1930) in Zdrava Marija (1933) ali zbirke Lauda Sion (1931), Jubilate Deo
(1931), Cantate Domino (1932) in Laudate Dominum (1932), ki so izšle v samozaložbi v Gor. v letih hudega
faš. pritiska in imajo zato tudi dokumentarno vrednost. Večidel L-evih skladb je
cerkvenih. A tudi ko prestopi na posvetno področje, so njegove skladbe resne in
zadržane, v skladu z njegovo cecilijansko usmerjenostjo. Bolj sproščene so, če so
prisotni ljud. glasb. motivi, na katere je naletel med zbiranjem ljud. cerkv. in
posvetnih pesmi na Šentviški gori in na Tolminskem (Stare cerkv.
pesmi, 1885, Slov. nar. pesmi, 1888), in ko je
pomagal Fajglju in Kokošarju pri pripravljanju zbirke Cerkv.
pesmi, nabrane med slov. narodom (I. zv. 1885, II. 1886, III. 1888, IV.
1893). L-eve posvetne pesmi so izšle v zbirkah: Gorske cvetlice
(1891–1908), Gorski odmevi (1900), Planike (1903–08) in Pomladni odmevi. L-eve
posvetne skladbe so izhajale v GZ, NA, Pevcu, Čolniču. L. ni pisal samo za zbore s
spremljavo ali brez nje, temveč tudi eno- ali dvoglasne skladbice za mladino, za
soliste, kakršni sta Mati pri zibeli za višji glas in
klavir ali Mimo sem polja lepega hodil za tenor in klavir,
fugo za klavir na temo Ko lani sem tod mimo šel, klavirsko
obdelavo pesmi Nocoj je prav lep večer, 4 skladbe za same
orgle in drugo. 16. jun. 1969 so mu na rojstni hiši vzidali spominsko ploščo.
Prim.: KolGMD 1946, 1969; SBL I, 606; Jelerčič, 83;
Trobina, 127–28; Cvetko, III, 244, 251, 281.
Har.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine